Ne perverzno visokih zneskov, dajte jim nekaj stotakov in bo super

Spet je nastopil čas za ligaško rokometno dogajanje. Odprla sta ga Slovan in Celje. Liga je še vedno 14-članska, žal bo tako ostalo v tej in tudi v prihodnji sezoni, potem pa naj bi klubi skupščini predlagali zmanjšanje števila članov. Štirinajsterica je zlovešča posledica neuspele poroke z ligo Seha lansko poletje. Slaba je zato, ker je številka kakovostnih klubov majhna, razširjen nabor prvoligašev pa ima povsem nasprotni učinek od zgoščevanja kakovosti.

Predvidevam, da bo liga kakovostnejša in bolj izenačena z vstopom Kopra in Dobove, ki sta zamenjala SVIŠ in Krško. Tudi sicer je med klubi mogoče čutiti nekaj novih pozitivnih vibracij. Prihaja poskusno licenciranje, korak naprej se obeta pri trženju. Čeprav je dela še precej: več tekem na televiziji, rezultati v živo, (še) boljša komunikacija klubov z javnostjo …

A zdi se, da so se po šoku, ki je sledil splošni in pozneje v šport preslikani krizi, pobrali, si začrtali okvirje in vizijo ter po njih delujejo. Več komunicirajo formalno in neformalno. In ko je komunikacija dobra, kmalu sledijo tudi dejanja. Superpokal v Portorožu postaja lepa zgodba, shajališče vsega, kar nekaj pomeni v moškem rokometu. Letos so bila zraven tudi dekleta.

Tiskovna konferenca v enem od elitnih obalnih hotelov je bila prav tako dobro zastopana, tako s predstavniki igralcev, trenerjev kot funkcionarjev in tudi novinarjev. Trener in igralec, ki nista mogla priti v Portorož, sta se javila prek videokonference. Marsikaj je mogoče, če obstaja volja.

Začetek sezone je bil narejen v slogu. V ta kontekst spada tudi "resen" derbi med Celjani in Velenjčani. Da bi le nekako našli rešitev tudi za mestoma drsečo podlago. Škoda bi bilo prekiniti tradicijo, umakniti s polic dober produkt. A če smo pošteni, je zdravje igralcev pomembnejše od šova in promocijskega učinka. Res pa je, da se je še prelahko poškodovati tudi na običajni tekmi v dvorani.

Zunanje tekme kot dogodek, ki ponudi gledalcu nekaj več, ga "pocrklja" z bonom za pivo ob vstopnici ali čim podobnim, so postale zanimive tudi za klube. Le višja sila je preprečila, da odprtja sezone z Mariborom ne bo pod zvezdami v Ormožu. V Izoli si želijo zunaj pripraviti derbi s Koprom. In še kdo se bo našel. Veseli dejstvo, da so klubi, tudi manjši, spoznali, da je navijačem občasno treba ponuditi kaj več.

Marsikaj, ne vse, pa se začne in konča pri denarju. Predsednik enega od slovenskih prvoligašev mi je pred kratkim dejal: "Čez tri, štiri leta bo slovenska liga spet močna." Bo, če bodo v njej ostali zdaj nadarjeni golobradi mladeniči, tedaj pa že uveljavljeni rokometaši. Tudi za to pa so ob lokalni pripadnosti potrebna finančna sredstva. Niti v sanjah ni več mogoče pričakovati prejemkov z zdajšnjega vidika skoraj že perverzno visokih razsežnosti, ki so segali tudi v večkratnike desettisočih evrov na mesec. Zdaj je super, če imajo igralci štipendijo, stotaka, dva, tri ali usluge, kot so dnevni obroki, javni prevoz ali študentska soba. Tako jim je omogočeno lažje treniranje in vsaj kakšen razlog več, da bodo dlje ostali v domovini. Ob predpostavki vsaj solidnih, če že ne dobrih pogojev za razvoj, seveda. Zavedam se, da je že te pogoje zelo težko zagotoviti, a kolikor več klubov bo stabilnih v tem pogledu, toliko večji bo blagor slovenskega rokometa.