Branko Tamše in Snežana Rodić: v dvorani več kot hišnik

Da trener enkrat ali dvakrat na dan pride v dvorano, malce podeli navodila, občasno koga nahruli ter konec tedna odvodi tekmo, je velika zmota. Trenerski poklic zahteva mnogo več, še posebej v domačem mestu. Kako se Branko Tamše, trener Gorenja, in Snežana Rodić, trenerka velenjskega Veplasa, bojujeta z dežurnimi strokovnjaki?

"Z leti se naučiš, da vsem ne moreš biti všeč, tudi če si dober. Tudi na primer direktor ni všeč vsem delavcem. Ne obremenjujem se več s tem, kaj se govori na tribuni. Moja naloga je, da delam z dekleti. Te pa včasih kaj zaboli, kar se govori okoli," je Snežana razkrila manj prijetne plati delovanja na domačem dvorišču.

Tudi Branko se je naučil živeti s kritikami in "kritikami": "Dobiš trdo kožo, kritika gre mimo tebe, je sestavni del življenja. Pozitivna ali negativna, ampak mora biti. Treba je tudi vedeti, kdo jo izreka, nisem čevljar, doktor ali matematik, zato ne sodim tam, kjer ni treba. Zato pa je na mestu rek 'Le čevlje sodi naj Kopitar', tega se tudi držim, tudi jaz ne pametujem drugim ljudem, ki so strokovnjaki na svojih področjih. Vemo pa, da če je bilo na primer v Celju proti nam 4000 ljudi. Vsi bi bili trenerji oziroma so vsi trenerji, ker to je očitno zelo preprosto, vsaj kolikor poslušam. Ko pa se enkrat usedeš na klop in treniraš fante ali dekleta, se pokaže realnost. Vsak, ki misli, da je enostavno, naj poskusi in bo hitro spoznal, ali je za to. Ko sem šel na prvi trening, sem si rekel: Branko, v enem tednu boš videl, kako in kaj in ko si boš prvič rekel, da greš z muko na trening, nikoli več ne pojdi v Rdečo dvorano. Tega se držim in tega se bom držal."

Triletna Neža na klopi Velenjčank

Triletne hčerke Neže, ki atija in priljubljene Gorenjeve igralce rada gleda na televiziji in spletnih portalih, na tekme načeloma ne jemljeta s sabo. Izjema je bil Veplasov obračun z E. F. F. Romo, na katerem so Velenjčanke za nekaj minut dobile nenadejano okrepitev na klopi. "Ko so igrale proti italijanski reprezentanci, sem jo pripeljal na tekmo. Ni želela biti pri meni na tribuni, ampak pri mami. Snežana jo je morala nekaj minut držati v naročju, medtem pa je vodila tekmo. Nato pa sem jo odpeljal ven na igrišče in se je kmalu pomirila. Zame je bila situacija precej neprijetna, Snežani pa verjetno tudi," je z nenavdano prigodo postregel šef Gorenjeve klopi, ki je v svoji prvi sezoni samostojnega vodenja Velenjčanov vzporedno vadil tudi mladinsko ekipo, kar je porajalo izjemne napore. "Čez noč sem postal prvi trener, hkrati imel še mladinsko ekipo, tistih pol leta je bilo res najbolj napornega v karieri. Bila je liga prvakov, bilo je državno prvenstvo, mladinci. Zgodilo se je, da sem bil v soboto zvečer še na tekmi v Veszpremu, v nedeljo zjutraj pa že na Slovanu na mladinski tekmi. To se je dogajalo pol leta, že zdaj sem po pol dneva v dvorani, takrat pa sem bil več kot hišnik," je bil duhovit mlajši od bratov Tamše, ki je trener že skoraj poldrugo desetletje - Snežana malenkost manj -, pred člansko je namreč uspešno vodil tudi mlajše selekcije.

Še dobro, da sta pri hiši dva televizorja

Gre sicer za čistokrvnega rokometnega fanatika, ki ga včasih ne razume popolnoma niti srčna izbranka, čeprav se sama ukvarja z istim poklicem. "Tudi ko se odklopim, dobim asociacijo o rokometu, razmišljam o igri, kombinatoriki, igralcih, ki so na trgu, zanimivi. Še na morju, ko berem knjige, se včasih čisto izgubim in moram ponovno prebrati zadnjih dvajset strani, ker sem razmišljal o rokometu," razkrije Branko, ki je v njihov dom postavil dva televizorja, da ima Snežana "mir" za kak film, od rokometa pa se rada odklopi tudi poleti. "S to ekipo delam štiri leta, želela sem delati korak za korakom, v dveh letih sem hotela priti v prvo ligo, uspelo mi je v enem, naslednjo sezono smo bile šeste v prvenstvu, zdaj pa dve sezoni zapored pete, obakrat (leta 2012 in 2013, op. a.) tretje na pokalu. Vsak ima željo poskusiti profesionalno nekoga trenirati. Moje punce so šolarke, nekatere delajo, saj ne da jim je trening postranska stvar ... Dobijo te male štipendije, to je to," je Snežana razgrnila želje za prihodnost in si prislužila še Brankov kompliment: "Večkrat pogledam njene treninge, ki jih ima takoj, ko mi končamo. Velikokrat se zgodi, da ima šest, sedem igralk na treningu. V takšnih situacijah moraš biti iznajdljiv, da lahko kaj narediš. Moraš imeti trdo roko, Snežana dela več, kot lahko, vleče maksimum iz ekipe. Rezultati so tu. Sam vem, kako je, ko nimam 12 igralcev na treningu in ne moremo igrati šest na šest. Kaj šele pri njej, če ima enkrat ali dvakrat na teden za vadbo na voljo 12 igralk ... Zato misim, da je to še toliko bolj vredno. Moram jo pohvaliti za te uspehe in rezultate, na razvoj kluba in igralk je Snežana zelo veliko vplivala." Skladno s popolno predanostjo svojemu športu ima Tamše tudi najvišje ambicije: "Želim uspeti tudi na mednarodni ravni, nekoč si želim trenirati res močen evropski klub, čeprav je tudi Gorenje, z mano vred, naredilo neki preskok. Moji cilji so najvišji, če bom dobil priložnost za to, bom naredil vse, da se uresničijo, po drugi strani pa bom tudi čakal to priložnost."