Dežela ognja ali dežela ognjemeta?

Zakaj je Azerbajdžan dežela ognja? Je res tako hvaležen nafti, da ga je obdarila, mu napolnila žepe in podarila manj stresne čase? Zagotovo. Po novem pa bi ga lahko dežela ognja klicali tudi zaradi slovesnosti ob odprtju, v kateri je gorelo in pokalo na vse stvari.

Kjer je dim, je vedno ogenj, na odprtju prvih evropskih iger pa se je pridružil še ognjemet. V veličastni podobi je nad olimpijskim štadionom združil moči z vnaprej pripravljenim pirotehničnim praznikom v središču Bakuja na obali Kaspijskega morja. Strast do ognja v tem delu sveta presega povprečne odmerke.

Baku je v petek želel dokazati svetu, predvsem pa Evropi, kaj zna in zmore. Da ima veliko pod palcem in je zgradil vse potrebne objekte, s katerimi je v tem trenutku zagotovo pripravljen gostiti tudi olimpijske igre, ni sporno. Čast in trma pa sta pripomogla, da je rdeči trak evropskih iger prerezal z resnostjo in razkošjem za oči, s katerim se po navadi pristopa le k olimpijskim projektom. Pa čeprav gre le za tolažilno nagrado, ki se je marsikdo v Evropi otepa.

Krila so poplesavala in stkala preproge

Bogata dežela je za odprtje privabila številne dokazane mojstre športnih spektaklov. Štadion je bil poln že dobro uro pred začetkom, opozorila prirediteljev, da se ne splača zamujati, so zalegla. Ponos jih je tako razvnel, da so spontano poskrbeli za priljubljeni mehiški val, tolikokrat viden na nogometnih arenah.

Nato pa se je začel spektakel, ki je ponudil toliko všečnega in estetskega, da bi ga lahko opisovali na dolgo in široko vso noč, zato so številna poglavja izpuščena. Trajal je dve uri. Začelo se je s preprogo, enim od prepoznavnejših simbolov barvitega Azerbajdžana. Skoraj tisoč plesalk je stopilo na krožni oder s posebnimi večplastnimi krili v kar šestih različnih barvah. Za pripravo njihovih oblek so krojači uporabili, reci in piši, 16 tisoč kvadratnih metrov tekstila, številne ure garanja na treningih pa so prišle kot naročene, saj so bile usklajene kot švicarska ura, tako da so gledalci, predvsem tisti, ki so lahko spremljali predstavo z najvišjih tribun, prišli na svoj račun in si ogledali številne posrečene vzorce cenjenih preprog. Ko so s krili oblikovale še zastavo Azerbajdžana, se je bila erupcija navdušenja že skoraj dotaknila neba. A ni bila najglasnejša tisti večer …

Ogenj so častili že zaratustrovci

Predsednik Azerbajdžana Ilham Alijev je odprl večer, nato pa je na oder prišel priljubljeni domači borec Ilham Zakiyev. Bil je vrhunski judoist, nato pa je kot vojak oslepel, ko ga je v glavo zadel naboj. Vseeno ni končal športne kariere. Postal je paraolimpijec in na največjih tekmovanjih osvojil že ogromno medalj.

Na okrogli oder je prišel z gorečo baklo, ta je pred tem poldrugi mesec potovala po Azerbajdžanu in skrbela za vsedržavno evforijo. Večni ogenj so prižgali v Ateshgahu, starem azerbajdžanskem mestu, kjer so imeli zaratustrovci starodavne templje, tam so častili ogenj in postavili temelj vseh bodočih religij.

In spet smo bili pri ognju. Nato je bila predstavljena tematika, o kateri je najraje pisal starodavni perzijski pesnik Nizami. Živel je na današnjem ozemlju Azerbajdžana (Ganja) pred slabim tisočletjem, tako da smo vstopili v sanjski arabski svet. Ob koncu točke je na oder prispelo še ogromno granitno jabolko, se slavnostno odprlo, iz njega pa so kot zanj značilne peške planili rdeči baloni. Velikanski sadež je dvignil štadion na noge, kar je zagotovo osrečilo programskega direktorja Grka Dimitrisa Papaioannouja, ki je pred 11 leti olepšal olimpijsko slovesnost v svojih Atenah.

Njegova domovina Grčija ima v olimpijski družini vedno posebno čast. Tudi ob mimohodu držav udeleženk na prvih evropskih igrah se je ponovila tradicija, tako da so njeni športniki in športnice prvi pomahali občinstvu ter v zameno prejeli glasen aplavz.

Žvižgi osovraženi Armeniji, Kosovo prvič del družine

Nekoliko drugače je bilo z Armenijo, zahodno sosedo Azerbajdžana, s katero so se konec prejšnjega stoletja ostro vojskovali, odnosi med državama so še vedno vse prej kot urejeni. Šport poskuša učiti, da se v olimpijskem duhu nagiba k poštenju in nenasilju, ko pa se je predstavila maloštevilna skupina armenskih športnikov, so jih gledalci neusmiljeno zasuli z žvižgi. Naslednja na vrsti je bila Avstrija, morda prav zaradi tega, ker je prišla na oder takoj za Armenijo, so jo pričakali kot deželo junakov.

Zelo glasno so pozdravili še eno kavkaško sosedo Gruzijo, s katero se Azerbajdžanci odlično razumejo, tudi velesili Nemčija in Velika Britanija, ta v Bakuju skrbi za organizacijo in poskuša prenesti čim več pozitivnih izkušenj iz nedavnih olimpijskih iger v Londonu, sta bili zelo toplo pozdravljeni.

Prvič se je na mimohodu pred velikim tekmovanjem sprehodila odprava Kosova, gledalcem so bili všeč tudi trije dinamični predstavniki Monaka, nato pa je zadonelo z vseh strani. Prišla je Rusija in prejela gromek aplavz. Srbi so izkoristili priložnost za promocijo in se pred prihodom na štadion oborožili z majhnimi zastavicami, podobno so naredili tudi Slovaki, nato pa se je izkazalo, da so podobne ideje po glavi rojile tudi Slovencem.

Igralec namiznega tenisa Bojan Tokič je kar poskakoval od sreče in časti. Zagotovo mu ni bilo žal nepozabne izkušnje, ko je nosil slovensko trobojnico in pomahal razprodanemu štadionu. Na velikem zaslonu se je izrisala slovenska zastava. Kot 44. po abecednem vrstnem redu.

Stoječe ovacije za Turke in dvojna eksplozija za domače

Ko so prišli na štadion Švicarji, je občinstvo ponorelo od navdušenja. Bolj smo iskali vzrok, manj smo vedeli. Kmalu pa nam je bilo vse jasno, saj smo tik za njimi opazili še eno rdečo zastavo. Bila je turška, nekateri gledalci pa so jo očitno zagledali prej od preostalih. Sledile so stoječe ovacije, čutila se je bratska ljubezen. Turčija si z Azerbajdžanom deli marsikaj. Zaradi nje imajo gostitelji evropskih iger v zastavi modro barvo, tudi jezik je soroden.

Kot zadnja je prišla na oder domača reprezentanca, ki je zelo številčna. Če je štadion pri Turkih doživel svojevrstno eksplozijo, je pri predstavitvi Azerbajdžana sledila dvojna. Odstranjen je bil še zadnji dvom, da Baku ne živi za evropske igre. Doživlja jih strastno, kot da bi gostil olimpijske igre. To bi lahko najbolje izkoristili tekmovalci in tekmovalke, saj bodo deležni ogromne pozornosti. Vsekakor večje, kot bi lahko sodili po eksperimentalnem dogodku, ki v Baku v večini športov sploh ni pripeljal najboljše konkurence.

Goreči obroč kot čarobni mrk

Konec po spregledanem nastopu Lady Gaga je bil pika na i. Čudovita scensko-glasbena pravljica, ki je povezala zemljo, zrak, vodo in ogenj. Na koncu je gorelo na vse stvari, ustvarila se je podoba človeka na plodnih tleh, zagorel pa je še obroč in spominjal na podobo zdaj luninega mlaja ali pa sončnega mrka. Tako bo na štadionu gorel vse do konca iger.

Ko je že marsikaj gorelo, pa je sledil še finale. Nekajminutni ognjemet, ki je moderni objekt spremenil v igračko ugodja, v mislih udeležencev iger, ki prihajajo iz finančno manj preskrbljenih držav, pa so se verjetno seštevali izračuni, kolikšni so morali biti stroški in v kaj vse drugega bi lahko vložili denar.

Bilo je noro, rakete so plesale v divjem, a usklajenem ritmu. Na koncu nevsakdanja porcija pirotehnike niti ni bila presenetljiva. Gostitelji pač ne poznajo finančne krize in si lahko marsikaj privoščijo, hkrati pa prihajajo iz dežele ognja. In kakšna bi bila to dežela, ki si ne more privoščiti ognjemeta? Še posebej takšnega, o katerem se bo še govorilo? Edina slaba stvar je, da se bo tisti, ki bo čez štiri leta nasledil evropske igre, če se bo sploh našel kandidat, težko kosal z izvedbo slovesnosti ob odprtju iger v Bakuju.