Nov podvig v slovenskih gorah. Kako dolgo bo zdržal tokrat?

Klemen Triler je član slovenske reprezentance v turnem smučanju in izkušeni gorski tekač z ogromno pretečenimi kilometri.

Spomnimo: hitrostni rekord na Slovenski planinski poti je postavil že leta 2012. Takrat je za 599 kilometrov poti s 45 kilometri vzpona in 45 kilometri spusta porabil osem dni, 14 ur in 45 minut.

Manj kot leto dni pozneje je njegov rekord prekašal kolega iz Gorsko-tekaškega kluba Papež Marjan Zupančič, ki je zahtevno planinsko vezno pot od Mariborskega Pohorja do Ankarana premagal v rekordnih sedmih dneh, 14 urah in 44 minutah.

Nekaj manj kot dve leti po ustoličenju novega hitrostnega rekorda se je Triler znova podal na pot. Odločitev o tem je padla že sredi lanske turne smučarske sezone. "Želel sem preveriti, koliko lahko ob vseh izkušnjah, ki sem jih v 25 letih nabral v gorah, izboljšam rezultat izpred treh let," je povedal Triler. Odlično mu je šlo. Prejšnjo znamko je krepko popravil (za 1 dan, tri ure in 20 minut, kar pomeni, da nov rekord znaša sedem dni, 11 ur in 25 minut), a kot poudarja kar naprej, se mu to ne zdi nič posebnega.

38-letnemu Trilerju, očetu treh otrok – najmlajši ima šele tri mesece –, ki pozimi turno smuča, preostali del leta pa teče po gorah, bo bolj kot rekord v spominu ostala posebna energija, ki se je spletla med skupino 50 gorskih tekačev, ki so ga spremljali na poti. "Brez njih ne bi zmogel," je večkrat poudaril v pogovoru za Sportal.

Slovensko planinsko pot ste pretekli že leta 2012. Zakaj ste se odločili, da podvig ponovite? In tokrat še hitreje. Zavedal sem se, da sem pred tremi leti naredil precej napak, zato sem želel preveriti, kako mi lahko pomagajo nove izkušnje. Leta 2012 je bilo zame vse skupaj precejšnja neznanka, medtem ko sem letos precej bolje vedel, kako se stvarem streže in kaj telo zmore.

Česa, kar je šlo takrat narobe, ste se zdaj lotili drugače? Predvsem so bili težava žulji, ki sem jih dobil že drugi dan in moral z njimi priti vse do Ankarana. Po tako dolgotrajnih naporih težav niti ne moreš odpraviti. Težave z žulji so se letos pojavile šele proti koncu poti.

So vas pa zato pestile druge težave. Da, to so stvari, ki pri tako ekstremnih stvareh pač spadajo zraven. Če hodiš oziroma tečeš po hribih, je to, da bi to počel brez bolečin, praktično nemogoče.

Že tretji dan se mi je zaradi številnih spustov navzdol vnela vez na narastišču kvadricepsa na levem kolenu. Spustov je precej, kar 45 kilometrov, in povsem logično je, da se material obrabi oziroma da te nekaj slej ko prej začne boleti.

Ste se pred začetkom projekta še enkrat podali po Slovenski planinski poti ali ste si pomagali z drugačnimi pripravami? Treniram pravzaprav vsak dan, in to v gorah. To je zame povsem normalen proces. Sem pa naredil še nekaj dodatnih kilometrov po transverzali.

Vemo, kakšna je obvezna planinska oprema, vi ste verjetno tekli v precej drugačni. Tekel sem v športnih copatah, primernih za hribe, in copatah za cesto.

Ste si pomagali tudi s palicami? Da, te so moje druge noge.

Ste razmišljali tudi o čeladi? Sem, vendar sem se potem odločil, da bom tekel brez.

Pri tem moram poudariti, da se dobro zavedam, da nihče ne more nikoli vedeti, kaj ga kje čaka, tudi mene lahko. Vem, da sta samovarovalni komplet in čelada obvezen del planinske opreme, a si toliko zaupam, da sem se zadeve lotil brez njiju.

Sedem dni, 11 ur in 25 minut ste bili na poti. Koliko ste bili obremenjeni z uro? Ste bili seznanjeni s tem, ali zaostajate ali prehitevate rekord Marjana Zupančiča? V glavi sem imel le svoj rezultat iz leta 2012, ker sem vedel, kakšna je bila časovnica, na Zupančičev rekord pa se nisem oziral. Šele zadnji dan sem se zavedel, da sem na poti res hiter, se pa s tem nisem obremenjeval. Pomembneje mi je bilo to, da poslušam telo in spremljam, ali bo zdržalo ali ne. Dejstvo pa je, da bi, če me na poti ne bi spremljali prijatelji, ki so širili tako močno energijo, končal že precej prej. Tako pa nisem mogel kar odnehati. Treba je znati prenesti tudi bolečine.

Morda banalno vprašanje, pa vendar. Zakaj v gorah raje tečete, kot pa hodite? Ker sem fizično tako močan, da drugače preprosto ne gre. Ker je občutek, da to zmorem brez prevelikega napora, tako nenavadno dober, ker se na vrh gore povzpnem in sestopim s tekaškim korakom lažje kot nekdo, ki goro prehodi. V tem preprosto uživam.

Večina nas v gorah poišče mentalno sprostitev, ali vi med tekom najdete trenutek za ogled lepot, ki jih ponujajo? Zelo redko. Pogledam sicer levo, desno, kaj se dogaja, na vrhu pa se vedno ustavim. Za tri ali štiri minute, a vendarle se. Sicer pa mislim, da gorski tekači, ne glede na to, da po gorah tečemo, okolico izjemno dobro dojemamo. Vsi vidijo samo, da bezljamo, kar je sicer res, vendar pa zaradi tega nismo tako izčrpani, da si ne bi vzeli časa za pogled naokrog.

Vem, da se ne marate izpostavljati, pa vendar ste te dni deležni precejšnje pozornosti. Včeraj ste bili na Valu 202 izbrani za ime tedna, kar pomeni, da je to zgodba, ki ljudi zanima, čeprav ste mi pred dnevi dejali, da so vaš rekord mediji preveč napihnili. Vas je presenetilo tako zanimanje? Zelo. Že leta 2012 je bila ta zgodba zelo odmevna. Če so prisotne kamere, je to seveda še toliko bolj odmevno. Mislim pa, da je še bolj kot mediji pomembno to, koliko srca vložiš v projekt. Spremljalo me je približno 50 ljudi in mislim, da so tudi oni informacijo o tem, kaj počnemo, širili naprej. Če so se oni dobro počutili in če so oni prinesli dobro energijo in dobro tudi odnesli, če smo bili vsi s srcem pri stvari, potem je nemogoče, da bi rezultat izostal. Vse to je recept za uspeh.

Je mogoče podoživeti ali opisati vaše občutke, ko ste po sedmih dneh, 11 urah in 25 minutah v Ankaranu pritekli v cilj? Težko opišem, je pa res, da sem kar malo zajokal. Objel sem družino, Uroša Feldina in Anito, ki sta bila moja glavna podpornika in organizatorja projekta, in bil presrečen, ker mi je uspelo še enkrat.

Čas, ki sem ga dosegel, pri vsem tem sploh ni bil pomemben, tudi če bi pot zmogel v osmih dneh, bi bil še vedno presrečen. To ni mala stvar, gre za ogromen psihofizičen napor.

S čim bi ga lahko primerjali? Morda je vse skupaj zelo podobno dirki RAAM, v okviru katere kolesarji dirkajo čez ZDA. Gre za preizkušanje telesa in duha ter premagovanje težav, ki se pojavijo na poti in do cilja le še dodatno potencirajo.

Ljudje ki so me spremljali in so res vse naredili za to, da sem se dobro počutil, da sem lahko napredoval, so ključ do uspeha, razlog, da se nisem zlomil. Zaradi mene so jemali celo dopust!

Sam tega zalogaja nikakor ne bi zmogel. Pohodniške palice bi že zdavnaj zalučal s hriba, sedel v avtomobil in se odpeljal domov (smeh, op. a.).

Kdo je bil na večji preizkušnji? Glava ali telo? Oboje. Tudi na treningih se s tem, ko jih podaljšuješ, vzporedno krepita glava in telo, kar se potem pokaže na pravih preizkušnjah.

Kaj vam je povzročalo največ težav? To, da so me dohitele tako zgodaj. Že tretji dan sem začutil ogromne bolečine v kolenu. Na to psihično sploh nisem bil pripravljen, zato sem bil v tistem trenutku precej labilen. Veliko energije sem moral vložiti v to, da sem se sprijaznil s položajem.

Šlo je celo tako daleč, da sem klical ženo, da bom končal predčasno in da naj me pride iskat.

Ampak se menda ni dala. Res je, diplomatsko me je prepričala, naj počakam do jutra in se takrat odločim, kako naprej. To se je izkazalo za pravo odločitev, saj so do jutra bolečine čudežno potihnile.

Podvig ste končali ravno dan po 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpa. Simbolično ali povsem po naključju? Po naključju. Začetek teka – 1. avgust – smo določili že zdavnaj. Da se bom projekta lotil, pa sem se odločil že sredi smučarske sezone.

Gneča pa je verjetno bila. Da, precej ljudi je bilo na Triglavu, a so se nam lepo umaknili in zaradi množice nismo bili nič počasnejši. Zelo hitro nam je šlo. Od Kredarice do Triglava smo prišli v 30 minutah.

So vas na poti presenetile kakšne nevarne situacije? Ko je človek utrujen, se hitro dogajajo napake. Sama pot je tehnično izredno zahtevna, vendar mi je po 25 letih, kolikor hodim po slovenskih hribih, vse skupaj že precejšnja rutina. Se pa seveda zavedam, da gre za nevarno početje in da je vsaka napaka lahko usodna. Mislim pa, da sem kar previden.

Pomembno je tudi to, da so vsi, ki so me spremljali v visokogorju, izkušeni in preizkušeni planinci, nekateri so tudi gorski reševalci, vzporedno pa tudi tekači.

Kakšno časovnico ste si zadali? Načrtoval sem, da bi pot pretekel v sedmih dneh in nekaj urah, od petih do desetih, ampak to v okviru idealnega scenarija.

Vemo, da vam ni do rekordov in posebnih priznanj, pa so vas morda prijatelji vseeno razveselili s kakšnim presenečenjem ob novem hitrostnem rekordu? To ne, nas je pa v gorah čakala smešna prigoda. Na Nanosu nas je pričakala lesena deska s pršutom, ki jo je tam za nas pustil gospod, ko je slišal, kaj počnemo. Povabljeni smo bili celo na pršut v bližnjo kočo, a se nam je preveč mudilo, da bi se ustavljali. Bomo drugič nadoknadili.

Desko smo tako pograbili in odnesli do Razdrtega, pršut pa potem pojedli čez nekaj dni doma.

Bi vam veliko pomenilo, če bi rekord obdržali? Vseeno mi je. Jaz z rekordi nimam nič. Že čas iz leta 2012 je bil dober, pa je bil premagan, podobno bo tudi s tem. Zame je to povsem brezpredmetno. Edino, kar šteje, je energija, ki smo jo doživeli. Te ne bomo pozabili. Niti vezi, ki so se spletle med nami.