Niti slepota ga ni mogla pregnati s trenerske klopi

Dvajset let mineva, odkar se je za vekomaj poslovila oseba, ki je pustila globoko sled v slovenskem, še posebej pa v dolenjskem rokometu. Jože Šilc je s svojim znanjem in osebnostjo prepričal marsikoga ter soustvarjal nekatere prelomnice v rokometni zgodovini. In bi jih morda še vedno, če se njegova življenjska daljica ne bi končala z abrahamom.

"Bil je velik borec, vešče je prodiral, metal, imel različne padce. Bojeval se je tudi, ko je ekipa izgubljala, morda tedaj še najbolj," se spominja Šilčev veliki prijatelj Nikola Radić, s katerim sta bila nerazdružljiva. Fant iz vasice pri Ribnici, imenovane Sajevec, je bil član ribniške rokometne ekipe, nekoč kot v neštetih drugih krajih imenovane Partizan, še kot najstnik. Navdihoval je z rokometnim znanjem – bil je zunanji igralec – in karizmo, rad se je šalil in bil zelo priljubljen.

Ribnica, Slovan, Sevnica, Škofja Loka

Sredi 60. let je našel izziv pri Slovanu, nato v Škofji Loki in Sevnici. Leta 1974 sta se prav z Radićem vrnila v Ribnico in v trikotniku z uglednim prof. Cvetom Pavčičem - ta je oba navdušil za trenersko delo in študij na fakulteti za šport - so začeli tkati nekatere največje uspehe ribniškega rokometa, začenši z uvrstitvijo v drugo jugoslovansko ligo. Radić, tudi Šilčeva poročna priča, se spominja, da je bila Ribnica tedaj kakšno desetletje in pol po kakovosti tretji slovenski klub, za Slovanom in Celjem.

Rezultatski vrhunec poznejše Šilčeve trenerske kariere je nedvomno osvojitev naslova evropskega klubskega podprvaka s Slovanom leta 1981. Od Ljubljančanov je bil boljši le nemški Magdeburg. Kot trener je bil človeški, nikoli grob ali žaljiv. Avtoriteto in spoštovanje sta mu prinašala znanje in odnos do življenja in športa.

Njegova rokometna biografija je sestavljena tudi iz italijanskih poglavij. V bližini Neaplja je namreč konec 80. let vodil Scafati in pozneje Messino na Siciliji. Postal je tudi selektor italijanske vojaške reprezentance, kar je bila dokaj prestižna vloga.

Kap ga ni ustavila

Bolezen, možganska kap, je morda njegovo delovanje omejila, ni pa ga ustavila. Šilčevi znanci lahko povedo, da je, čeprav zaradi kapi ni več videl, vseeno vodil tekme in treninge. Potem ko so mu drugi opisovali položaje na igrišču, je namreč svetoval, kakšne taktične poteze naj potegnejo.

Zapustil je športno družino. Hči se je ukvarjala z odbojko, sin Urban pa je bil izvrsten rokometaš, tudi reprezentant, pozneje si je ustvaril tudi znanstveno kariero. Kot krožni napadalec je bil član zlate generacije Prul, ki je leta 2003 prišla vse do polfinala lige prvakov. Na ta način je z lastnim rokopisom nadaljeval očetovo tradicijo krojenja vrha Evrope z ljubljansko ekipo.

Po končani igralski karieri je Šilc mlajši sprejel tudi trenerski izziv. Na zadnjem turnirju v spomin na njegovega očeta ga je bilo mogoče (spet) videti v strokovni ekipi Škofjeločanov, kjer je pred leti že deloval.

Šilčev memorial pod tem imenom neprekinjeno poteka vse od leta njegove smrti leta 1994. Na njem načeloma sodelujejo vse slovenske ekipe, pri katerih je deloval, in povabijo še kakšno. Najuspešnejša zasedba v 21 izvedbah tega spominskega turnirja je škofjeloška, saj je pod različnimi imeni zmagala šestkrat.