Ana Gros ima veliko željo: Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost

Simpatična Velenjčanka je kariero začela v matičnem ŽRK Velenje, kmalu pa jo je pot ponesla v Olimpijo, od tam h Krimu, od leta 2010 pa igra v tujini. Že kot najstnica je obleka dres slovitega madžarskega velikana Györi, po dveh letih na Madžarskem je za eno sezono odšla tudi v Nemčijo (Thüringer), od tam pa v Francijo, kjer je še danes.

Svojo sredino je našla pri Metzu, kjer navdušuje že četrto leto zapored, po vseh odpovedih pa je kot kapetanka Slovenijo popeljala do osmine svetovnega prvenstva v Nemčiji. Slovenija je na koncu zasedla 15. mesto.

Kako bi po nekaj prespanih nočeh ocenili svetovno prvenstvo v Nemčiji?

S prikazanim smo res lahko vsi zelo zadovoljni. Dosegli smo naš prvi cilj, ki je bila uvrstitev v osmino finala. Odlične predstave pa smo prikazale tudi proti boljšim reprezentancam od nas in, splošno gledano, smo res lahko zelo vesele, da nam je uspelo to, kar nam je. Mislim, da je take predstave od nas pričakoval le malokdo in vse skupaj je lepa popotnica tudi za v prihodnje.

Kot ste dejali, je bil cilj osmina finala, a ste ga dosegle na način, ki ni bil v načrtu. Začelo se je kot v sanjah. Padle so nekdanje svetovne prvakinje in aktualne olimpijske podprvakinje Francozinje.

Že pred prvenstvom smo vedele, da nas čaka izjemno težka naloga. Prva naloga je bila premagati Angolo in Paragvaj, seveda pa smo potihoma upale, da se uspešno zoperstavimo tudi vsem trem evropskim ekipam (Franciji, Romuniji, Španiji). Že na odprtju nam je uspelo premagati Francijo in ne glede na vse lahko rečem, da bo ta tekma vsem ostala v zelo lepem spominu. Sploh nas deklet se je ta zmaga zelo dotaknila. Menim, da smo tudi na krilih tega uspeha nato dobro igrale v nadaljevanju prvenstva. Ostale smo ekipa in z všečno igro na svojo stran pridobile marsikaterega navijača.

V Nemčiji je bila po številnih odpovedih tudi kapetanka in v tej vlogi se je odlično znašla. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Od prvenstva ste se poslovili s tremi zmagami in tremi porazi. Je kaj takega, če pogledate nazaj, kar bi bilo mogoče narediti bolje?

Nič ni takega, kar bi lahko posebej navedla. Mogoče bi lahko drugače in bolje odigrale tekmo proti Švedski v osmini finala. Bilo je preveč izgubljenih žog in preveč zgrešenih strelov. Pri tem ne mislim, da bi morale zmagati, a razlika je bila vseeno prevelika. Malce mi je žal, da z dekleti nismo pokazala vsega, kar znamo. A ne glede na vse, borile smo se na vseh tekmah vseh 60 minut, si res nimamo česarkoli za očitati.

Slovenija se  je po 12 letih uvrstila na svetovno prvenstvo, potem pa so se začele težave. Zgodile so se poškodbe, nekatera dekleta so prenehala tekmovati. Kako je vse skupaj vplivalo na vzdušje v reprezentanci?

Za Majo Šon in Nino Jeriček smo vedele, da bosta prenehali igrati in da bodo njuni mesti zapolnile mlajše. Pri Barbari Lazović in Miši Marinček nismo vedeli do zadnjega, a to je bila njuna odločitev, ki jo je treba spoštovati. Zaradi poškodb sta manjkali še Tamara Mavsar in Polona Barič. To so vse igralke, ki so bile nosilke reprezentance, zato je vse skupaj preneslo velike kadrovske spremembe.

A z vsem skupaj se nismo preveč obremenjevali, držali smo se načela: brez tistih, ki jih ni, je treba naprej. Vsa dekleta, ki so prišla na novo ali so imela prej rezervno vlogo, so se v novi, bolj pomembni vlogi odlično znašla, za kar jim lahko le čestitam. Glede na vse je rezultat res dober.

Odlična desna zunanja igralka ni blestela le z zadetki, odlično je razigravala tudi preostale soigralke. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kako bi ocenili delo selektorja Uroša Bregarja?

Tudi Uroš ima pri tem uspehu veliko zaslug. Uroš je z nami že dolgo časa. Prej kot pomočnik, zdaj kot prvi trener. Pozna se njegovo delo s krimovkami, sama pa sem ga imela za trenerja v mladinski reprezentanci. 

Skoraj vsa dekleta pozna do potankosti in ima veliko zaslug za to, da smo zdaj na takšni ravni. A tudi prejšnji selektorji Marta Bon, Tone Tiselj in Robert Beguš so pomagali, da se počasi, a vztrajno tudi me dvigujemo in nismo več v taki senci moških, kot smo bile še pred nekaj časa.

Že zdaj ste bile na trenutek videti zelo poletno in razigrano, ko se vrnejo še poškodovana dekleta in ko dobi zeleno luč tudi Elisabeth Omoregie, bi lahko ženska reprezentanca na naslednjih velikih tekmovanjih naredila še korak naprej.

Elizabeth Omoregie bo čez leto in pol lahko nastopila za Slovenijo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vsekakor. Ko se vrneta Mavsarjeva in Baričeva in ne nazadnje tudi Omoregiejeva, ko bo pač lahko nastopila za Slovenijo, bo to pomenilo še dodatne moči. A že zdaj smo pokazale, da se dela dobro in da jo lahko na dober dan zagodemo tudi največjim.

Ko bomo popolni, Slovenija ne bo več le avtsajder, a treba bo nadaljevati dobro delo in se redno uvrščati na velika tekmovanja. Predvsem evropska in svetovna, ne skrivamo pa tudi želje po nastopu na olimpijskih igrah v Tokiu 2020.

Bi lahko šla kmalu tudi dekleta po poti moških in z največjih tekmovanj v prihodnosti prinesla kakšno kolajno?

(smeh, op. p.) To težko zdaj trdim. V kratkem pričakovati tak rezultat bi bil velik nesmisel. Treba je iti počasi, korak za korakom, ta mlada ekipa še nikakor ni končni produkt in se ima še veliko za naučiti. Dekleta bodo morala najprej v svojih klubih dobiti vodilne vloge in znati prevzeti odgovornosti, ko je najtežje. Šele takrat bo ekipa zrela za kaj več.

Čeprav je v kolektivnih športih nehvaležno kazati na posameznika, saj sam ne moreš narediti nič in potrebuješ za dobro osebno statistiko tudi pomoč preostalih soigralk, ste ne glede na vse resnično izstopali. Na šestih tekmah ste dosegli 43 zadetkov in bili za večino nasprotnic nerešljiva uganka.

Na vsaki tekmi poskušam dati vse od sebe. Tudi dobre predstave v klubu so mi dale dodaten zagon. Glede na vse težave sem vedela, da bom morala prevzeti še več odgovornosti kot prej. Bila sem skoraj edini strelec z razdalje, kar pa je v današnjem rokometu zelo pomembno. Zelo sem vesela, da mi je v tej prvini tudi steklo. Mislim, da smo to tudi potrebovali.

Bili ste tudi kapetanka. Ta vloga vam je neverjetno ustrezala.

Vloge kapetanke sem se resnično razveselila. Kapetan mora biti vzor preostalim tako na igrišču kot ob njem. Ta naziv mi je dal še dodaten zagon in energijo. Mislim, da mi je vse skupaj kar dobro uspelo.

Že prej ste omenili Metz in odlično klubsko sezono. S svojo ekipo ste izgubili le enkrat v tej sezoni, ko vas je premagala Budućnost, preostalo pa ste s soigralkami uspešno premostile. Pred časom se je govorilo, da boste pogodbo s francosko ekipo celo podaljšali. Ste to že storili?

Ne. Nismo še tako daleč. Mislim, da se bodo o tem začeli pogovarjati po novem letu. Ne skrivam, da se v Franciji počutim odlično, a počakajmo, kaj bo prinesla prihodnost.

Metz v tej sezoni melje vse pred sabo. Izgubil je eno samo tekmo. Grosova njegove barve brani že vse od leta 2014.

Vaše predstave so zagotovo opazili tudi največji klubi v Evropi. Je morda že kakšen od njih potrkal na vaša vrata?

Ne konkretnih ponudb še ni, tudi zato ker v Nemčiji še vedno traja svetovno prvenstvo. Kot sem rekla, po novem letu bomo začeli bolj resno razmišljati, kako in kaj.  

Če pride eden od štirih velikanov, torej ne boste dolgo razmišljali?

Ana ne izključuje, da bo kmalu zamenjala sredino. A odločale ne bodo samo številke na papirju, ampak tudi preostali dejavniki. Foto: Vid Ponikvar

Zame niso pomembne le številke. V Metzu zdaj z dekleti že toliko časa igramo skupaj, da smo res super klapa in se skupaj dobro počutimo. To je zelo pomembno. Že lani smo prišle do četrtfinala lige prvakinj in lahko rečem, da Metz spada med top 6 klubov v Evropi. Veliko boljših sploh ni več.

To so morda le Vardar, Bukarešta, Rostov in Györ, za preostale pa menim, da so na ravni Metza. Vsekakor bom, ko bom izbirala, kje bom nadaljevala kariero, pretehtala vse možnosti in ne bom gledala samo številk na papirju.

Moja velika želja je, da nekega dne osvojim ligo prvakinj. Menim, da bi z enim izmed teh štirih klubov bilo to tudi mogoče, a ne prehitevajmo. Bomo videli, kaj bo, ali bo sploh kakšna ponudba tudi od drugod.

Torej za zdaj še ni konkretne pogodbe?

Že v pretekli sezoni so na moja vrata potrkali Romuni, a se na koncu ni izšlo, zdaj pa za zdaj konkretne ponudbe še ni. Se pa veliko in marsikaj govori. Sama nisem neučakana, po novem letu bo več jasnega. Takrat bodo začeli klubi klicariti naokoli in pošiljati ponudbe.