Arktična kopel, modeli z "motorko" in rdeče vrtnice za drzne oviratlonke (foto in video)

Na trikilometrski progi, ki so jo morali preteči dvakrat, jih je poleg snega pričakalo devet ovir, ki jih je zaznamovalo plezanje, nošenje, plazenje, vzpenjanje, poskakovanje, sankanje, soočenje s podzemnim predorom, za piko na i pa skok v Arktično kopel. In seveda vrtnica, ki so se je ob dnevu žena v cilju razveselile oviratlonke.

Razplamtevanje dobre energije se je začelo že na startu. Kondicijski trener Matej Cankar je kot vselej poskrbel, da so se oviratlonci na progo podali dobro ogreti in razigrani.

Že po nekaj sto metrih so na Pokljuškem prelazu preverjali svoje plezalne sposobnosti: dober odriv, še boljši oprijem in stena je bila premagana. Sledila je preizkušnja moči in stabilnosti – ali po oviratlonsko: štuporamo nošenje oviratlonca oziroma oviratlonke. Še ena takšnih zabavnejših ovir so bile cevi, skozi katere se je bilo treba splaziti, poznane kot Suhi in Vitki.

Plazenje se je nadaljevalo tudi pri četrti oviri, poimenovani Po vseh 4. Nato je bil že skrajni čas za resen preizkus timskega duha in zato je bil Spolzki vzpon kot naročen – pri njem namreč brez prijateljske pomoči skorajda ni šlo. Po vzpenjanju so bili oviratlonci že ravno dovolj nabrušeni za preverjanje zbranosti in koordinacije, za kar je bil zimski Gumapark oziroma poskakovanje iz gume v gumo po strmini navzgor ravno pravšnji izziv.

Vrhunec presenečenja je počakal do zadnjega dela proge

Vrhunec so organizatorji prihranili za zadnji del proge. Eno zagotovo najbolj nepozabnih doživetij letošnjega zimskega oviratlona je bilo sankanje, ki je bilo za udeležence popolno presenečenje, saj ga snovalci ovir v času priprav sploh niso razkrili, zato je bilo navdušenje in otroško veselje, ko so se oviratlonci s polivinilom pod zadnjo platjo spustili po hribčku v ciljno areno, še toliko bolj pristno.

Podzemni disko predor v slogu čisto prave grozljivke

Stopnjevanje napetosti se je nadaljevalo s spustom v pokljuško podzemlje, ki bi ga lahko poimenovali tudi podzemni disko predor. Kot da 120 metrov temnega prostora, v katerem so pobliskavali laserski žarki, ne bi bil dovolj velik preizkus psihološke trdnosti in moči za soočenje z neznanim, je bilo poskrbljeno še za dodatne zvočne učinke: glasna glasba in zvok motorne žage v rokah lika iz grozljivke sta oviratloncem po žilah pognala še dodatno dozo adrenalina.

Arktična kopel je bila kljub zimi dobrodošla osvežitev

In nato – še en krog, na koncu katerega je bila namesto predora Arktična kopel, pika na i zimske oviratlon izkušnje. Sončni žarki in že skoraj poletne temperature so v vodo pomagali tudi najbolj skeptičnim in vodoodpornim. Po prihodu iz vodnih kadi pa se je večina strinjala, da je bila kopel še kako dobrodošla osvežitev.

Rdeče vrtnice za oviratlonke

Oviratlonci seveda niso pozabili, da je letošnja zimska preizkušnja sovpadala z dnevom žena, zato je cvet moške lepote organizacijske ekipe oviratlonke v cilju razveselil s prelepo rdečo vrtnico.