"Nobena žival pod vodo ni zlobna in ne napade kar tako"

Potapljanje je eden najlepših načinov preživljanja prostega časa. Ali je šport ali ne, niti ni tako pomembno, pomembneje je, da se pri njem lahko povsem umiriš, dobesedno lebdiš, iz glave izklopiš vse "facebooke, twitterje in messengerje", in si pri tem za povrhu – v nasprotju s prepričanji mnogih – povsem varen.

Kako začeti?

Tako kot je z vsemi rečmi, je tudi pri potapljanju priporočljivo, da se ga lotimo po korakih, da prej zgradimo neki temelj in se šele nato zapodimo v morske globine. Začnemo torej s potapljaškim tečajem, ki je sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela oziroma potopov in ki se konča z izpitnimi potopi in teorijo.

"Tečaji se običajno izvajajo tako, da kombiniramo teoretični in praktični del, pri čemer se potopi v hladnejšem delu leta opravijo v bazenu, v toplejših mesecih pa v morju," prve korake v svetu potapljanja oriše Igor Vrhovec, eden najbolj znanih in vsestranskih inštruktorjev potapljanja v Sloveniji, ki opaža, da zanimanje za potapljanje v zadnjih letih stagnira.

"Glavni razlog za stagnacijo je verjetno gospodarska kriza, saj potapljanje ni ravno poceni. Za potapljanje z jeklenko pač potrebujete opremo, ki je sicer ne potrebuje vsak dan in ki v začetni fazi lahko predstavlja kar velik strošek. Tako boste že samo za jeklenko odšteli od 230 do 500 evrov, potrebujete še neoprensko obleko, regulator, potapljaški računalnik, regulator plovnosti, kompas, svetilko in drugo, kar počasi nanese tja od 1200 do 1500 evrov," našteva Vrhovec.

Pravila potapljanja

Zdaj, ko opremo že imamo, se lahko lotimo pravil potapljanja. "Kraj potopa naj bo vedno označen z bojo. Če se potapljamo v urejenem akvatoriju, označenem z bojami, kar pomeni, da tam ni prometa s čolni, potem posebna boja niti ni nujna, saj je prostor že tako označen, je pa boja priporočljiva zato, da je jasno razvidno, kje se potapljač nahaja, zato se temu mestu čolni ne približujejo."

Potapljanje naj zaradi varnosti vedno poteka v paru, kar je določeno tudi z Zakonom o varstvu pred utopitvami in uredbo o merilih za potapljanje in je po mnenju Vrhovca tudi edino pravilno.

"Kazni za kršitev so sicer predvidene, ampak mislim, da potapljači tega zakona ne kršijo, po drugi strani pa policisti in luška kapetanija tega niti ne nadzorujejo, saj imajo dovolj dela že s plovili. Ljudje so se z leti na potapljanje v paru privadili tako zaradi varnosti kot tudi družbe. Kje pa ste videli, da gre kdo sam v kino?" se zaradi plastične ponazoritve vpraša Vrhovec.

Kako se potapljači sporazumevajo pod vodo?

Glede na ekosistem verbalno sporazumevanje med potapljačema seveda ni mogoče, zato glavno komunikacijsko orožje postane gestikulacija.

"Obstaja 20 potapljaških znakov, a se jih v praksi uporablja le deset. To so klasični znaki za Si v redu? Je kaj narobe? in podobno. V poštev prideta tudi klasična tablica in svinčnik. Če želiš le pritegniti pozornost potapljača poleg sebe, lahko zakričiš, uporabiš 'shaker' – to je kovinska cev s kroglicami – ali z ročajem kovinskega noža udarjaš ob jeklenko," pojasnjuje Vrhovec.

Je potapljanje nevarno?

"Potapljanje je varen šport in pri potapljanju z jeklenko nesreč ni," poudarja Vrhovec. "Če se potapljaš v paru, potem skoraj ni možnosti, da se kaj zgodi, razen če te izda zdravje. Ljudi je običajno strah, da jim ne bi zmanjkalo zraka, vendar je to praktično nemogoče. Če imamo manometer (fizikalna merilna priprava za merjenje tlaka - op.a.), potem točno vemo, koliko imamo zraka, če se nam pokvari oprema, je narejena tako, da začne zrak prosto izhajati in imamo še vedno nekaj časa, da se dvignemo na gladino. Sicer nimamo na voljo pol ure, minuto pa prav gotovo. Po pomoč se lahko obrnemo na potapljača, ki nam lahko posodi dodatni regulator.

To sicer ni določeno, a se v praksi pojavlja kot običajni standard. Če se kaj zaplete, imamo zraven potapljača, če smo utrujeni, prav tako, če smo na gladini, nas lahko odvleče do obale. Če se potapljamo še z nekom, potem je potapljanje super varno," sporoča Vrhovec.

"Tudi če se potapljamo sami, je še vedno lahko vse v redu, a če se nam zaplete, nimamo nikogar, ki bi nam pomagal," opozarja sogovornik, ki meni, da je največja težava potapljačevo zdravje.

Ali so potapljači za ribe tujki?

Ali se je podvodni živelj že navadil na človeško motanje po njegovih sobanah ali ga še vedno dojema kot popolni tujek? "To je predvsem odvisno od tega, ali se potapljač zna potapljati, kar pomeni, da lepo lebdi v vodi, da se poganja samo s plavutmi in ne krili z rokami. V tem primeru se živali niti ne umaknejo tako hitro, ampak to storijo šele takrat, ko se jim preveč približaš. Nobena žival pod vodo ni zlobna in ne napade kar tako," poudarja Vrhovec, ki je prepričan, da bi potapljači podvodni svet morali le opazovati in to tudi počno. Podvodni ribolov je druga tema.

Je potapljanje fizično zahtevno?

Potapljanje ni fizično zahtevno, ravno nasprotno, je prepričan Vrhovec, ki meni, da je fizično najzahtevnejši del potapljanja pravzaprav oblačenje v neopren in prenašanje opreme do vode, medtem ko je preostalo zaradi vzgona zelo preprosto.

"V vodi smo nevtralni, edino fizično delo je mahanje s plavutmi, pa še to lahko reguliramo. Če smo utrujeni, gremo pač počasneje," pravi Vrhovec, ki meni, da je potapljanje primerno za vsakogar. "Ne glede na to, ali si sod ali suh," se šaljivo obregne Vrhovec.

Potapljaški raj(i) v Sloveniji

Ker so tropske potapljaške lokacije mnogim nedosegljive, smo se ozrli za potapljaškimi lokacijami na domačem pragu. Po besedah Igorja Vrhovca sta v Sloveniji dva potapljaška paradiža za sladokusce.

Eden je na Piranski punti, ki je zaščitena kot krajinski park in je tam prepoved ribolova, kar pomeni, da je ribji mozaik izjemno pester, poleg tega je teren orientacijsko dokaj nezahteven, ponuja pa še podvodni greben z luknjami (za radovedne). Drugi je v Fiesi, ki je priljubljena tudi zaradi preprostega dostopa in valjastih skrivališč za ribe.