Težko je biti skromen, ko si tako veličasten, kot sem jaz

Muhammad Ali (ker je Američan, njegovo ime pišemo, kot ga pišejo Američani, sicer njegovo muslimansko ime lahko poslovenimo tudi v Mohamed Ali, op. p.) se je rodil 17. januarja 1942 v Louisvillu v ameriški zvezni državi Kentucky kot Cassius Marcellus Clay mlajši. Boksa se je lotil kot 12-letni deček, med amaterji vztrajal do olimpijskih iger leta 1960 v Rimu, na katerih je osvojil zlato odličje, nato pa prestopil med profesionalce.

• Muhammad Ali – morda največji boksar vseh časov, zagotovo pa najglasnejši

Hiter s pestmi, hiter z jezikom

Tam je hitro pokazal, da je nekaj posebnega, pa ne le zaradi izjemnih boksarskih veščin, hitrosti in spretnosti, pač pa tudi daru za ustvarjanje spektakla. S hitrim in ostrim jezikom ter samozavestjo, ki ji ni bilo para, je zbadanje tekmecev, t. i. "trash-talk", povzdignil na še nevideno raven. Novinarji so mu zaradi te veščine nadeli vzdevek Louisvillska ustnica (Louisville Lip, mišljeno kot jezikač, op. p.), sam pa se je neskromno že po nekaj odmevnih zmagah poimenoval Največji (The Greatest).   

Prestopil v islam in zavrnil vpoklic v vojsko

Leta 1962 je sprejel islam in zavrgel svoje suženjsko ime Cassius Clay ter se preimenoval v Muhammada Alija, leta 1967 pa je zavrnil vpoklic v vojsko. Ni se želel boriti v vietnamski vojni, zato je za skoraj štiri leta izgubil licenco za boksanje. Iz ringa je bil izgnan v najboljših letih, zato najboljšega Alija svet sploh ni imel priložnosti videti. Tudi zaradi te kazni, ki jo je ameriško vrhovno sodišče preklicalo leta 1970, boksarski strokovnjaki Alija ne uvrščajo povsem na vrh zgodovinskih lestvic najboljših borcev, a tistih, ki se ne bi strinjali z oznako, da je bil največji vseh časov, danes skorajda ni več.  

• Svet na družbenih omrežjih žaluje za Muhammadom Alijem

Resnica je najbolj smešna šala na svetu

Čeprav se je vrnil počasnejši in šibkejši, kot je bil pred izgonom, je največje zmage nanizal v svojem drugem boksarskem obdobju. Mnoge je s svojimi govornimi akrobacijami spravljal ob živce, veliko več jih je z njimi navduševal. A njegova zbadanja in izzivanja niso bila govoričenje brez repa in glave. Bila so namenske, ostre in družbenokritične modrosti. "Šalim se tako, da povem resnico. Ta je najbolj smešna šala na svetu," je pojasnjeval ljudem, ki niso vselej dojeli bistva njegovih besed.

Samohvalo je povzdignil v umetnost

In teh besed je bilo veliko. Tekmecem je v rimah napovedoval, v kateri rundi bodo izgubili, in to nato v ringu tudi uresničil. Samohvalo je povzdignil v umetnost, a ob tem poudaril: "Če svoje besede lahko podpreš z dejanji, to ni samohvala." Imel je svoja načela in mnenje, pa tudi pogum, da ga je izrazil. Zbrali smo nekaj Alijevih nesmrtnih verbalnih cvetk, s katerimi je tako kot s pestmi v ringu udarjal tudi zunaj tega.

 

Sovražil sem vsako minuto treninga, ampak sem si rekel: 'Potrpi zdaj in preostanek življenja preživi kot šampion.'

 

Dvoboj je dobljen ali izgubljen daleč od oči, v zakulisju, v telovadnici. Veliko pred tem, ko zaplešem pod lučmi.

Ne štejem sklec. Šteti jih začnem šele, ko zaboli. Le te resnično štejejo. Te ti prinesejo naslov svetovnega prvaka.

Leti kot metulj in piči kot čebela.

Četudi samo sanjaš, da me boš premagal, se zbudi in se mi opraviči.

Da sem največji, sem rekel, še preden sem vedel, da zares sem. Pomislil sem, da bom, če bom to dovolj pogosto ponavljal, svet prepričal, da resnično drži.

 

Ne štej dni. Poskrbi, da bodo dnevi šteli.

 

Ne utrudijo te gore, ki jih moraš preplezati, pač pa kamenček v tvojem čevlju.

 

Molk je zlato takrat, ko nimaš pametnega odgovora.

 

Nemogoče je samo velika beseda, s katero mahajo majhni ljudje, ki jim je lažje živeti v svetu, ki jim je bil dan, kot raziskati možnosti, da bi ga spremenili. Nemogoče ni dejstvo, je mnenje. Nemogoče je potencial. Nemogoče je začasno. Nemogoče je nič.

 

Bil sem tako velik, da so morali izumiti lik, kot je Rocky. Bel lik na srebrnem platnu. Moje nasprotje. Amerika potrebuje svoje bele like, Jezusa, Tarzana in Rockyja.

 

Joeja Louisa sem vedno dražil, da sem največji vseh časov. A največji težkokategornik vseh časov je bil Joe Louis.

 

Joe Frazier je tako grd. Ko joče, mu solze zbežijo okoli glave in stečejo po temenu.

 

Frazier je tako grd, da bi moral svoj obraz darovati upravi za zaščito divjih živali.

 

Iz mož, s katerimi se bojujem, vselej izvlečem najboljše. A povem vam, da je Joe Frazier najboljše izvlekel iz mene. Ta človek je od hudiča. Bog ga blagoslovi.

 

Boks je samo služba. Trava raste, ptice letijo, valovi se lomijo na pesku. Jaz pa pretepam ljudi.

 

Težko je biti skromen, ko si tako veličasten, kot sem jaz.

 

Nisem vodja, sem le majhen, pohleven sledilec.

 

Sem le običajen človek, ki je trdo delal, da je razvil talent, ki mu je bil dan. Verjel sem vase in v dobroto ljudi.

 

Doma sem dobričina, a ne želim, da svet to izve. Spoznal sem, da skromni ljudje ne pridejo prav daleč.

 

Sonny Liston je ničla. Človek ne zna govoriti. Človek se ne zna bojevati. Potrebuje govorne vaje. Potrebuje boksarske vaje. In glede na to, da se bo tepel z menoj, potrebuje tudi vaje padanja.

 

Sovražiti ljudi zaradi barve njihove kože je narobe. In ni pomembno, katera barva je tista, ki sovraži. To je preprosto narobe.

 

Moja edina slabost je, da se ne zavedam, kako velik sem v resnici.

 

Želim si, da bi se ljudje tudi med seboj ljubili tako, kot ljubijo mene. Svet bi bil boljši.

 

Rekel sem, da sem največji! Nikoli nisem trdil, da sem najpametnejši.

 

V boksarskih dvobojih ni zadovoljstva, mi je bilo pa v zadovoljstvo zmagovati.

 

S svojo slavo in tem obrazom, ki ga vsi tako dobro poznate, sem poskušal povzdigniti in navdihniti ljudi po svetu.

 

Šampioni ne nastajajo v telovadnicah. Narejeni so iz nečesa, kar imajo globoko v sebi – želje, sanj, vizije. Imeti morajo veščine in voljo. Njihova volja pa mora biti močnejša od veščin.