Denič razpet le med dvorano in stanovanjem

Za Borisom Deničem so prvi trije meseci vodenja kluba v tujini. Dinamo iz Minska v državnem prvenstvu še ni oddal točke, v ligi prvakov pa ima po štirih tekmah dve zmagi. Ekipo sestavljajo rokometaši iz sedmih držav, v tem babilonu jezikov pa se je izkazalo najprimerneje, da za sporazumevanje uporablja kar slovenščino. To poleg Deana Bombača, Uroša Bundala in Davida Miklavčiča odlično razume tudi Denis Rutenka, ki je nekoč igral v Sloveniji. Denič bo v naslednji dneh s klubske scene presedlal na reprezentančno, saj Slovenijo čaka začetek kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2015 in tekmi s Švico ter Ukrajino.

Kako ste se privadlili na novo okolje tako v profesionalnem kot v zasebnem smislu? Ko odhajam nekam, ničesar ne pričakujem, zato tudi nisem razočaran. Vem, kaj moram storiti, in temu se popolnoma posvetim. V zadnjih treh mesecih je bilo moje življenje le dvorana–domov. Kar zadeva mesto Minsk, je tako, kot da sploh ne bi bil tam. Obiskal sem ga le enkrat. Bivanju tukaj sem se privadil, nekaj jezika sem se tudi že naučil, ampak s tem nisem najbolj zadovoljen. Ko je nad tabo pritisk in se nizajo pomembne tekme, se težko učiš jezika. Ampak v prihodnje se bom tudi temu bolj posvetil.

Navodila ekipi, čeprav jo sestavljajo igralci različnih narodnosti, delite kar v slovenščini, kot smo opazili ob minutah odmora. Igralci (Belorusi, op. a.) veliko bolje razumejo slovenščino kot srbohrvaščino in angleščino. Tudi ko si nabit z adrenalinom, se najbolje znajdeš v svojem jeziku. Razumejo me zelo veliko. Začnem v ruščini in mi ne gre. Preklopim na srbohrvaščino in mi tudi ne gre. Poskusim z angleščino in mi tudi ne gre. Na koncu končam pri slovenščini. Nekako tako je. Špancu Mikkelu Aguirrezabalagi pa prevedejo drugi. A ko jih vpraša, kaj sem povedal, mu odvrnejo, da nič pomembnega. (smeh)

Tudi na treningih dajete navodila v slovenščini? Nimam navade, da bi na treningih stvari podrobno razlagal. Raje žrtvujem nekaj časa in razložim svoje razmišljanje prej. Na treningu le malenkostno popravljam igralce s kratkimi stavki, kar lahko povem tudi v ruščini.

V beloruskem državnem prvenstvu ste zmagali na vseh tekmah. V ligi prvakov ima Dinamo po štirih krogih v konkurenci Pariza, Barcelone, Metalurga, Vardarja in Thuna dve zmagi. Zadovoljni? Vemo, da igramo v zelo zelo kakovostni skupini. Vemo tudi, da je v Makedoniji, ne glede na ime kluba, težko igrati. Obstajajo tudi drugi dejavniki. Znano je, kakšna ekipa je na primer Pariz. Vseeno je oddal preveč točk, tudi Barcelona je eno. Mi od tega nismo vzeli nič, kar mi ni najbolj všeč.

Ko smo od težav krajevno oddaljeni, velikokrat nanje gledamo drugače. Tudi vi na problematiko slovenskega rokometa? Medijev ne berem. Z Bojanom Čotarjem (pomočnik v reprezentanci, op. a.) se slišim vsak drugi dan, pove mi, kar je pomembno. Seveda pa spremljam, kako fantje igrajo.

Pa vseeno: večkrat ste že izpostavili problematiko višine in telesne moči. Glede rodnosti imamo, kar pač imamo. Tudi v Belorusiji se ukvarjajo s podobnimi težavami: manjka igralcev. Po drugi strani pa vidimo, da je vsa Evropa preplavljena z balkanskimi rokometaši. Ko pride visok igralec, moraš biti strpen, mu ponuditi priložnost, morda kakšno tekmo izgubiti tudi na ta račun. Trenerji delajo s tem, kar dobijo. Nabor pa bi lahko bil boljši. Ne moremo le čakati, da bo igralec prišel v rokomet, ampak ga je treba tudi animirati. Začeti igrati rokomet je najtežje. Otroci izbirajo šport po prepoznavnosti. Če rokomet primerjamo z nogometom in košarko, je na tretjem mestu, tu se ne smemo slepiti.

Kako se je znašla trojica slovenskih reprezentantov v Minsku, Dean Bombač, David Miklavčič in Uroš Bundalo? Greste skupaj tudi na kavo ali držite distanco? Zelo dobro so se znašli. Delajo dobro. Seveda gremo v prostem času na kavo, ampak dejstvo je, da so oni tu z družinami, in tega prostega časa ni ravno na pretek. Treninge imamo od desetih do dvanajstih in od petih do sedmih. Vsak trenutek, ki je na voljo, pa se družimo.

Slovenska reprezentanca pred začetkom kvalifikacij za svetovno prvenstvo leta 2015? Nekateri igrajo več, drugi manj. Precej igralcev je šlo v tujino, zato ne igrajo več po 60 minut na tekmo. Dejstvo je, da v reprezentanci poznajo svojo vlogo, ki se ni spremenila. Sistem, ki ga gojimo že dve leti in pol, poznajo. Veseli bomo, ker bomo prišli domov in ker bomo spet skupaj. Razmišljam tako: kdor je v formi, super. Kdor pa ni, bo v reprezentanci vseeno lahko dal, kar od njega pričakujemo.

Je ozdravljeni Jure Natek "samo" na širšem seznamu zato, ker ga dlje časa ni bilo zraven in bi potreboval več časa, da spet začuti sistem? Ne. Jure je del državne reprezentance, vendar je bil leto in pol poškodovan. Predvideval sem ga na ožjem seznamu, a v pogovoru mi je dejal, da se ne čuti dovolj pripravljenega. Izpustil je namreč priprave in ga razumem, da v prihajajočem tednu skuša nadoknaditi kondicijski del, ki mu manjka.

Vaš pogled na težave na srednjem zunanjem položaju? Marka Bezjaka ste zaradi poškodbe morali prečrtati, zdrav ni niti Uroš Zorman. Rokomet je kontaktni šport, vsaka tekma je nevarna. Videli bomo, kako bo z Uroševo poškodbo (natrgane vezi v gležnju, op. a.). Seveda bi rad, da bi igral. Bomo videli. Slovenija pa v tem trenutku ima igralce, ki so v sistemu in bodo morali nadoknaditi.

Potencialno razmišljate o vpoklicu novega igralca? Potencialno koga? Potencialno bi lahko poklical Staša Skubeta. On je edini, ki v tem trenutku kaže, da si zasluži dres z državnim grbom. Kar zadeva preostale, ta hip ne.