Celje sredi Velenja pomendralo Gorenje in mu izmaknilo naslov

Prvenstvo se ne bi moglo razplesti bolj dramatično kot s scenarijem, da o naslovu državnega prvaka po 32 tekmah odloča zadnja. Celju, ki je imelo pred končnico pet točk zaostanka za Velenjčani, je v Rdeči dvorani, kjer pred tem ni slavilo tri leta, zadostoval že remi. Gorenje je potrebovalo zmago.

A ji ni bilo niti blizu, saj ni vodilo niti enkrat. Celjani, ki so naravnost blesteli v obrambi, pa v drugem polčasu tudi za deset zadetkov. Tako je moštvo iz Zlatoroga osvojilo svoj 18. naslov državnega prvaka, ki ga je čakalo štiri leta.

Staš v ekipi, Borut ne

Pri domačih se je Staš Skube, ki je po srečanju uradno postal najboljši igralec sezone, že dva tedna poškodovano prvo velenjsko ime, ogreval, a nato dogajanje spremljal s klopi. Za klopjo, na tribuni, pa je obsedel Borut Mačkovšek, čigar pok v kolenu na ponedeljkovem treningu je bil usodnejši, kot je sprva kazalo, in je zahteval več kot le dva dni počitka.

Benjamin Burić, Niko Medved, Marko Dujmovič, Janez Gams, Jernej Papež, Mario Šoštarič in Senjamin Burić so bili izbor Ivana Vajdla, domačega trenerja, na začetku tekme. Namesto Papeža in Dujmoviča sta v obrambi igrala Marko Oštir in Mitja Nosan. Matevž Skok, Luka Žvižej, Ivan Slišković, Sebastian Skube, Nemanja Zelenović, Gašper Marguč in Uroš Bundalo pa so sestavljali prvo sedmerko Celja.

Skoraj sanjski vstop v tekmo Celjanov

Celjani so začeli furiozno in bistveno odločneje kot Velenjčani. Tem je izredne preglavice povzročalo globoko izpadanje gostov v obrambi 6-0, kar se je odrazilo v številnih domačih tehničnih napakah. Do desete minute so izgubili že pet žog, Celje v enakem obdobju nobene. Celje je povedlo s 5:0 in izrabljalo velenjsko postavitev s počasnejšim Oštirjem na položaju številka dve v obrambi.

Po menjavi mest s Sliškovićem je v objem izkušenega reprezentanta skoraj praviloma prihajal Skube, ki je seveda bistveno hitrejši in spretnejši. Trend je malce zbledel, ko je Oštirja zamenjal Luka Dobelšek.

Z dvema igralcema več na minus dva gola

Gorenje v obrambi niti slučajno ni igralo pomembnosti tekme primerno, prvi gol pa je doseglo šele v sedmi minuti. Pozneje se je razlika vseskozi gibala okrog treh, štirih golov v pivovarsko korist. Velenjčani so izrabili zaporedni izključitvi Skubeta in Sliškovića in zaostanek štirih golov razpolovili.

A bližje v prvem delu ni šlo. Celjani so zadevali na postavljeno obrambo, iz hitrega centra in protinapadov. Učinek vratarjev pa je bil do odmora približno izenačen. Ob odmoru se je glede na videno na igrišču velenjski minus štirih golov zdel še znosen.

Derbi in prvenstvo dokončno odločena

Vstop v drugi polčas razmerja na igrišču ni nič spremenil. Nasprotno, Celjani so še okrepili svojo premoč. Gorenje ni imelo rešitev ne v obrambi ne v napadu. Po izključitvi Nosana v 36. minuti je Slišković s cepelinom dosegel do tedaj najvišjo prednost šestih golov. V prihodnjih minutah je ta večkrat poskočila do številke osem, Velenjčani pa so na trenutke delovali povsem nemočni: protinapadov ni bilo, na postavljeno obrambo pa so se mučili s pravočasnimi posredovanji Celjanov. Še en dokaz, kakšno razsežnost za njihovo igro pomeni Staš Skube. Zato pa je sredi drugega polčasa pravo simultanko igral njegov brat Sebastian, ki je dosegel tri gole zapored.

Dotolčeno Gorenje in Tamšetova zmagoslavna vrnitev

Vajdlu je bilo že kmalu po odmoru jasno, kakšen scenarij jih čaka, zato je dal priložnost tudi rezervistom. Celjani pa niso imeli milosti. Obramba je bila še vedno na najvišjih obratih in tudi s pomočjo protinapadov so si pivovarji priigrali kar deset golov prednosti. Zadnjih deset minut je bilo pravzaprav le estetskih, namenjenih gledalcem, oziroma so bile priložnost za predčasno proslavo lovorike.

Celje je tako osvojilo svoj prvi naslov državnega prvaka po letu 2010 in skupno 18. v samostojni Sloveniji. Trener Branko Tamše na njegovi klopi pa je po zaostanku petih točk ujel in prehitel klub, v katerem je v različnih vlogah preživel četrt stoletja.