Fantje, ki imajo zmagovanje zapisano v DNK

Bilo je v prvih dneh leta 2011, ko sem sedel na tribuni dvorane OŠ Stična. Bila je reprezentančna akcija. A ne članska, mladinska, kadetska. Na igrišču so se ogrevali najmlajši, fantje, ki so bili tedaj stari okrog 14 let. Šlo je za razširjeno selekcijo, ki je odigrala medsebojno tekmo. To so bili prav ti fantje, ki so slabih pet let zatem, pred dvema dnevoma, osvojili srebrno kolajno na kadetskem svetovnem prvenstvu.

Do skrajnosti napihnjeno in smešno prepotentno bi bilo, če bi zdaj tvezil, da sem si kaj takega že tedaj zamišljal. Ne, prizori z medaljami, sprejemi, čestitkami, trepljanji, govori in vso tovrstno folkloro tedaj niso gostovali v moji glavi. Nedvomno pa me je osupnila igralska, mentalna in tudi telesna zrelost nekaterih fantov. Urh Kastelic, Blaž Janc, Aleks Kavčič, Tilen Sokolič, Grega Krečič so bili temeljni kamni že tedanje ekipe in so tudi zdajšnje. Spomnim se, kako me je prešinila misel, da bi kdo od tistih fantov še v rosnih osnovnošolskih letih že lahko nastopal v članski kategoriji kakšnega nižjeligaša.

Ne bomo ne najbogatejši ne največji, ampak …

Nikakršno obujanje spominov in patetično vlečenje zgodovine na plano ni namen tega komentarja. Ampak to, kako lahko sistematično, načrtno in predvsem predano delo igralcev in trenerjev pripelje do svetovnega uspeha, četudi nismo premožna in številčna država. In nikoli ne bomo ne eno ne drugo. Pomembna je vsaka, tudi enodnevna akcija, vsak trening.

Kolajna se ni skovala v zadnjem letu, dveh ali treh. Ti fantje so skupaj že šest let. Poleg omenjene srebrne še šest kolajn z mladinskih velikih tekmovanj dokazuje, da je sistem dober, osnova delovanja pa so seveda klubi. Nikoli pa ni nobena stvar tako kakovostna, da ne bi bilo manevrskega prostora za nadgradnjo.

Generacija letnika 1996 odhaja med mladince z izvrstno popotnico. Kot pravim šampionom jim je malo, zdi se, da ravno prav, žal, da jim ni uspelo stopiti na tisto zadnjo stopničko in postati svetovni prvaki. To ostaja izziv številka ena za mladinsko konkurenco. Ta ekipa pa je v treh letih izgubila le eno uradno tekmo – tokratno finalno s Francozi. Po osvojitvi evropskih in svetovnih olimpijskih iger za mlade, na katerih konkurenca sicer ni bila tako izostrena kot na tem prvenstvu, a vsekakor vredna vsega spoštovanja, so sami sebi in drugim dokazali, da spadajo v konico najboljših v svoji starostni kategoriji.

Ekipa z veliko začetnico

Čeprav niso največji in najmočnejši, so pa morda najbolj povezani. Ekipa z veliko začetnico. Sistem, ki ne razpade na prafaktorje, tudi ko ne gre vse kot po maslu. To je ekipa, ki ima zmagovanje zapisano v svoji DNK. In ni osamljena nadarjena generacija. Dve leti mlajši fantje so osvojili srebrno kolajno na olimpijskem festivalu evropske mladine.

Dve leti starejši rokometaši imajo tudi zelo obetavno zasedbo. Slovenska članska reprezentanca čez na primer desetletje bi bila lahko kombinacija teh treh generacij. Nihče ne more trditi, da bo serijsko osvajala kolajne ali da bo sploh kakšno. A ob ustreznem razvoju bi Slovenija vsaj v krog kandidatov za najvišja mesta vsekakor lahko spadala.