Sreda, 19. 2. 2020, 4.01
4 leta, 10 mesecev
Intervju: Tina Lipicer Samec
Tina Lipicer Samec: Srce me boli, ko pomislim, kaj se trenutno dogaja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,66
2
Tina Lipicer Samec ni mogla verjeti, da se je zgodba, v katero je verjela končala na takšen način.
Ena od najboljših slovenskih odbojkaric vseh časov Tina Lipicer Samec je po dolgem času spet javno spregovorila in v odkritem intervjuju v svojem slogu povedala marsikaj zanimivega. Besede bodo dale misliti številnim, vprašanje pa je, ali se jih bodo dotaknile. Sama je prepričana, da ne. Razlog? Slovenija.
Zdaj že 40-letna Novogoričanka je od leta 2002 do 2016 igrala na tujem, večino časa v Italiji, svoje izkušnje pa je nabirala tudi v Rusiji, na Poljskem, v Azerbajdžanu, na Češkem in v Franciji. Po vrnitvi v Slovenijo je za kratek čas okrepila Calcit, nato pa nenačrtovano zanosila in rodila sinčka Benjamina. Po letu in pol premora sta se z možem Vasjo, ki je uspešen odbojkarski strokovnjak, odločila za projekt pri goriškem GEN-I Volleyju. Odločena sta bila, da svojemu klubu pomagata nazaj na pota stare slave, a po koncu sezone, ko so se štele lovorike, doživela hladen tuš. Vasjo so odslovili, Tina in številne druge nosilke pa so množično zapustile Novo Gorico. Kaj se je dogajalo v tistih mesecih, kako na zadevo gleda zdaj in kaj si misli o ženski slovenski reprezentanci, kjer je vse prej kot rožnato, nam je zaupala v spodnjem intervjuju.
Po koncu lanske sezone, ko ste z GEN-I Volleyjem postali slovenski državni podprvaki, za vas nismo več slišali, kaj trenutno počnete?
Tina je zdaj mama in žena, kar je trenutno kar ustreza.
Trenutno sem mama in žena, moram reči, da mi ta vloga trenutno kar ustreza. Posredno sem v odbojki vsak dan, ali v dvorani z možem ali pa ob iskanju zaposlitve igralk, med njimi tudi Slovenk.
Ste po odhodu iz GEN-I Volleyja dobili še kakšne druge ponudbe?
Ponudbe so bile, vendar mi moje trenutno družinsko stanje onemogoča razmišljanje o tem. To, da sem igrala v Gorici, je bilo namenjeno izključno pomoči pri gradnji temeljev kakovostne zasedbe za prihodnost. Moj cilj je bil vrnitev novogoriške odbojke na zemljevid širše regije, ne samo Slovenije. To nam je tudi uspelo.
Kako je z vašo kariero, ste končali ali pa bi lahko ob dobrem projektu in ponudbi kakšnega izmed klubov zadevo še potegnili za kakšno sezono?
Mislim, da sem v karieri dosegla vse, kar sem si zastavila. Manjkajo mi sicer vrhunski rezultati v reprezentančnem dresu, vendar na to nisem mogla imeti večjega vpliva, kot da sem se udeležila reprezentančnih akcij in dala vse od sebe.
Torej je konec ali še ne? Zdi se mi, da se kar malce izogibate odgovoru.
Vi mi vedno postavljate precej težka vprašanja. Na današnji dan mislim, da je ogromno mladih igralk, ki si želijo dokazovanja, in da je prav, da jim dam prostor. Želim si, da bi vsaj ena naredila tako kariero, kot sem jo jaz ... Na vprašanje, kaj se bo zgodilo jutri, nimam odgovora. Vsaj za zdaj še ne.
Vrnimo se k projektu GEN-I Volleyja, ki pa se za vas ni končal, kot ste pričakovali. Zadeva se je zdela dobro postavljena, vse skupaj bi moralo delovati, po koncu sezone pa se je podrlo. Kako ste sami videli dogajanje?
Pravzaprav se sezona ni niti končala. Imeli smo teden premora in začeli znova trenirati. Velik poudarek je bil namenjen fizični pripravi in tehnični nadgradnji mladih igralk, vzporedno pa so se dogajala že zelo napredna pogajanja z dvema izjemnima okrepitvama za slovensko ligo in potrditev obstoječe ekipe. Vse skupaj je šlo po pričakovanjih, ko mi je Vasja v petek zjutraj napisal, vsega je konec. Sprva nisem razumela, kaj želi povedati, pozneje sem pač morala …
"Vse skupaj je šlo po pričakovanjih, ko mi je Vasja v petek zjutraj napisal, vsega je konec. Sprva nisem razumela, kaj želi povedati, pozneje sem pač morala …"
Vodstvo kluba je pred začetkom pretekle sezone dejalo, da GEN-I Volley ne bo muha enodnevnica, a ekipa je v tej sezoni naredila velik korak nazaj.
Tudi jaz sem bila prepričana o tem, da ne bo, zato pa sva z Vasjem sprejela ta projekt. Žal se je izkazalo drugače, o tistem, ki mi je prodajal prazno zgodbo, nočem niti razmišljati. Žal pa je pri tem ena stvar zelo pomembna. Dolgo časa potrebuješ, da narediš vse to, kar smo mi naredili v lanski sezoni, izgubiš pa lahko v eni sekundi. Težko bo okolje še kdaj prepričati o novi zgodbi.
Sponzorji so rekli, da niste izpolnili ciljev, odletel je vaš mož, nato so ekipo začela množično zapuščati tudi dekleta.
Kar zadeva cilje. Vasja je zelo oster, ali zmagaš ali nisi nihče. Ima tudi tak slog dela, če se mu zaradi česarkoli takoj ne posreči, ima dolgoročno to zagotovljeno, saj je shema dela izjemna. V Novi Gorici so pokazali, da zdaj ne vedo, kako naprej, kaj šele, da bi ocenjevali uspešnost. Ampak projekt je njihov in imajo pravico delati, kar želijo. Večina igralk je bila tu zaradi naju, ker sva bila jamstvo za uspešnost. Vsekakor niso bile tukaj zaradi vrednosti pogodb ali preteklosti kluba. Številni odhodi nosilk so potrditev mojih besed.
Zakonca Lipicer Samec sta pri GEN-I Volleyju zbrala dobro ekipo, na koncu pa so goriške strele ostale brez lovorike.
Mislite, da so bili res rezultati tisti, ki so bili odločilni pri njihovi odločitvi?
Poglejte, Vasja je postavil jasen cilj na začetku sezone. In seveda so vsi pričakovali dve domači lovoriki. Na žalost pa se je veliko stvari zgodilo med sezono, te so zelo vplivale na končni rezultat. Zakaj so se vseeno odločili pretrgati pogodbo, vedo le oni. Marsikomu ni jasno, ampak to je že mimo. Vsak na koncu sprejme svojo odgovornost.
Vam je žal, da se zadeve niso odvile tako, kot so bile predvidene? Načrt je bil, da bi že v nekaj letih v Novi Gorici igrali ligo prvakinj.
"Vesela sem, da nam je to uspelo, žalostna pa, ko pomislim, kako se je vse skupaj porušilo."
Vso sezono smo igrali visoko raven odbojke, kar so kazali tudi rezultati. Tako v slovenski ligi in pokalu kot tudi v Evropi. Na žalost se nam je sistem igre podrl pred polfinalnimi tekmami, ko nas je zapustila prva podajalka Klara Perić, s katero smo gradili vso sezono. To še ni bilo dovolj, poškodovali sta se Dajana Lucas in Mirta Velikonja Grbac.
V dveh tednih pred polfinalom smo se znašli v nezavidljivem položaju, kajti ekipa na terenu ni nikoli pred tem igrala v podobni postavi. Primanjkljaj se je poznal tako na treningu kot v rotaciji ekipe. S tem ne mislim nič slabega o preostalih dekletih, ki so bila na terenu, vendar kakovost igre ni bila enaka kot pred osmimi meseci. V finalu smo izsilili peto tekmo, kar je bil za tiste razmere uspeh.
Projekt je bil zastavljen vrhunsko, prepričana Gorica bi v prihodnjih letih osvojila vse. Tuje agencije so nam začele zaupati, delo je bilo zastavljeno vrhunsko, podpora v okolju izjemna. Kje v Sloveniji se zgodi, da ljudje pred odbojkarsko tekmo ostanejo brez kart?
Vesela sem, da nam je to uspelo, žalostna pa, ko pomislim, kako se je vse skupaj porušilo. Sem iz Nove Gorice in to je moj matični klub. Če sem kje želela biti vključena, je bilo to zagotovo tukaj.
Zanimivo je, da se ekipa, ki želi napredovati, odpove igralki s toliko izkušnjami in znanjem ...
Ne vem, to bi morali vprašati koga drugega, očitno me niso več potrebovali.
Kako bi komentirali trenutno dogajanje pri GEN-I Volleyju? Ga spremljate?
Srce me boli, ko pomislim, kaj se trenutno dogaja pri GEN-I Volleyju. Vse, kar smo naredili dobrega, so v nekaj mesecih uničili. V letošnji sezoni zelo podrobno spremljam in sem na tekočem z dogajanjem. Rezultat pove vse. Tudi gledalci so povedali svoje, saj je dvorana prazna. S takim sponzorjem, kot je GEN-I Volley, bi morala biti prihodnost jasna. Ali je tako, nisem ravno prepričana, a to zdaj ni moja stvar.
GEN-I Volley v tej sezoni ni niti blizu Calcitu in Novi KBM Braniku.
Kot ste že omenili, poleg igranja odbojke pomagate igralkam tudi pri iskanju klubov, saj imate povezave po vsej Evropi.
Če imam priložnost, pomagam, a dekleta se morajo zavedati, da ne prodajam sanj. Lige, v katerih imam stike, želijo le vrhunske igralke, teh pa v Sloveniji glede na velikost države ni na pretek. Tudi v prihodnosti se vidim v stiku z odbojko, ki je in bo del mojega življenja.
Za konec ne moremo spregledati ženske članske reprezentance. Na Odbojkarski zvezi Slovenije (OZS) so pred kratkim dejali, da so v slepi ulici, kar zadeva žensko člansko izbrano vrsto. Vprašljiv je selektor, opozorili so tudi na odnos deklet, ki naj bi bil čisto nasprotje tistega, ki ga kažejo fantje.
Da so na zvezi trenutno bolj obremenjeni z moškimi, je povsem pričakovano, saj so na vrhunski ravni. Pri ženskah primanjkuje kakovosti, še tista, ki je, pa je zelo slabo izkoriščena. Pomemben je naslednji štiriletni ciklus, ki bi ga moral po moje opraviti motiviran trener, za katerega ni potrebno, da je preveč vrhunski.
Manjka tudi oseba, ki bi imela tesen stik z igralkami, pozneje pa vse to usklajevala na zvezi. Skratka manjka projekt. O odnosu deklet težko govorim, ker ko nekomu ne verjameš, na igrišču zagotovo nisi pravi.
Lipicerjeva Alessandr Chiappinija dobro pozna, saj je z njim sodelovala v Bakuju.
Pri OZS še vedno razmišljajo, kaj bodo s selektorjem Alessandrom Chiappinijem. Bi ga vi zadržali? Kako bi ocenili njegovo delo?
Težko ocenjujem njegovo delo, lahko samo rečem, da je veliko razočaranje, da se niso uvrstili v zlato ligo. To je bilo povsem realno, če ne nujno. Chiappinija zelo dobro poznam, ker sem delala z njim v Bakuju, a bom svoje mnenje raje zadržala zase. Ne nazadnje ima OZS ljudi, ki odločajo o tako pomembnih odločitvah, le upam lahko, da bodo zdaj krepko razmislili, kako naprej.
Pravite, da ekipe trenutno ne bi smel prevzeti preveč vrhunski trener. Kdo bi bil torej po vašem mnenju idealen za to nalogo?
Ta reprezentanca potrebuje nekoga, ki bo najprej vzpostavil red in jasno določil cilje. Brez alibijev in skrivalnic. Nekdo, ki bo igralke spremljal vse ligaško tekmovanje in opravljal pogovore z njimi. To je zelo pomembno, da igralke čutijo prisotnost selektorja.
Meni, da Slovenija ima določeno kvaliteto, ki pa ni izkoriščena, kot bi lahko bila.
Dejali ste tudi, da v Sloveniji manjka res tistih vrhunskih igralk, a je vseeno nekaj takih, ki bi se lahko približale tej ravni, če je že ne bi dosegle. Kdo so te?
Lana Ščuka, Eva Mori, Saša Planinšec in Tina Grudina se že dobro uveljavljajo. Izjemno pomembna bo pravilna izbira klubov za prihodnje, z dobrim trenerjem in klubom, ki ti stoji ob strani in vidi tvoj potencial. Iza Mlakar je bila velik potencial, vendar se je, vsaj po mojem mnenju, prepozno odločila za selitev v tujino. Vse skupaj je še dodatno otežila slaba izbira kluba, kar se tudi vidi, saj v zadnjem obdobju ne igra.
Boljša bi bila izbira ekipe srednje ravni, kjer bi se dokazovala in bila ves čas na očeh. Škoda. Je pa tu še nekaj igralk, ki se še kalijo v Sloveniji, a je res, da nam na žalost primanjkuje višine. Ženska odbojka je z leti postala precej fizična. A kot sem rekla, velikokrat na žalost ni pomemben le potencial, ampak pravilna zbira poti in ljudi, ki stojijo za tabo. Pri teh odločitvah potrebuješ kakšen nasvet.
Tina pravi, da je za Slovenijo vedno dala svoj maksimum. Pomagala bi ji tudi zdaj, a o tem ne odloča ona.
Kaj bi naredili, če bi vas po tem intervjuju poklicali z zveze in vas povabili k reševanju ženske reprezentančne odbojke? Bi se odzvali?
Bi, zakaj pa ne. Skupni jezik smo poskušali najti že v preteklosti, a nam ni uspelo, mogoče bi bilo tokrat drugače. A kakorkoli. Prva naloga zveze je, vsaj kar zadeva žensko odbojko, da dobro razmisli, kako naprej. Za selektorja je treba postaviti nekoga, ki bo delal v dobrobit vse slovenske ženske odbojke. Imam nekaj zamisli, ampak nisem oseba, ki odloča o tem.
Preberite še:
2