Zapustili so ga starši, a ni obupal

Luis Carlos Almeida da Cunha, kakršno je Nanijevo pravo ime, je imel izredno težko otroštvo. Pri petih letih ga je zapustil oče, ki je odšel na počitnice na Zelenortske otoke in se nikoli več vrnil, ko je bil star 12 let, pa je odšla še mama. "Nanijev oče je odšel, nekaj let pozneje pa se je še mama preselila na Nizozemsko, kjer je začela novo življenje. Ni mi preostalo drugega, kot da fanta vzgajam sama," pravi ponosna teta, Antonia Almeida. "Moram reči, da je imel Luis izredno težko otroštvo, veliko je pretrpel, a boj za življenje ga je preoblikoval v fanta, kot je zdaj," dodaja teta.

Pretvarjal se je, da je Luis Figo

Iz Nanijeve življenjske zgodbe, ki jo je Antonia zaupala enemu izmed angleških tabloidov, še izvemo, da je Luis, odkar sama pomni, igral nogomet. "Vedno je igral nogomet. Igral je po šest, sedem ur na dan in se ves čas pretvarjal, da je Luis Figo. Eni spijo z medvedki, Luis pa je med spanjem stiskal nogometno žogo. Le vprašanje časa je bilo, kdaj ga bodo opazili skavti iz nogometnih klubov. Začelo se je, ko je odšel gledat tekmo svojega brata, ki je igral za lokalno ekipo Real Sport Clube Massama. Tudi med tekmo Nani ni mogel le gledati, pač pa je tam brcal in kazal trike drugim. Najbrž ni treba poudarjati, da je preigraval tudi starejše od sebe, zato ga je trener hitro poklical na trening, kmalu pa je sledila tudi pogodba."

Na treninge ne z vlakom, ampak peš

Od tistega trenutka naprej je Nani mislil le na nogomet. Njegovi vrstniki so se v najstniških letih začeli ukvarjati s kriminalom, preprodajo drog, njega pa to ni zanimalo. "Že kot otrok je govoril, da bo igral za Manchester United, a so se mu vsi smejali. Vsem je pokazal, kako daleč se pride s trdno voljo in trdim delom. Ker nismo imeli denarja za vlak, je na treninge hodil tri kilometre v eno smer in potem spet nazaj. Ni mu bilo težko, saj je bil nogomet njegova strast," je še zaupala teta Antonia.

Za Sporting debitiral leta 2005

Po izjemnih predstavah v lokalni ekipi Real Massame, ki ga je tudi popeljal do državnega naslova, so ga v svoje vrste hitro zvabili pri Sportingu, ki ga je tudi dokončno izoblikoval. Za večkratne portugalske prvake je debitiral avgusta 2005 v kvalifikacijah za nastop v ligi prvakov. Nekaj dni pozneje je debitiral tudi v portugalskem prvenstvu, prvi zadetek pa dosegel oktobra v derbiju z Boavisto. Nani je že v prvi sezoni za Sporting na 36 nastopih dosegel pet zadetkov.

Ko se uresničijo sanje

Po dveh letih uspešnega igranja za portugalskega velikana so ga opazili tudi pri velikem Manchester Unitedu, ki je imel zelo dobre izkušnje z nakupovanjem pri Sportingu. Vsi vemo, kaj je njegov starejši predhodnik Cristiano Ronaldo storil za rdeče vrage, podobno pa se je pričakovalo tudi od Nanija. Legendarni sir Alex Ferguson mu je zelo zaupal in že v svoji krstni sezoni je portugalski bočni napadalec odigral na 41 tekmah in se štirikrat tudi vpisal med strelce. Tako je bilo tudi v prihodnjih petih letih, potem pa so se začele poškodbe, Nani je padel v luknjo, priložnosti pa je dobival precej manj.

Po osmih letih vrnitev v domovino

V zadnjih treh sezonah je za rdeče vrage odigral na le 35 tekmah in dosegel štiri zadetke, zato je bil skrajni čas, da se nekaj spremeni. V pretekli sezoni ga je sicer David Moyes prepričal, naj ostane, podpisali so tudi novo pogodbo, priložnosti pa ni in ni dobil. Tudi Louis van Gaal očitno v Portugalcu ni videl prave dodane vrednosti, zato je sledila salomonska odločitev in posoja v matični Sporting.

Kako se bo odrezal v domačem okolju, se še ne ve. Na prvih treh tekmah za Sporting ni bil ravno razpoložen, upamo, da ne bo niti danes v Ljudskem vrtu. Čeprav želimo Naniju vse najboljše, saj gre res za velikega talenta in velikega borca, ne bo nič narobe, če bo svojo vrnitev med najboljše začel šele po današnji tekmi.