Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli

Želja v meni je tlela že nekaj časa, vendar je bila največja težava psihološke narave. Nikakor se nisem mogel sprijazniti s tem, da bi moral na maratonu teči dva kroga. "Ne, tega se jaz ne grem," sem vedno razlagal sebi in prijateljem. Tako še vedno pravim, vsa čast tistim, ki jim je uspelo kadarkoli preteči 42 kilometrov, še posebej tistim, ki so morali v drugi krog. Da, vem, lahko bi šel na kakšen drug maraton, vendar sem si vedno želel preteči ljubljanskega. Odločil sem se, da bom svojih zadnjih deset tednov treninga in izkušnjo s samega maraton delil z bralci. Ideja je padla, ne boste verjeli, med tekom. Martin, ki je moj urednik, je idejo odobril in mi v šaljivem tonu pripomnil: "Samo 'Boti', glej, da ga boš res pretekel."

Bil je klik v glavi

Eden glavnih razlogov, da sem se odločil za maraton, je na novo speljana trasa. Ko sem prebral, da bo letošnja trasa ljubljanskega maratona potekala v enem krogu, sem bil dejansko postavljen pred nov izziv. Po nekaj dneh se je zgodil tisti klik v glavi, ko sem si rekel: "Pa poskusimo."

Najprej mučenje, danes že navada

V mladosti sem se 13 let aktivno ukvarjal s športom, v pripravljalnem obdobju pa je bil na programu tudi tek. Spominjam se, da smo s prijatelji vedno zavijali z očmi, saj smo na ljubljanskem Golovcu "znucali" kar nekaj tekaških copatov in spoznali vsako korenino. Včasih smo se teku izognili in namesto tega raje odigrali kakšno partijo košarke. Tek nam je bil eno samo "mučenje".

Ko sem se nehal aktivno ukvarjati s športom, je v meni ostala neka praznina. In glej ga zlomka, najlažje sem se po službi odpravil na popoldanski tek. Leto za tem (2002) sem pretekel svoj prvi polmaraton (21 kilometrov). Bila je ena lepših izkušenj in rekel sem si, da je to vredno ponoviti. Do danes se je nabralo devet nastopov na ljubljanskem maratonu na 21-kilometrski preizkušnji. Tek mi je po vseh teh letih postal že navada. Če dva ali tri dni ne migam, postanem nejevoljen, tako da me že doma podijo ven.

Program sem si izbral, a zagotovo mi bo koristil kakšen nasvet

Do zdaj nisem treniral še po nobenem tekaškem programu. Vedno sem tekel bolj po občutku in rezultat je bil bolj drugotnega pomena. Letos je moj edini cilj, da pridem do konca, čas me ne zanima.

Zavedam se, da za pripravo na 42 kilometrov ne bo šlo samo s tekanjem sem in tja. Desettedenski program je že na mizi. Da se v meni ne bi porajali dvomi, bom poskusil dobiti nasvet tekača, ki že ima nekaj tovrstnih izkušenj. Ne bi ga rad že v prvo kje polomil. Saj veste, prvega na pozabiš nikoli.