Hrvatica s slovenskim potnim listom in petim mestom iz Londona: Moj čas šele prihaja

Franka Anić je teakwondoistka hrvaško-slovenskih korenin, ki že nekaj let zastopa slovenske barve. Slovensko javnost je nase opozorila v olimpijskem Londonu, kjer je osvojila odlično peto mesto – bron ji je ušel za las – in na sklepni slovesnosti nosila slovensko zastavo. Leto dni pozneje je na svetovnem prvenstvu v Mehiki osvojila prvo slovensko medaljo na velikih tekmovanjih. Olimpijska norma za nastop na prihajajočih olimpijskih igrah v Riu se ji je januarja letos izmuznila, kar jo je zelo prizadelo. Kar nekaj časa je potrebovala, da premaga šok, a zdaj spet suvereno zre v prihodnost. Za Slovenijo si želi osvojiti še veliko odličij, mednje bi se najlepše prileglo prav olimpijsko.

Franka Anić v družbi reprezentančnih kolegov Nuše Rajher in Ivana Trajkovića.

Na vaših prvih in za zdaj edinih olimpijskih igrah, v Londonu leta 2012, ste za las zgrešili olimpijsko medaljo. Vas dosežek, peto mesto v taekwondoju v kategoriji do 67 kilogramov, je brez dvoma vrhunski rezultat, je tudi peti slovenski dosežek na igrah, pa vendar: ali ostaja kanček grenkega priokusa?
Seveda sem bila razočarana in žalostna, ker mi je bronasta kolajna ušla, ko sem spoznala, kakšen uspeh sem dejansko dosegla, mi ni preostalo drugega, kot da sem na dosežek ponosna. To mi je dalo zagona, vetra v hrbet, kot rečemo. Leto dni zatem sem v Mehiki s tretjim mestom osvojila prvo slovensko medaljo v taekwondoju na svetovnih prvenstvih. Mi je bilo pa seveda v čast biti v družbi športnikov, ki so osvojili olimpijsko medaljo in postali junaki slovenskega športa.

Kakšni so vaši spomini na olimpijski London?
Verjamem, da je nastop na olimpijskih igrah za vsakega športnika nekaj čisto posebnega. Nemogoče jih je primerjati z drugimi tekmovanji, še posebej če tekmuješ v individualnih športih. Razlika je seveda tudi v tem, ali na igrah samo sodeluješ ali pa se boriš za visoka mesta. Prebivaš v velikem naselju in srečuješ najboljše športnike v tistem trenutku na svetu. Zame je to zelo zanimiva in pozitivna izkušnja, ki je v moji karieri pustila velik pečat.

V prvem dvoboju na OI v Londonu je premagala Kazahstanko Gulnafis Ajtmuhambetovo, v odločilni borbi za bronasto olimpijsko medaljo pa klonila pred Američanko Paige Mcpherson.

Kar zadeva moj nastop, pa tole: v dvoboju za bronasto medaljo me je premagala Američanka Paige Mcpherson. Pred tem sem v prvem dvoboju ugnala Kazahstanko Gulnafis Ajtmuhambetovo, potem favoritinjo, srebrno medalistko iz Pekinga 2008, Kanadčanko Karine Sergerie, v polfinalu pa izgubila v boju z olimpijsko prvakinjo iz Pekinga leta 2008 in bronasto iz Aten 2004 Hwang  Kyung Seon.

Večina Slovencev je v času olimpijskih iger prvič slišala vaše ime, prej ste namreč nastopali za hrvaško reprezentanco, potem ste se zaradi velike konkurence, kvota pa je samo ena, odločili, da nastopite za Slovenijo. Je bila odločitev za nastop pod slovensko zastavo logična poteza? Je bil to za vas težak korak?
Niti ne, zame je bil to, glede na to, da imam po mamini strani tudi slovensko državljanstvo, povsem običajen korak. Tu kakšnega prepiranja med slovensko in hrvaško zvezo ni bilo.

Na sklepni slovesnosti v Londonu jo je doletela posebna čast: vloga zastavonoše.

Ne glede na to, da sem odrasla na Hrvaškem, obe državi imam za svoj dom. Zelo rada grem v Grgar pri Novi Gorici k svojim starim staršem. V teh trenutkih sem še posebej čustvena, saj je naš nono pred kratkim umrl in odločila sem se, da bom poskušala še bolj pogosto obiskovati svojo nono.

Na zaključni slovesnosti OI v Londonu vam je pripadla čast nošenja zastave. Koliko vam je to pomenilo?
Nošenje zastave svoje države na olimpijskih igrah je seveda velika čast, ki jo izkusijo le redki. Še vedno se spomnim, ko so me ob vrnitvi z nekega dogodka v olimpijsko vas vprašali, ali bi lahko nosila zastavo na sklepni slovesnosti. Seveda sem sprejela.

Norma za nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru se vam je žal januarja letos na kvalifikacijskem turnirju v Istanbulu izmuznila. Ste že pozabili na ta boleč poraz, ste že našli motivacijo za nadaljevanje treningov?

Na tem turnirju sem zmagala v prvih dveh borbah, ki sta me pripeljali do polfinala in odločilne borbe proti Azerbajdžanki Azizovi. V tretji oziroma zadnji rundi sem pol minute pred koncem vodila z rezultatom 3:0, kar pa ni zadostovalo za zmago, saj je tekmovalki iz Azije uspelo izenačiti in se zatem skozi dodatno rundo prebiti v Rio. V rundi za zlato točko sem jo dvakrat zadela v glavo, a tega ni zaznala ne elektronika ne sodniki.

Po porazu na kvalifikacijskem turnirju v Istanbulu je potrebovala čas za psihofizični počitek.

Ta poraz in način, kako sem izgubila, me je zadel naravnost v srce. Tega občutka verjetno ne bom nikoli pozabila.

Zdaj sem imela čas za odmor in psihofizični počitek, v mislih pa že načrtujem naslednja tekmovanja. Seveda bom spremljala tudi igre v Riu, pa čeprav z mešanimi občutki.

V zadnjem letu se je za vas menda marsikaj spremenilo. Zamenjali ste klub, kategorijo - iz kategorije 67 ste prestopili v kategorijo plus -, trenerja Anteja Šegedina … Kaj je bil glavni razlog za te spremembe?
Do zdaj sem tekmovala v olimpijski kategoriji -67, od zdaj naprej sem v višji kategoriji, v olimpijski "plus" kategoriji, medtem ko v standardnih kategorijah tekmujem v kategoriji -73 kg. Za spremembo kategorije sem se odločila zato, ker mislim, da imam višino in moč, primerno za višjo kategorijo, poleg tega pa ne ogrožam več zdravja z zniževanjem kilogramov pred vsakim turnirjem.

"Pri svojem delu poskušam najti povezavo med izobraževanjem na področju informacijskih tehnologij in strasti do oblikovanja. Ne bežim od delovnih priložnosti, saj se vse zelo hitro spreminja, še posebej, če nisi v stiku s delom."

Kar zadeva klub, sem do zdaj tekmovala za svoj matični klub iz Korčule, kjer sem naredila tudi svoje prve korake v tem športu. Prejšnjemu trenerju sem izredno hvaležna za vse, kar je storil zame in moj osebni in športni razvoj. Je pa tako, nekaj časa lahko trpiš nesoglasja, potem pa se ta preslikajo na izvedbo ter življenje in na neki točki napoči trenutek, ko se odločiš, da boš vajeti vzel v svoje roke in se odločil, kaj je najbolje zate.

Sem izrazito individualni tip človeka, saj sem konec koncev v ringu sama z nasprotnico in za vse prevzemam polno odgovornost. Zdaj treniram v taekwondo klubu Elite v Zagrebu, delam s trenerjem Kristijanom Cvetkovićem in sem za zdaj zelo zadovoljna. Z odnosom in delom.

Kljub vrhunski športni karieri vam je že uspelo dokončati študij (študij informatike v Zagrebu), že razmišljate, kaj boste počeli po koncu kariere, ali je še prezgodaj za ta korak in ste še vedno povsem osredotočeni na športno pot?
Nikoli ni prezgodaj razmišljati o svoji prihodnosti. V svojem poklicu sem kot "freelancer" že sodelovala pri nekaj projektih.

Pri svojem delu poskušam najti povezavo med izobraževanjem na področju informacijskih tehnologij in strasti do oblikovanja. Ne bežim od delovnih  priložnosti, saj se vse zelo hitro spreminja, še posebej, če nisi v stiku s delom.

Je pa seveda težko opravljati normalno službo, saj v času sezone treniram šest dni v tednu, po dvakrat dnevno. Resno razmišljam tudi o nadaljevanju izobraževanja.

Pri 25 letih imate menda v načrtu vsaj še dva olimpijska cikla. Olimpijske igre v Tokiu leta 2020 so torej še v vašem načrtu?
Do zdaj sem doživela veliko lepih trenutkov, pa tudi manj lepih. Vem, da lahko naredim še veliko več in da moj čas šele prihaja. V prihodnosti bi rada segla v sam svetovni vrh in za Slovenijo priborila še vrsto odličij. A ne želim ničesar napovedati in si ustvarjati pritiska. Najpomembneje je, da uživam v tem športu  in upam, da bo to trajalo še dolgo časa.

"Vem, da lahko naredim še veliko več in da moj čas šele prihaja. V prihodnosti bi rada segla v sam svetovni vrh in za Slovenijo priborila še vrsto odličij. A ne želim ničesar napovedati in si ustvarjati pritiska. Najpomembneje je, da uživam v tem športu in upam, da bo to trajalo še dolgo časa." (Na fotografiji: Anićeva pred evropskimi igrami v Bakuju v družbi Rajherjeve, Jureta Pantarja in Trajkovića).

Vaša mama je Slovenka, menda je tudi vaš fant slovenske gore list, vi prihajate iz kraja Blato na Korčuli.  Že veste, v katerem delu sveta bi si radi ustvarili družino? V Sloveniji, na Hrvaškem ali kje drugje?
Moja mama prihaja iz Grgarja. Za tiste, ki ne vedo, kje se nahaja, naj povem, da gre za zelo lepo mesto v bližini Nove Gorice. Zelo sem vesela, kadar imam priložnost in lahko tam preživljam svoj čas.

Nisem tip človeka, ki želi vse življenje živeti v istem kraju. Do zdaj sem že živela na Korčuli, potem v Splitu in zdaj v Zagrebu. V vsakem mestu vidim nekaj lepega in tam maksimalno izkoristim svoj prosti čas. Ko pride čas za družino, se bo to verjetno precej spremenilo. Kje to bo, pa bo pokazal čas.