Kjer policisti kolesarjem spuščajo zračnice

Slovenija in Baku dihata v teh dneh skrajno kolesarsko. Na sončni strani Alp poteka slovenska pentlja, v prestolnici Azerbajdžana pa se na evropskih igrah vozijo cestne dirke za medalje. Je s kolesom sploh mogoče voziti po bakujskih ulicah? Kako je izkušnjo iz prestolnice Azerbajdžana doživel ljubiteljski kolesar, navajen na standarde, kot jih poznamo tudi v naši domovini?

Svoje vtise nam je strnil Aleš Fevžer, ki v zadnjih dneh počne prav to. V Baku se je na prve evropske igre kot uradni fotograf slovenske reprezentance odpravil s kovčkom, polnim fotoaparatov, s seboj pa je vzel tudi kolo, da bi v redkih prostih urah lažje spoznaval mesto in okolico. Drezal je v usodo in tvegal, saj ni vedel, ali se bo z dvokolesnim ljubljencem mogoče prevažati po ulicah mesta, ki ga pred tem ni poznal. Malce se je resda pozanimal pri znancih, kaj več pa o Bakuju in kolesarskih razmerah ni vedel.

''Pred odhodom sem se pogovarjal s profesionalnim kolesarjem Matejem Mugerlijem in tudi kajakašem Juretom Megličem, ki tekmuje za Azerbajdžan. Dala sta mi nekaj nasvetov, vendar nista mogla odgovoriti na vprašanje, ali se bom lahko kot navaden kolesar brezskrbno vozil po mestu,'' nam je začel pripovedovati fotograf z bogatimi izkušnjami, ki nastope slovenskih olimpijcev spremlja in fotografira vse od leta 1992.

Hude gneče v času iger na srečo ni

Uvodne dni so ga gledali kot čudo, čeprav je v središču mesta vseeno naletel na nekaj kolesarjev. Kako pa se počuti po desetih dneh vihranja po bakujskih ulicah in druženja z avtomobili najrazličnejših vrst, tako najdražjih kot tudi tistih, ki imajo že muzejsko vrednost ter spominjajo na čase, ko so tu kraljevali paradni konji sovjetske avtomobilistične industrije?

''Na mojo veliko srečo hude gneče v dnevih iger sploh ni, saj so organizatorji prepovedali vožnjo tovornjakom, hkrati pa tudi vsem avtomobilistom, ki niso iz okolice Bakuja. Vsi, ki poznajo prometne razmere v največjem kavkaškem mestu, pravijo, da je gneča neznosna, zato doživljajo evropske igre kot nekaj enkratnega. To bi verjetno lahko primerjali s prometom v Ljubljani v obdobju poletnih počitnic.''

Največ časa za ''izlete'' s kolesom po mestu je imel v dneh pred začetkom tekmovanj, zdaj pa priznava, da lahko kolesari samo še tik pred sončnim zahodom ali pa tako kot v soboto, ko je na žensko kolesarsko dirko odšel že pred zajtrkom in se tako izognil vročini, ki že ob enajsti uri preseže 30 stopinj.

Pešci prečkajo ceste kot kure

''Baku je znan po močnem vetru, zato svoja potepanja po mestu izbiram tako, da imam vsaj na začetku veter v hrbet in med avtomobili vozim s hitrostjo več kot 40 kilometrov na uro,'' je pojasnil Fevžer, ki si lahko takšne hitrosti privošči zaradi tega, ker je pred odhodom v Baku na svoje starejše gorsko kolo montiral cestne ''slick'' gume.

Kakšen je bil njegov prvi vtis? ''V spalnih naseljih je množica starih socialističnih blokov in veliko semaforjev, na katerih zmeraj ujamem in prehitim vse na cesti – od porschejev, vseh mogočih mercedesov, velikih terenskih vozil, kjer prednjačijo toyote in stare lade, volge ter preostale ruske limuzine. Vozniki so zaradi tega, ker že od daleč vidijo, da sem tujec in da se vozim v kolesarski opremi s čevlji in čelado, še toliko bolj uvidevni. Še posebej v krožnih križiščih, kjer pa je tudi malce adrenalina, saj so ceste zelo široke in se ponekod vsi naenkrat pripeljemo skupaj tudi v štirih pasovih.''

Na kolesu se počuti zelo varno, saj ves čas opazuje cesto okoli sebe, predvsem pa parkirana vozila. ''Nikoli ne veš, kdo bo stopil na cesto. Pešci prečkajo cesto kot kure, ker je zelo malo označenih prehodov čez cesto, zato je zanimivo, da jih vozniki avtobusov zelo upoštevajo, ustavljajo pa jim tudi avtomobili na odprti cesti, ne samo na prehodih za pešce,'' se je začudil navadi tukajšnjih voznikov, ki bi jo v drugem delu Evrope označili za nekoliko nenavadno.

Srečal je Ramala, ta pa se je sprl s policisti …

V središču mesta so ga najbolj zmotili izredno visoki robniki pločnikov, ti so najmanj trikrat višji kot v Sloveniji. Med spoznavanjem širše okolice mesta se je vozil tudi med luksuznimi vilami s pogledom na Kaspijsko morje, za njimi pa se je hitro znašel na razbiti cesti in v naseljih, polnih napol zgrajenih stanovanjskih hiš, ki ne bodo verjetno nikoli dokončane.

''Enkrat sem zavil tudi na obalo, kjer je plaža tik ob naftni ploščadi, na katero se vsi pripeljejo kar z avtomobili. Tam sem po naključju srečal domačega kolesarja in skupaj sva se peljala nazaj proti mestu. Ramal dela v pristanišču in dobro zasluži, zato si je lahko kupil odlično gorsko kolo. Razložil mi je, da kolesarjev v mestu ni veliko. Ker pa je vozil v sandalih, kratkih hlačah in majici, so naju začeli ustavljati policisti, ki me, kadar vozim sam, pustijo pri miru,'' je začel opisovati prigodo, ki je kmalu iz nedolžnega prijateljskega pogovora prerasla v ostre grožnje organov pregona in miru.

''Ker se je Ramal sprl s policisti, so nama hoteli spustiti zračnice, da se ne bi več vozila, ampak zgolj hodila po pločniku. Ko sem zagrozil, da bom kot novinar poklical predsednika Azerbajdžana, so naju z osuplimi pogledi spustili naprej, a so naju po 500 metrih na pločniku prestregli že naslednji policisti. Po novem desetminutnem prepričevanju sva znova vozila po cesti. Po dveh kilometrih sva padla v še eno policijsko zasedo in spet morala s ceste na pločnik, po novem prepiranju in grožnjah z vseh strani pa spet romala na cesto,'' je poudaril številčno prisotnost policijskih in varnostnih sil med evropskimi igrami.

Čez nekaj minut so ju znova ustavili policisti in nagnali na promenado, ki poteka ob obalnem delu trimilijonske prestolnice. Vozila nista niti 500 metrov, ko so ju spet ustavili varnostniki in povedali, da kot kolesarja ne smeta voziti po promenadi in da naj gresta na glavno cesto.

''Takrat sem tudi jaz izgubil živce, zato sva se od tam naprej skozi mesto vozila po svoje in se nisva ozirala na nikogar več. Po vseh zanimivih dogodivščinah sem Ramala povabil na odličen kebab. S kolesom sem namreč že pred tem obredel staro mestno središče in si zapomnil ulico z najboljšim kebabom. Ker je Ramal sprejel moje povabilo, se je po dobri stari navadi takoj želel izkazati in me je takoj peljal še v svoj najljubši lokal s kebabom, ki je bil oddaljen le nekaj ulic stran. Ves čas sva se po enosmernih ulicah vozila v nasprotno smer, a ni to motilo nikogar od voznikov. Pa ne samo voznikov, niti policistov in varnostnikov. Zanimivo.''

Preden sta se poslovila, je Ramal Aleša povabil na srečanje bakujskih kolesarjev, ki bo prihodnjo soboto ob devetih zvečer. Takrat se temperatura že malce spusti, noč pa bo kolesarjem pomagala, da jim policisti ne bodo oteževali vožnje. Tako mu je pojasnil Ramal.

Težave z varnostniki

Navdušeni slovenski kolesar je priznal, da je kolesarjenje v mestu, ki gosti evropske igre, res varno, ne predstavlja pa si, kako prometne bodo ulice, ko bo konec meseca odšel. Še največ težav ima pri odhodu iz medijske vasi, v kateri prenočujemo novinarji iz vse Evrope in smo prav tako kot športniki varovani z množico policistov.

''Ko sem prvič hotel na kolesarjenje, me niso hoteli spustiti iz varovanega prostora, češ da kolesarji ne spadajo na cesto. Po 15-minutnem prepričevanju in klicanju vseh mogočih poveljnikov so mi končno prižgali zeleno luč za odhod, vrnitev v novinarsko naselje pa je na srečo minila brez zapletov.''

Žal pa se s tem zmeda ni končala. Naslednji dan se je jutranja zgodba spet ponovila. Nova izmena varnostnikov, novo klicanje, novo prepričevanje. ''Tudi v tretje sem razlagal, kako všeč mi je kolesariti po Bakuju, preden so me spustili na cesto. In tudi danes zjutraj so skočili name kot jastrebi na plen, ko sem se pripeljal skozi izhodna vrata,'' nam je v sproščenem pogovoru pojasnjeval v soboto zvečer, ko smo se v mesto odpravili z podzemno železnico, ne s kolesom.

Vsega ne želi izdati

V zadnjem tednu bo časa za Aleševo kolesarjenje še manj. Računa, da se bodo judoisti, obe košarkarski ekipi v tekmovanju tri na tri, plavalci, plavalke, igralci badmintona in preostali slovenski športniki čez cel dan borili za visoke uvrstitve, tako da bo gorsko kolo samevalo v njegovi sobi.

''Kljub temu mi ni žal, da sem ga vzel s seboj, saj sem v teh nekaj vožnjah doživel marsikaj zanimivega, vsega vam pa tudi ne želim izdati, saj bi se kdo držal za glavo in komentar bi bil tipično slovenski – saj smo vedeli, da je norec. Ampak …'' je za konec sporočil moj bakujski sosed in predstavil, kako se je znašel v koži kolesarja v trimilijonski azerbajdžanski prestolnici. Bi se mu pridružili tudi vi?