"Ti fantje so zmagovalci po duši"

Je prvi trener, ki je v Slovenijo pripeljal kolajno z velikega tekmovanja mladinskih rokometnih selekcij, a mu ni ime Slavko Ivezič. Jani Klemenčič je na svetovnem prvenstvu v ruskem Jekaterinburgu poskrbel za sedmo tovrstno odličje in prvo kadetsko. To je trenerju Loke 2012 uspelo s fanti generacije 1996, ki pa se poslavlja in postaja mladinska. Gorenjec pa prevzema prav tako zelo obetaven rod 1998.

Kaj je igralo ključno vlogo pri osvajanju srebrne kolajne na kadetskem svetovnem prvenstvu? To je uspeh slovenskih trenerjev, ki so s temi fanti delali od začetka. Imel sem srečo, da sem tudi sam bil z njimi v reprezentanci do 14 let, ko sem pomagal Marjanu Potokarju. Že tedaj je kazalo, da imajo fantje pravi potencial. Do uspeha smo prišli tudi s precej sreče, predvsem pa s slovensko trmo, da smo se vrnili v življenje v polfinalu. V finalu pa preprosto ni šlo.

Cilji mladih reprezentanc so vzporedno s klubskim delom čim več igralcev nekoč pripraviti na raven članske reprezentance. Zdaj med kadete prihaja nadarjena generacija 1998. Fantje so pokazali, da so iz pravega testa, na olimpijskem festivalu evropske mladine so osvojili srebrno kolajno.

Slovenski rokomet na splošno glede uspehov več dobiva od mladinskih selekcij, kot vanje vlaga? Vemo, v kakšne stanju sta naša država in gospodarstvo. Sponzorskih sredstev je vse manj. Poskušamo izkoristiti možnosti, ki so nam dane. Zveza nam je letos omogočila dobre pogoje – od števila dni za priprave do kakovostnih mednarodnih tekem. Ni vse tako črno, kot se morda sliši. Imeli smo vrhunske priprave.

Kakšne pogoje pa imajo druge reprezentance? Francozi na primer imajo drugače postavljen sistem. Pred prvenstvom so imeli le dva tedna priprav, mi smo delali en mesec. A oni so se dvakrat po en teden dobivali tudi med letom.

Je ena glavnih odlik te ekipe tudi dejstvo, da se tako dobro pozna, saj delno tudi z vami, skupaj deluje že šest let? To je pomembno. A Saša Praprotnik, ki je ekipo pred mano vodil dve leti, je po zmagi na evropskem festivalu olimpijske mladine v Utrechtu dejal, da so ti fantje zmagovalci po duši. In res so, predvsem nosilci imajo ta "ubijalski" instinkt. Takšne stvari pretehtajo.

To se je zgodilo tudi v polfinalu proti Islandiji, ko ste zaostajali že za pet golov … Da. Ena ključnih stvari tedaj je bila postavitev Aleksa Kavčiča na položaj levega zunanjega. Za Islandce je bilo to presenečenje, saj na prejšnjih tekmah ni veliko igral v napadu in zabil tri pomembne gole.

Trenerji v klubih so tem fantom vcepili borbenost in nepopustljivost do konca. Tudi v finalu smo zaostajali že za devet golov, a smo se vrnili na minus pet, čeprav je bilo po takšnem zaostanku nerealno pričakovati zmago. Treba se je boriti in ostati športnik do konca.

Pod vašo roko vladata red in disciplina. Kje najdete ravnotežje med očetovskim pristopom do mladeničev in avtoriteto? Z igralci imamo zelo korekten odnos. Štirideset dni smo bili skupaj, a ni bilo niti enega disciplinskega prekrška, niti najmanjše težave. Morda imamo srečo tudi z značaji. Glasu ni treba dvigniti velikokrat. Vse deluje zelo umirjeno.

Koliko je bilo misli na zabavo? Med pripravami so bili zelo disciplinirani. Po finalu pa so si dali malo duška.

Ste optimistični glede prihodnosti slovenskega rokometa? Verjamem, da bo iz te ekipe štiri ali pet igralcev nekoč nastopalo za člansko reprezentanco. Prihaja letnik 1998, počasi nadarjena generacija 2000. Za kakovost in prihodnost se res ni bati.