Zakaj na Nočni 10ki tako radi tečejo bosi?

Zametke bosonoge kategorije na Nočni 10ki, tekaški preizkušnji, kjer tekači v večernih urah dvakrat obkrožijo pravljično Blejsko jezero, najdemo leta 2008. Takrat je bosonoga kategorija prvič ugledala luč sveta. "Leta 2007 smo nekateri začeli teči bosi in zdela se nam je dobra popestritev in v našem stilu. Pa še nihče tega ni imel," je razloge za uvedbo posebne kategorije navedel najbolj prepoznaven obraz te priljubljene nočne tekaške prireditve Marko Roblek, lahko mu rečemo kar pionir bosega teka v Sloveniji.

Na letošnji Nočni10ki je bilo na štartu 16 bosih tekačev – manj, kot so napovedovali, a še vedno dovolj za pravi bosonogi tekaški obračun –, od tega deset bosongcev in šest bosonogic.

Primat med tekači, ki imajo na Nočni 10ki najbolj pristen stik s tlemi, že nekaj let držita popotnica štajerskih korenin Manca Čujež, ki teče za založbo Sanje, med fanti pa prevladuje gorenjski ultramaratonec Boštjan Urankar iz društva Vitezi Dobrega Teka, ki je z zavidljivim rezultatom 0:35:36 neznanka tudi za obute tekače.

Ni se počutil olimpijsko, a postavil osebni rekord

Urankar, zdaj že štirikratni zmagovalec bosonoge Nočne 10ke, je bil ob prečkanju ciljne črte dokaj presenečen nad fantastičnim rezultatom, saj se na dan tekmovanja ni počutil ravno olimpijsko.

"Utrujen sem, za mano je deloven dan, nisem kaj dosti treniral, a sem za kar 15 sekund podrl osebni rekord. Očitno svoje naredijo tudi dolgoletne izkušnje, dobrodošlo pa je tudi dejstvo, da so bila tla lepo namočena, kar pomeni, da ni toliko trenja, je bila pa zaradi visoke vlažnosti tekma dokaj zahtevna," je za Sportalov diktafon svoje misli nanizal prekaljeni tekač, ki te dni verjetno že uživa na zasluženem dopustu v Dalmaciji.

V želji po izboljšanju tekaške tehnike do bosega teka

Ker smo z zmagovalcema klepetali že lani, smo se letos osredotočili na tretjega bosongca, Radovljičana Klemna Humerco.

"Poleti sem od nekdaj rad hodil bos, potem pa sem pred tremi leti slišal za Robleka. Z njegovo pomočjo in z bosim tekom sem želel izboljšati svojo tehniko teka. Na začetku je bilo tako kot pri vseh bosih tekačih. Po treningu sem imel ves teden zabetonirana meča, potem pa sem sčasoma začel res uživati," je povedal Humerca.

Tartan je zakon

Najraje teče na tartanu, v domači Radovljici imajo prenovljeno stezo, ki je zelo dobrodošla trenažna baza, pa tudi asfalt pride prav, čeprav za daljše razdalje in hladne dni, ko se prav vsak najmanjši kamenček na cesti še kako čuti, ni ravno primeren. A ga ne gre povsem odmisliti.

Z odlašanjem je vse samo še huje

"Seveda je treba trenirati tudi na asfaltu, da se telo navadi, sicer noge preveč trpijo," je namignil sogovornik, ki priznava, da krvavi žulji v svetu bosonogega teka niso prav nobena neznanka. Še več, so celo stalnica. "Skozi leta prakse sem se dokopal do ugotovitve, da je bolje, da žulj po hitrem postopku predreš, saj je z odlašanjem vse samo še huje."