Pisci lastne usode

Odlični hrvaški reprezentant in nosilec bronaste kolajne z letošnjega evropskega prvenstva Ivan Stevanović je v drugem polčasu tekme Celja proti Zagrebu nanizal nekaj izvrstnih obramb, tudi zadnjo, s katero je preprečil izenačenje. Z njim bi slovenski prvaki ob predpostavki domače zmage proti zadnjeuvrščenemu Bešiktašu, če bi šlo na drugih tekmah vse po predvidevanjih, lahko odpotovali v osmino finala iz ene od dveh elitnih skupin lige prvakov z večino zvezdniškimi ekipami.

A niso. Prav toliko kot zadnji strel je odločila katera od drugih neuresničenih možnosti za gol - "zicer", sedemmetrovka, protinapad ... Prav toliko kot zadnja tekma so odločale tudi prejšnje – zapravljeni domači priložnosti prav z Zagrebom in Wislo, slabih deset minut s Kielom v gosteh in Flensburgom doma, čeprav so imeli pivovarji nemška velikana po treh četrtinah tekme praktično na kolenih, "le" točka proti Kielu, čeprav je bil ta v Zlatorogu v še bolj izgubljenem položaju.

Postaviti na kocko vso evropsko sezono na balkanskem derbiju, za povrhu še na gostovanju, je bilo zelo tvegano početje. Še posebej v obdobju, ko so Celjani v enem tednu odigrali kar tri izjemno zahtevne tekme (Flensburg, Gorenje in Zagreb) zapored, ob tem pa se komaj sestavljali zanje, saj nekateri glavni zidarji celjske igre zaradi bolezni ali poškodb praktično niso trenirali. Vseeno so Slovenci sredi zelo lepo napolnjene zagrebške Arene, ki je pripravila vrhunsko in predvsem športno okolje za tekmo, imeli priložnost, da so sami pisci svoje usode.

Nerodno še Zagrebčanom

Ne glede na črnogorska sodnika. Ta sta bila še posebej v določenem obdobju s svojimi odločitvami prav tragikomična. Eden od napadov je trajal skoraj tri minute. Ne pretiravam: ob takšnem sojenju je bilo nerodno še Zagrebčanom. V nadaljevanju sta, kot bi imela slabo vest, nekoliko obrnila ploščo, a ne preveč. Enega od golov Zagreba, ki se je nad sodniki pritoževal po obeh tekmah z Veszpremom, sta razveljavila po kakšnih petih sekundah.

Tam, tik ob igrišču imenitne Arene, me je pred več kot deset tisoč dušami po kar dolgem času spet obšel občutek – ponavadi krivde ne iščem pri sodnikih –, kako zelo je mogoče manipulirati s tem privlačnim športom v eno ali drugo smer in kako zelo so njegova pravila potrebna prevetritve. Ali vsaj močnega, konjskega odmerka doslednosti.

Tudi poraz za gol je poraz

Kakorkoli že, Celjane čaka še ena tekma, na kateri bodo skušali navijače razveseliti s prvo zmago v domači dvorani. V evropski sezoni so manjkale prav te. In pokoritve neposrednih konkurentov. Od štirih tekem z Zagrebom in Wislo je Celje dobilo le en dvoboj. Tudi poraz za gol je tehnično seveda poraz. Četudi se morda počutiš kot moralni zmagovalec.

Prekletstvo poškodb in mlade puške

Pod črto: ne glede na to, da je slovenski prvak drugič zapored ostal brez osmine finala lige prvakov, ki je bila tudi tokrat cilj, to ni razlog za povišane tone, izredne sestanke in drastične spremembe. Že od priprav naprej je bila to sezona nenehnih poškodb, ko je na vsaki tekmi manjkal vsaj en nosilec.

Okrog štiri tisoč gledalcev povprečno na domačih tekmah, zanimive marketinške poteze, kakršna je bil tudi navijaški vlak v Zagreb. Slovenski prvak je promoviral plejado mladih igralcev, ki bodo sicer počasi morali (po)skrbeti za rezultat, na čelu z izjemnim Blažem Jancem.

Finančna David in Goljat

Z vladarjem domačih lovorik v zadnjih letih Brankom Tamšetom so Celjani igrali ob boku pet-, šest-, sedem-, desetkrat bogatejših ekip od sebe in redkokatera jih je nadigrala. Le štirikrat so izgubili za več kot tri gole. Pri Celjanih občudovanje vzbujata brezkompromisnost in nenehna pripravljenost na športni boj, ki sta bila glede na videno premalokrat nagrajena.

Zato glave gor. Seveda ne trdim, da je klub raj pod soncem in čudežna oaza brez težav. Še vedno ima na primer dolgove, ki se sicer zmanjšujejo, in igralci ter trener se občasno še vedno preveč obremenjujejo s sodniki, kar jemlje energijo in zbranost. Slovenci pri sodnikih nismo veliki. In nič ne kaže, da bo kmalu drugače. Tudi navijači bi lahko ekipo še nekoliko bolj spodbujali, ko ji ne gre vse po načrtih.

"Vnovič in zopet in znova"

Zaprta vrata v osmino finala morajo pomeniti še večji navdih za globalno analizo razlogov, kje se je zalomilo, še bolj zavzeto delovanje na vseh področjih in, kot pravi Tone Pavček, apel za poskušanje "vnovič in zopet in znova". Za Celjane ali koga drugega. Nemogoče je, da bomo Slovenci stalno v družbi najboljših. A če se ponudi priložnost, zakaj bi omahovali?