Ponedeljek, 6. 10. 2014, 13.07
8 let
Rešujemo, kar se rešiti da
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3
Ko sem pred dvema tednoma pretekel 37 kilometrov, sem bil poln optimizma, saj je šlo relativno dobro. Prejšnji teden se je vse skupaj obrnilo na glavo. Prejšnjo soboto sem brez težav odtekel 16 kilometrov, naslednji dan pa skorajda nisem mogel stopiti na nogo, pravzaprav nisem mogel normalno hoditi. Sprva sem mislil, da bo bolečina izginila v nekaj dneh. No, izkazalo se je, da sem se zmotil.
V ponedeljek sem šel k fizioterapevtu Urbanu in ugotovila sva, da gre za kar hudo vnetje. Stvar napreduje, vendar zelo počasi. V tem tednu sem tekel le dvakrat po pet kilometrov, a bolečino v nogi čutim že od prvega koraka. Zdaj lahko samo upam, da bo se bo celjenje poškodbe v zadnjem tednu pospešilo. Daleč od tega, da sem se vdal, vztrajal bom do zadnjega dne, potem pa bom videl. Sprašujem se, ali sem nagnjen k poškodbam ali pa plačujem davek neizkušenosti. Morda bi moral že ob prvi bolečini ustaviti konje in se oglasiti pri Urbanu. Zdaj je, kar je. Rešujemo, kar se rešiti da.
"Kje si, kenijski poštar!?"
Ne vem, ali sem že omenil, da zadnjih nekaj let igram tenis. Uživam v tej igri, vendar sem se zaradi maratona zavestno odločil, da naslednjih nekaj mesecev prekinem s tenisom in se posvetim le treningu za maraton. V tem času sem moral zavrniti povabilo marsikoga, med drugim tudi "Bjorn Borga" (tako kličem svojega bratranca, očitno mi zdaj vrača s kenijskim poštarjem). Zadnjih nekaj let se na tenisu "izživlja" nad mano. V soboto zjutraj sem ravno med masažo dobil MMS-sporočilo: "Kje si, kenijski poštar!? A še veš, kje je to?" Zraven je pripel idilično fotografijo teniškega igrišča, kjer imava ponavadi svoje teniške "derbije". Seveda so mi šle kar kocine pokonci. Včasih mi resnično manjka partija tenisa. "Matej, prihodnje leto se vračam še boljši! ;)"
Kot da ne bi bilo dovolj … V nedeljo sem se po dobrih dveh kilometrih obrnil in se ves nejevoljen vračal proti domu. Tekel sem mimo teniških igrišč in zagledal fantiča, ki poln energije teče po igrišču. Bil je moj nečak in moram priznati, da zavidljivo dobro udarja žogice. Še malo in bom še od njega dobil kakšno lekcijo tenisa. Začel sem se spraševati, kaj mi je treba vsega tega … zdajle bi lahko igral tenis.
Res si želim, da si bom prihodnjo nedeljo lahko rekel, da je bilo vredno!
