Petek, 6. 9. 2024, 8.18
1 dan, 20 ur
Po osvojenem bronu Žive Lavrinc in Dejana Fabčiča
Ponosni na medaljo, ki pomeni veliko spodbudo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Živa Lavrinc in Dejan Fabčič sta se razveselila bronastega odličja.
V slovenski lokostrelski ekipi so po osvojeni paraolimpijski bronasti medalji v Parizu poudarili, da so predvsem zelo ponosi na dosežek. Obenem pa bo ta tudi velika spodbuda za nadaljevanje športnih poti, tako obeh nosilcev medalj Žive Lavrinc in Dejana Fabčiča kot trenerke Brine Božič.
"Kaj naj rečem? To so moje četrte paraolimpijske igre, več kot 20 let sem v športu invalidov in to je moja prva medalja. Presrečen sem, tu je ogromno dela, veliko odrekanja, razumevanja v službi. Pomembno je tudi, da so na zvezi za šport invalidov verjeli v naju," je o največjem uspehu v karieri razmišljal Fabčič.
"Nekje sem zasledil, da se medalje delajo, ko si sam na treningu. Teh trenutkov je bilo ogromno. A vsi skupaj smo delali s fokusom, da nam bo uspelo in presrečen sem, da smo prišli do te nagrade. Prav enostavno bi tudi ostali brez, saj v lokostrelstvu ne moreš ničesar načrtovati," je o medalji še dejal športnik iz Vipavske doline.
"Vedela sva, da sva sposobna. Včasih pa moraš imeti tudi malo sreče. Verjela sva eden v drugega in se spodbujala. Zdaj presrečna uživava v medalji," je o tem, ali sta verjela v uspeh, dejal Fabčič.
"Mirno lahko rečem, da sva imela najtežjo pot do medalje. Brez drame očitno ne gre. Tudi pri moji uvrstitvi na igre lani je bila drama. Bilo je stresno in naporno in velik preizkus tudi za moje srce," je o naporni poti do medalje dejal izkušeni paraolimpijec.
Kot športnik je na igrah sodeloval v letih 2008, 2016, 2020 in letos, na prvih dveh kot plavalec in kajakaš. Zdaj, pravi, ne bo več menjal panog, še posebej po četrtkovem uspehu.
"Zdaj imamo bronasto kolajno, gremo naprej, obstajata še dve barvi. Bomo videli, kako bo šlo, če bo lahko Brina delovala naprej, kako bo Živa streljala. Načrtov za naprej še ne delamo," je dejal Fabčič.
Dejan Fabčič
Poudaril pa je, da brez družine ne bi šlo, tudi v Parizu ga je spremljala in je močno čutil njeno podporo. Zahvalil se je tudi prijateljem v domačem kraju, ki mu bodo, tako kot ob vsaki vrnitvi z iger, tudi letos pripravili sprejem, tokrat tudi z bronastim pridihom.
"Brez drame ne gre. Ampak jaz sem vesela, da se je končalo v naš prid, da sva zdržala pritisk, ki sva si ga ustvarila. Na nek način sem vesela, da sva se dokazala. Če jaz lahko po treh letih pridem domov z bronasto medaljo, kaj bo šele čez štiri leta v Los Angelesu," pa je Lavrinc že razmišljala o prihodnosti.
"To je lepa nagrada, ki jo nosim domov. Pa tudi trenirati je povsem drugače, če veš, da lahko zadeneš desetke, ne samo šestk. In brez Brine Božič nama ne bi uspelo," je o motivih za nadaljevanje športne poti dejala Lavrinc, ki se z lokostrelstvom ukvarja šele tri leta.
"Na tekmi proti Mongolki sem vodila za dve točki in izgubila, ker mi je v glavo prišla slika medalje, ker sem vedela, da sem v boju za medaljo, če jo premagam. Oba z Dejanom se znava spopasti s pritiskom, odkar sva začela delati na tem, da je pritisk samo dodaten adrenalin. Še vedno je slabše kot na treningih, a vseeno vrhunsko," je pot do uspeha še opisala Lavrinc.
Živa Lavrinc
Zasluge za njen bron ima tudi Boro Štrumbelj, ki je v Parizu vodja slovenske odprave. Kot je pojasnila Lavrinc, se je po nesreči obrnila nanj z željo, da bi se ukvarjala z olimpijskim športom.
"V začetku 2019 sem ga poklicala in mu dejala, spravi me v Tokio. Pa mi je rekel, počakaj raje na Pariz. Meni je bilo vseeno za kateri šport, želela sem le na igre. Po spletu naključij je to postalo lokostrelstvo. Tu pa je seveda tudi Brina Božič, brez nje v treh letih ne bi mogla tako napredovati," je svojo športno pot nekoliko osvetlila Lavrinc in se zahvalila tudi ljubljanskemu lokostrelskemu klubu Apolon, kjer so ji pomagali pri pripravah na igre.
"Rekla bi, da je bil polfinale res dober, z dobrimi tekmeci, ki pa tudi niso zdržali. Za malo smo izgubili, tekma za tretje mesto pa ... Vrneš se v čakalnico in se moraš v desetih minutah 'zbrihtati' po porazu. Šli smo na zrak, eden drugega na glas spodbujali, da ni še vse izgubljeno," je Božič opisala, kako so skovali bron.
Poudarila je, da gre za velik uspeh celotnega slovenskega lokostrelstva. "Lokostrelci še niso imeli medalje na igrah, ne na olimpijskih ne na paraolimpijskih. To je velik korak, neverjeten, zgodovinski uspeh in motivacija za Dejana in Živo, da sta na pravi poti," je o pomenu medalje razmišljala trenerka, ki ima zanjo veliko zaslug.
Preberite še:
