Sobota, 16. 7. 2016, 21.14
7 let, 1 mesec
Almanah olimpijskih športov – boks (5)
Nekoč preveč brutalen celo za krvoločne Rimljane, danes stalnica olimpijskega programa
Boks je bil stalen del programa antičnih olimpijskih iger, priljubljen tudi v gladiatorskih arenah antičnega Rima, a je po padcu tega imperija izginil do 17. stoletja, ko so ga obudili Angleži, postavili pravila, se konec 19. stoletja organizirali v amaterska združenja, na prvih olimpijskih igrah moderne dobe pa se je ta šport pojavil leta 1904 v St. Louisu.
Gre za starodaven šport, prva znana upodobitev je na sumerskem reliefu iz Iraka, ki naj bi bil narejen tri tisoč let pred našim štetjem, nadvse popularen je bil tudi v antiki, na poslikavah iz Krete iz minojske dobe so (okoli 1.500 let pr. n. š.) so borci upodobljeni z rokavicami.
Izraz ring prihaja iz gladiatorskih aren
V gladiatorskih arenah rimskega imperija pa so si okoli pesti ovijali usnjene trakove in jim pozneje dodali kovinske zakovice. Bojevali so se v pesek zarisanem krogu, od koder prihaja danes uveljavljen izraz za ring (ring je v angleščini krog), a je bila brutalnost športa preveč tudi za sicer nadvse krvoločne stare Rimljane, ki so boks v tedanji obliki prepovedali v četrtem stoletju našega štetja.
Do 17. stoletja je bil boks kot šport domala pozabljen, nato so nastopili Angleži, ga s pravili spravili na bolj civilizirano raven, v olimpijski program je bil vključen leta 1904 v St. Louisu, od takrat pa je na igrah manjkal le še leta 1912 v Stockholmu, saj takratna švedska zakonodaja boksa ni dopuščala.
V Riu tudi profesionalci
Na prvih igrah so boksali samo ameriški borci, ki so tudi na poznejših igrah pobirali levji delež medalj. Olimpijski boks je bil strogo amaterski, na prihajajočih igrah v Riu pa bodo prvič lahko nastopili tudi profesionalci, in sicer tisti, ki so nastopali v leta 2010 ustanovljeni profesionalni ligi v organizaciji Mednarodne amaterske boksarske zveze (AIBA).
Ženski boks je bil prvič na olimpijskem programu v Londonu pred štirimi leti, v Riu bodo boksarke še vedno nosile zaščitne čelade.
Boksarji brez nevarnih zaščitnih čelad, ženske pač
Rio prinaša še novost pri opremi, po letu 1984, ko so na igrah v Los Angelesu uvedli obvezno uporabo čelad, teh v Braziliji v moški konkurenci ne bo več. Ugotovili so, da se je z uporabo zaščitnih čelad povečala verjetnost za poškodbe glave, predvsem pretresa možganov. Zanimivo, da v ženskem boksu te povezave niso zaznali, saj je bilo "časa za raziskavo premalo," zato bodo dekleta tudi v Riu nosila čelade. Boksarke so se za olimpijska odličja sicer prvič potegovala šele pred štirimi leti v Londonu.
V Riu bodo podelili 13 kompletov medalj, v desetih moških kategorijah in treh ženskih. Tekmovanje poteka kot turnir na izpadanje, borci in borke so razdeljeni v težnostne kategorije. V sami borbi štejejo točke, ki jih tekmovalec ali tekmovalka dobi za uspešen udarec, sodnikom pa pri prepoznavanju teh pomaga elektronski sistem točkovanja, ki so ga prvič uvedli leta 1992 na igrah v Barceloni.
V Riu nekaj sprememb točkovanja
V Riu bodo sodniki uporabljali sistem desetih točk, v vsaki rundi bodo tako boljšemu boksarju podelili deset točk, slabšemu pa devet, če bo dvoboj precej izenačen, osem, če bo tisti, ki zmaguje, odločno boljši, sedem, če bo boljši popolnoma dominiral in šest, če bo slabši povsem nemočen. V zadnjem primeru mora sodnik v ringu dvoboj prekiniti.
Olimpijske igre zaznamovali številni zvezdniki
V času popolnega olimpijskega amaterizma so na igrah nastopili številni boksarji, ki so pozneje zasloveli tudi med profesionalci. Tukaj velja omeniti "največjega" v zgodovini športa, letos preminulega Muhammada Alija, ki je leta 1960 v Rimu osvojil zlato v kategoriji do 81 kilogramov, takrat še pod imenom Cassius Clay.
Olimpijski zmagovalci, ki so pozneje postali svetovni prvaki tudi med profesionalci, so še Američani Sugar Ray Leonard, Floyd Patterson, Oscar De La Hoya, Leon in Michael Spinks, Joe Frazier in George Foreman, tudi Ukrajinec Vladimir Kličko ima zlato olimpijsko medaljo ter Rus Aleksander Povetkin.
Muhammad Ali in Teofilo Stevenson sta se takole "pomerila" na Kubi leta 1996. Šlo je seveda za prijateljsko srečanje dveh boksarskih ikon, ki se zares v ringu nista nikoli srečali.
Kubanci so posebna zgodba
Prav posebna zgodba so kubanski boksarji, ki so svoje mojstrstvo dokazovali izključno na amaterski ravni, pa kljub temu osupnili. Med legende tega športa, pa čeprav nista nikoli nastopila med profesionalci, lahko mirno štejemo Teofila Stevensona (olimpijskega prvaka težke kategorije v letih 1972, 1976 in 1980) in Felixa Savona (olimpijskega prvaka težke kategorije v letih 1992, 1996 in 2000).
Če sta se slavna Kubanca sama uprla mamljivosti denarja, ki ga prinaša profesionalni boks, je bila zgodba z legendarnim madžarskim borcem Laszlom Pappom (olimpijski prvak lahke srednje kategorije na igrah leta 1952 in 1956) drugačna. Njemu je borbo za naslov svetovnega prvaka med profesionalci preprečila kar komunistična madžarska oblast.
Svoj pečat so odtisnili tudi jugoslovanski borci, z zlatom so se okitili Mate Parlov, Slobodan Kačar in Anton Josipović. Slovenskih boksarjev na olimpijskih igrah še ni bilo.
Nabor športov v Riu:
atletika, badminton, boks, dviganje uteži, gimnastika, golf, hokej na travi, jadranje, judo, kajak-kanu (slalom, šprint), kolesarstvo (bmx, gorsko, velodrom, cestno), konjeništvo, košarka, lokostrelstvo, moderni peteroboj, namizni tenis, nogomet, odbojka/odbojka na mivki, plavanje, ritmična gimnastika, rokoborba, rokomet, ragbi, sabljanje, sinhrono plavanje, skoki v vodo, streljanje, taekwondo, tenis, triatlon, vaterpolo, veslanje.