Epski polfinale Federerju, Britanci v nebesih

Federer in Del Potro sta poskrbela za pravo teniško poslastico in zgodovinski obračun, ki je trajal štiri ure in 26 minut, kar je v dvobojih na dva dobljena niza najdlje v odprti eri, s čimer sta presegla rekord Srba Novaka Đokovića in Španca Rafaela Nadala (Madrid 2009).

Žal zgodovino zmagovalcev pomagajo pisati tudi poraženci, in tokrat je bil to nesrečni Argentinec, ki doslej v srečanjih s Švicarjem sicer ni blestel, a je tokrat dobro začel in dokaj prepričljivo dobil prvi niz (6:3). Svoje priložnosti je imel tudi v drugem nizu, ki je bil zelo izenačen in napet, Argentinec pa je deloval bolj nevarno ter z izjemni forhendi spravljal nasprotnika v težave, vendar ga ni mogel zlomiti. Sledila je podaljšana igra, v kateri je Federer povedel s 4:1, nato dovolil izenačenje, toda v ključnih trenutkih pokazal šampionski značaj, ki mu je pomagal osvojiti sedemnajst grand slamov in si priigral obstanek v dvoboju.

Tretji niz je trajal skoraj tri ure

Na začetku tretjega oziroma odločilnega niza igralca zagotovo nista slutila, da ju čakata še dve uri in 47 minut igre. V prvih osmih igrah je Del Potro ubranil štiri brejk priložnosti, Federer dve, z vsako igro pa je napetost na igrišču in tribunah vse bolj naraščala. V ‘regularnem’ delu ni bilo odločitve, zato se je peklenski ritem brez popuščanja ene ali druge strani nadaljeval. Pri rezultatu 9:9 so švicarske zastave na tribunah zavihrale, saj je imel ‘Fedex’ priložnost za odvzem servisa, ki pa je ni izkoristil, tako da je občinstvo – med njimi tudi Kobe Bryant in Bill Gates - še naprej v transu spremljalo dogajanje na terenu. Drama se je nadaljevala pri izidu 14:14, ko je Del Potro na svoj začetni udarec zaostajal že 0:40, pa se vseeno rešil. Pri 17:17 bi se zgodba skoraj ponovila, a tokrat Federer ni zapravil ponujenega in Del Potru odvzel servis. Gesta Argentinca, ki si je ob tem čez glavo razočarano vlekel majico, je dala vedeti, da se zaveda brezizhodnosti trenutka. Upravičeno, saj je Federer ob nekaj nervoze le izkoristil prednost in se veselil prve uvrstitve v olimpijski finale.

Srčni Del Potro se je ob odhodu s centarlnega igrišča boril s solzami in si za izjemno predstavo prislužil stoječe ovacije. Zdaj ga čaka boj za olimpijski bron, ki pa je po takem polfinalu nehvaležna uteha.

Britanci so čakali sto let

Škot Andy Murray pa je zagotovo postal eden olimpijskih junakov dneva. Končal je namreč sušo Britancev, ki na teniškem turnirju že sto let niso osvojili odličja – to je nazadnje uspelo Charlesu Dixonu, ki je bil na igrah v Stockholmu leta 1912 srebrn.

V dveh nizih mu je uspelo izločiti vrstnika in velikega tekmeca Srba Novaka Đokovića (7:5, 7:5), oba pa sta dvoboj začela agresivno. V prvih enajstih igrah nihče ni imel priložnosti za odvzem servisa nasprotniku, čeprav so lahko tribune uživale v kakovostni in zanimivi predstavi, nato pa je Murrayju ob koncu niza le uspel veliki met. V drugem nizu se je moral še posebej potruditi in trikrat reševati svoj začetni udarec, kar mu je ob vzpodbudnem skandiranju s tribun tudi uspelo, Đoković pa je lahko dogajanje le pospremil s sklonjeno glavo. Ob neizkoriščenih priložnostih konec proti tako kakovostnemu nasprotniku ni bil daleč, saj je Škot svojo izkoristil in se z armado britanskih navijačev veselil izjemnega uspeha. V dvobojih z Đokovićem sedaj zaostaja 6:8, boj s Federerjem za olimpijsko zlato pa bo ponovitev finala letošnjega Wimbledona. Takrat je bil prepričljivejši Švicar, Murray pa si zagotovo misli, da vseh velikih finalov le ne more izgubiti.