Rokomet je zajtrk, kosilo in večerja

Branko Tamše je oseba, ki ji po možganskih vijugah nenehno kroži rokomet. V takšni ali drugačni obliki. Tudi v prostem času. Med sezono ali na dopustu. Tudi ko pospremi ženo v službo. Ta pa je v Rdeči dvorani, saj je tudi njegova srčna izbranka Snežana Rodić trenerka, ki uspešno vodi velenjskega prvoligaša Veplas. Z nekaj primesmi metaforike bi lahko rekli, da je zanj rokomet zajtrk, kosilo in večerja.

Pred dnevi je s Celjani osvojil tretji naslov prvaka kot samostojni trener. Še enega ima kot pomočnik trenerja z Velenjčani. Podpisal se je pod tri superpokale, slovenske lovorike pa je v celoto zavil z marčevskim pokalom, napovedjo celjske dvojne krone. S svojima ekipama, Gorenjem in Celjem, je štirikrat nastopil v ligi prvakov, vedno se mu je uspelo uvrstiti v osmino finala. Temu, da bi preskočil še ta mejnik, je bil najbližje letos, ko je bil veliki Flensburg, ki se je prebil vse do sklepnega turnirja, skupno boljši le za dva gola. Celjani pa so mu v Zlatorogu vzeli skalp.

Ko spanec ni njegov prijatelj

Tamše velja za trenerja, ki svoje priprave na tekme dodela do skrajnosti. Je pedantno analitičen in neutrudno raziskovalen v iskanju odlik in ahilovih pet tekmecev. Za DVD, ki ga želi, ni prevelika ovira niti razdalja nekaj sto kilometrov. Njegova izjemno obsežna zbirka DVD-jev z najrazličnejših tekem obsega več kot pet tisoč kosov. Pravi, da se iz porazov nauči več kot iz zmag, saj je pri zadnjih rezultat krinka za katero od napak. V nočeh po hudih porazih spanec ni njegov prijatelj, zato se raje loteva novih in novih analiz. Nekatere tekme pozna skoraj na pamet. Ponudbe iz tujine so bile in bodo. A nekdanje velenjsko desno krilo se dobro zaveda, da bo treba svetovljanskost, ki ji dajejo navdih številne prebrane knjige, okrepiti tudi z znanjem katerega od tujih jezikov, s čimer se je lani že ukvarjal.

Ukaželjnost in trdovratna vztrajnost sta njegovi nedvomni odliki. Vedno je imel dober odnos z navijači. Šaleški graščaki so, ko je lani postalo znano, da ne bo več trener Gorenja, zapisali: ''Vse naslove nam prinesel, čuden veter ga je odnesel." V petek so mu v Rdeči dvorani skandirali tako celjski kot velenjski navijači. Pred zadnjo zmago Celje Gorenja v Velenju ni premagalo tri leta. To ne pomeni, da je Tamšetov predhodnik Vladan Matić delal slabo, a očitno so Celjani v svoje vrste morali pripeljati generala tekmecev, ki je vzel zadnja dva naslova državnega prvaka.

Branko je zagotovilo za naslov

Ko je bil še v Velenju, je poslušal očitke, da mu je ekipo skadriral nekdanji direktor in da se je dokazal samo doma. Zdaj ni več tako. Celje je – resda osveženo s tremi pribežniki iz Minska, čeprav Tamše poudarja, da ekipe ni preprosto uigravati sredi sezone – končnico odigralo brezhibno. Z desetimi zmagami je ujelo velenjsko prednost petih točk. Krivulja njegove forme se je z bližanjem konca prvenstva vzpenjala, velenjska pa je vodila navzdol, s čimer je sovpadla tudi poškodba najboljšega igralca Staša Skubeta.

V lanski sezoni je bilo mogoče slišati ali prebrati tudi očitke, da Tamše nima avtoritete v garderobi. A rezultati in izdelani vrhunski igralci so najboljši protiargument. Še bolj pa pristni odnosi med njim in rokometaši. Pri 36 letih je Branko Tamše v Sloveniji osvojil, kar se osvojiti da. Trener pa je, pozor, že več kot poldrugo desetletje. Eden od njegovih največjih izzivov je brušenje, piljenje, poliranje igralcev. Vsakodnevni napredek, milimeter za milimetrom, centimeter za centimetrom, korak za korakom. Za to bo imel v prihodnji sezoni več kot dovolj priložnosti. In, kot kaže, tudi materiala.