Andrej Težak - Tešky bi bil rad boter vsaj desetim otrokom

"Ideja za izvedbo stand-up maratona verjetno izvira iz tega, da sem eden tistih, ki si želimo pustiti sled med ljudmi in ki moramo pred seboj vedno imeti neki cilj. Trideset stand-up nastopov in 500 pretečenih kilometrov v desetih dneh je nekaj, česar se ni lotil še nihče. Če imaš pred seboj cilj, potem precej lažje treniraš." Foto: Mediaspeed

Ime Andrej Težak, še raje Tešky, že nekaj let povezujemo s stand-upom. Od Panča do kluba 10ka, od nastopanja do menedžiranja in organizacije dogodkov, pa še marsikaj vmes. Zadnje leto se poleg opisa komik vse pogosteje pojavlja pomenljiv dodatek: tekač. S Teškyjem, ki si je za središče bivanja izbral Muljavo, s prijatelji pa je lastnik zemljišča na enem od indonezijskih otokov, smo se pogovarjali o pobudi, ki je vodila v preobrazbo, pisani, kaj pisani, živopisani življenjski poti ter razlogih za nov tekaško-standupovski projekt.

Tek mu je povsem spremenil življenje. Priznava, da ne nujno samo v pozitivno smer. Foto: Boštjan Selinšek @ Plankton Media Pretiravamo, če rečemo, da je tek nekomu spremenil življenje? Ga je spremenil vam?
Da, povsem. Morda ne zgolj v pozitivno smer (smeh, op. a.), mi ga pa vsekakor je.

Zakaj ne samo v pozitivno smer?
Ker sem ekstremen v vsem, kar počnem, tudi pri teku. Mogoče včasih celo preveč časa posvečam temu novemu hobiju.

Vaša tekaška zgodba se je začela pisati z udeležbo na teku Wings For Life World Run leta 2014.
Nekako res. To je bil moj prvi tek po zelo dolgem času in lotil sem se ga dobesedno s kavča, brez enega samega treninga. Pretekel sem solidnih 13 kilometrov in se odločil, da bom naslednje leto boljši in da se bom temu primerno tudi pripravljal. No, pa se nisem.

Leta 2015 sem se znova prijavil na Wings For Life, in to med prvimi, z jasnim razlogom, da bi me to motiviralo za trening. Tudi to ni uspelo. Pretekel sem 13,5 kilometra, kar je za nekoga, ki ne teče, sicer v redu, trmast sem namreč dovolj.

Lanski "Wingsi" so zame pomenili prelomnico. Že pred dogodkom sem na festivalu Panč spoznal trenerja Boštjana Gamsa, bratranca stand-up komika Tina Vodopivca. Namignil mi je, da bi za svoj tempo dela nujno potreboval več kondicije.

Beseda je dala besedo in začela sva sodelovati. Začel sem obiskovati fitnes, mesec pred lanskimi "Wingsi" pa je Boštjan organiziral tekaški trening, ki je bil pravzaprav namenjen pripravam za tek na Kristalno palačo (Alive Step). Takrat me je malo zagrabilo, a to še vedno ni bilo dovolj. Pretekel sem 14 kilometrov, dan po "Wingsih" pa sem začel resno trenirati.

Takrat se mi je porodila ideja o stand-up maratonu in z Boštjanom sva se lotila dela. Za nameček sem decembra lani srečal še Žigo X Gombača, sošolca s fakultete in dolgoletnega glasbenega kompanjona, ki me je povabil na tek na Grmado. Od takrat se jih redno udeležujem. Vse skupaj se je podaljšalo, tako da s skupino ultramaratoncev obredemo še Tošč.  

Preberite še:

Žiga X Gombač: Nekaterim pomagajo opojna sredstva, meni pomaga tek #intervju

Tešky se redno udeležuje globalnega teka s humanitarno noto Wings For Life World Run. Računa, da se bo letos lahko fotografiral ob tabli, ki označuje 30 kilometrov. Tek se za tekače namreč konča v trenutku, ko jih prehiti zasledovalno vozilo. Foto: Osebni arhiv
Pri kateri informativni kilometrski tabli na "Wingsih" se boste fotografirali letos?
Lahko bi pretekel maraton, preden bi me ujelo zasledovalno vozilo, a glede na to, da bo to samo tri dni pred začetkom mojega projekta, se bom ustavil veliko prej. Predvidevam, da pri 30 kilometrih. Ne bi rad tvegal poškodbe in ogrozil projekta. Se bom pa zagotovo prijavil v skupino Renault, ki za vsak pretečen kilometer svojih tekačev v sklad fundacije Wings For Life donira določen znesek. Tako pomagaš dvakrat. Najprej s plačilom štartnine in nato še s pretečenimi kilometri.

Na velikonočni ponedeljek ste tekli z angleškim maratoncem Petrom Thompsonom, ki si je zadal, da bo v 44 dneh pretekel 44 maratonov v 44 različnih državah. Bi verjeli, če bi vam na lanskih "Wingsih" napovedali tako žlahtno družbo?
Seveda ne.

Na velikonočni ponedeljek se je Tešky pridružil skupini tekačev, ki je spremljala angleškega tekača Petra Thompsona. Ta namerava v 44 dneh preteči 44 maratonov v 44 različnih državah. Namen teka je ozaveščanje ljudi o tematikah, povezanih z duševnim zdravjem, in pridobivanje sredstev za dobrodelne ustanove, ki se dnevno ukvarjajo s problematiko duševnega zdravja. Maratonski projekt nosi ime Marathons for the mind. Foto: Peter Kastelic
Vaš tekaški napredek je bil presenetljivo skokovit. Danes ste skoraj ultramaratonec …
Na to me opozarjajo tudi moji novi tekaški prijatelji, češ, naj se malo držim nazaj, a jih kaj dosti ne poslušam. Moj največji tekaški preskok se je zgodil, ko sem se s kavča podal na tekaško traso. Zdaj sta za mano že dva teka po sto kilometrov, tako da nekaj kilometrine v nogah že imam. Udeležil sem se tudi 59 kilometrov dolge tekme Corsa de la Bora, speljane po italijanskem Krasu, kjer so me pomotoma postavili v daljšo skupino. Pretekel sem prvi ultratrail maraton in preživel.

Foto: Miha Matavž @ Plankton Media Kako se je rodila ideja za stand-up maraton?
Verjetno iz tega, da sem eden tistih, ki si želimo pustiti sled med ljudmi in ki moramo pred seboj vedno imeti neki cilj. Trideset stand-up nastopov in 500 pretečenih kilometrov v desetih dneh je nekaj, česar se ni lotil še nihče. Če imaš pred seboj cilj, potem precej lažje treniraš.

Že takoj na začetku sem se odločil, da bo projekt dobrodelno naravnan ter da moram z njim zbrati denar in ga nekomu predati. Odločil sem se za projekt Botrstvo, ker se mi zdi dovolj velik, da z njim lahko nekaj naredimo, in še vedno dovolj pošten, da vanj verjamem.

Ste sami že kdaj darovali za projekt Botrstvo?
Sem. S Pižamo z Botrstvom sodelujeva že nekaj let. Všeč mi je, ker si nekomu boter in ker veš, kam gredo sredstva. Sicer pa se skušam dobrodelno udejstvovati na več koncih in krajih. Na primer pri Zavodu Pod strehco, kjer kuhajo za tiste, ki nimajo. Običajno to počnemo s stand-up nastopi, ne neposredno z denarjem. No, sem pa tudi že doniral denar.

Ste v projektu Botrstvo že zdaj boter kateremu od otrok?
Ne, vendar bom. Če bomo zbrali 360 evrov, bom eno leto boter enemu otroku, če bo tega denarja več - upam, da ga bo -, pa več otrokom. Upam, da bom na koncu boter vsaj desetim otrokom.

Govorite v množini …
Da, z mano bodo nastopili še drugi komiki. Vsak dan nas čakajo trije nastopi. Načrtujemo, da bodo program začeli brez mene, sam pa bi se jim priključil ob koncu nastopa. Vstopnine ne bo, so pa zaželeni prostovoljni prispevki.

Sodeluje tudi pri projektu Alive Step, kjer udeleženci tečejo po stopnicah Kristalne palače. (Na fotografiji s sovoditeljem Davidom Urankarjem.) Foto: Mediaspeed
Imate v glavi tudi negativne scenarije? Kaj bo, če se zgodi to in to?
Ne, o tem ne razmišljam. Vem, da se lahko zgodi pet milijonov stvari. Morda na kateri od lokacij ne bo gledalcev, vse nimajo ravno optimalnih terminov. Nič hudega, nastopali bomo sami zase. Odpovedal ne bom nobenega nastopa.

Sem se pa o tem vprašanju ravno zadnjič pogovarjal z maratoncem, ki sva ga prej omenjala. Vprašal sem ga, ali že razmišlja o naslednjem koraku, iz ene države v drugo namreč potuje z različnimi prevoznimi sredstvi. Če se kaj zalomi, se celoten program lahko hitro konča. No, odgovoril mi je, da bo o tem razmišljal ob koncu maratona, na katerem je tekel tisti dan.

Foto: Mediaspeed
Sodelovali ste že v več dobrodelnih akcijah. Letos ste stand-up komiki na primer podprli projekt verz za kavo. Zbrana sredstva je podjetje Julius Meinlu namenilo knjižnici Centra IRIS za slepe in slabovidne. Je tudi vam kdaj kdo na tak način pomagal?
V mlajših letih sem ogromno preštopal in tudi to, da te nekdo zastonj nekam zapelje, je na neki način dobrodelnost. No, danes tega ni več. Rad bi koga peljal, pa nihče več ne štopa. Obstaja sicer možnost prevozov, vendar težko točno rečem, kdaj bom na poti in bom lahko komu ponudil prevoz.

Večino življenja se gibljete v glasbenih krogih, študirali pa ste obramboslovje. Nenavadna izbira študija.
Mogoče res. Zanj sem se odločil iz več razlogov. Prvi je bil, da sem kot pacifist želel sovražnika spoznati od znotraj in na ta način spremeniti svet. Všeč so mi bile uniforme, poznal sem vse, kar je takrat obstajalo, in kot taborniku mi je bilo všeč biti na vodstvenem položaju. Že tam sem bil zelo dosleden pri uporabi uniforme.  

Kako dolgo ste vztrajali?
Do konca. Opravil sem vse izpite, manjka mi samo diploma.

Zakaj niste vztrajali do konca?
Ker nočem biti diplomirani obramboslovec. Tak načrt sem imel že od začetka. Študija sem se lotil z željo, da nekaj spremenim, in ko sem videl, da to tako ali tako ne bo mogoče, me je vse skupaj minilo. Vsi mi govorijo, da študija nisem končal, v svojih očeh pa sem ga.
Foto: Boštjan Selinšek @ Plankton Media Ste pa študij dokončali v Veliki Britaniji.
Da, na University of Arts v Leicestru sem doštudiral na smeri comedy management, kamor moraš biti povabljen. Opravil sem sprejemne izpite, nato pa se je stvar zapletla. Potrebovali so namreč dokazilo o dokončanju študija.
Ker diplome nimam, sem takrat resno razmišljal, da bi jo kupil. No, ko so izvedeli, kje sem študiral, poznali so celo nekdanji FSPN (smeh, op. a.), so mi rekli, naj se ne trudim. Diploma s take smeri mi pri študiju menedžmenta ne bi kaj dosti pomagala. Edino, kar sem se na FDV naučil, je blefiranje.

No, v Angliji sem se učil o stvareh, ki me zanimajo in s katerimi se danes ukvarjam. Na primer o tem, kako ustvariti lastno gledališče, kako organizirati dogodke, kakšna je vloga menedžerja komikov, s čimer se prav tako intenzivno ukvarjam, pa o tem, zakaj ženske niso smešne …

Zakaj niso? Če se ne motim, menda lepe ženske niso smešne. Zakaj ne?
Večje težave imajo, res je. Kot zanimivost: 90 odstotkov komičark je lezbijk. Teorija, ki mi je najbolj blizu, čeprav mogoče temelji na stereotipih, je, da na dogodke večinoma hodijo pari. Običajno je ženska tista, ki da pobudo, da par nekam gre. To je njun večer, in če se moški preveč naklonjeno smeji neki lepi ženski, ji to seveda ni všeč, zato je raje bolj zadržan. No, ženska pa ravno tako, zato se komičarke pogosto osredotočijo na to, da se najprej prikupijo ženskam, čeprav ne nujno zavestno.

Je biti stand-up komik težaško delo?
Dokaj, čeprav ga načeloma radi opravljamo. Včasih je tako dobro, da pozabiš, kako je bilo nekajkrat prej težko. Po drugi strani je včasih tako slabo, da bi najraje nehal. Kakorkoli obračaš, občinstvo je tako in drugačno, dejstvo je, da si na koncu ti kriv za vse.

Foto: Mediaspeed
Se čuti, kdaj občinstvo ploska iz usmiljenja?
Se. Največkrat se to zgodi ob torkih v 10ki, ko imamo večer novega materiala. Večina obiskovalcev ve, kaj jih čaka, in pridejo na dogodek z namenom, da podprejo nastopajoče. Večkrat, kadar komik zabrede in mu nikakor ne steče, dobi aplavz. Nekatere ravno to ponese in jim pomaga, da jim steče.

Ali zase mislite, da ste dober stand-up komik?
Realno? Mislim, da sem komik srednjega razreda.

Iz tega vzgiba je nastal tudi moj stand-up tekaški projekt. Nisem najboljši tekač in ne morem konkurirati tekačem, ki se s stekom ukvarjajo že deset let ali več, po drugi strani pa nisem najboljši komik, saj preveč časa posvečam organizaciji, menedžmentu in drugim projektom. Mislim, da stand-up zahteva osemurni delovnik. Ves čas moraš biti na preži, pisati, trenirati, vaditi pred ogledalom, jaz pa tega ne počnem.

Vrniva se k projektu Stan-up maratonec. Se vam na trasi lahko pridruži kdorkoli?
Seveda, celo zelo zaželeno je. Kilometri bodo veliko hitreje minevali v družbi. Vabim vse rekreativne in profesionalne tekače, da se mi pridružijo na delu poti, ki jim časovno ali lokacijsko ustreza. Tekli bomo v zelo počasnem tempu, brez skrbi.

Video: Tešky o projektu Stand-up maratonec

Kakšna je vaša zgodba z Indonezijo? Menda ste lastnik dela zemljišča …
To je še ena od neumnosti v mojem življenju. Pridružil sem se skupini kolegov, ki je kupila zemljišče na indonezijskem otoku Sumbawa. Bolj kot ne na daljavo pošiljamo lepe misli, da bi se tam kaj zgodilo. Za zdaj nismo imeli časa, sem bil pa tam že nekajkrat na počitnicah.

Kakšen je bil sploh vaš namen?
Kupili smo del plaže, želeli smo se ukvarjati s turizmom. Zemljo imamo že pet let, počitnikujemo pa na drugem otoku. Smešno. No, trije od lastnikov zdaj živijo v Indoneziji.