Zakaj si nogometaši po tekmi izmenjajo majice?

Izmenjava nogometnih majic po koncu tekme, običajno gre za reprezentančne akcije ali tekme v Ligi prvakov, je znak izkazovanja spoštovanja do igralcev nasprotnega moštva.

Zgodba o menjavi majic ima dolgo brado. Ritual sega v leto 1931, ko so 14. maja na štadionu Olympique v kraju Colombes v Parizu na nogometni tekmi med reprezentancama Francije in Anglije, ta je v tistih časih veljala za izrazitega favorita, Francozi s petimi zadetki prvič prišli do zmage. Navdušeni nad doseženim so v stanju evforije na svoje tekmece z Otoka kar v garderobo naslovili vprašanje, ali lahko dobijo njihove majice. Za spomin. Angleži so jim rade volje ustregli in tradicija, ki jo je tudi prek TV-zaslonov zanimivo opazovati, je bila rojena.

Od leta 1954 izmenjava nogometnih dresov tudi na svetovnih prvenstvih

(Šele) 23 let pozneje so po podatkih FIFA navado vpeljali tudi na svetovnem nogometnem prvenstvu (zgodilo se je na mundialu v Švici) in na vseh preostalih mednarodnih in klubskih tekmovanjih. Ritual se je z leti nekoliko spremenil, saj so nogometaši majico svojega tekmeca nekoč takoj oblekli, danes jo večina le vrže čez ramo, doma pa najverjetneje po najhitrejši poti spravi v pralni stroj.

Šiljak ima doma Zidana, Guardiolo in Karembeuja

Ermin Šiljak ima v domači zbirki dresov tudi dres Zinedina Zidana. Tudi slovenski nogometaši imajo v svojih vitrinah, škatlah, vrečkah in predalih marsikateri nogometni tekstilni zaklad. Eden od tistih, ki se lahko pohvali z izredno bogato bero nogometnih dresov, je tudi nekdanji slovenski reprezentant Ermin Šiljak, ki ima doma med drugim tudi nogometni dres legendarnega francoskega kapetana Zinedina Zidana, trenerja Bayerna Pepa Guardiole in svetovnega prvaka, Francoza Christiana Karembeuja.

In kako je prišel do Zizoujevega dresa? "Spomnim se, da sem ga pred tekmo v francoščini vprašal, ali je že komu obljubil dres. Ko je rekel, da ne, sem seveda predlagal, da ga zamenjava midva, in to sva po tekmi tudi storila," se je spominjal 41-letni Šiljak.

Dobil majico, zahteval še hlačke

"Načini dogovarjanja so bili različni. Včasih smo se dogovorili že pred tekmo in si tako majico rezervirali že vnaprej. Dogovor je bil odvisen tudi od tega, za katerega igralca je šlo. Če si ga osebno poznal, je bilo vse veliko lažje. Spomnim se, da sem danskega reprezentanta Laudrupa tik pred tekmo vprašal, ali bi zamenjala dres, pa je predlagal, da se dogovoriva po tekmi, in sva se. No, nazadnje sem ga pred garderobo prosil še, ali mi da še hlačke, tako da imam zdaj komplet," je še povedal član reprezentance, ki je spisala zlato pravljico slovenskega nogometa.

Obžaluje, da je zbiranje dresov začel precej pozno, veliko pa jih je tudi razdal, med drugim tudi najbolj strastnemu slovenskemu zbiralcu dresov Primožu Lovriču, ki jim ima v svoji zbirki več kot 200.

Reprezentančni dres iz leta 1992, ki ima namesto Slovenije velik sponzorski oglas, je Šiljak podaril strastnemu zbiratelju dresov Primožu Lovriču. (Foto: Primož Lovrič)

Strastnemu zbiratelju podaril prvi dres slovenske reprezentance

"Da, Lovriču sem podaril tri drese, a samo pod pogojem, da jih ne bo prodal ali zamenjal. Podaril sem mu tudi najstarejši dres slovenske nogometne reprezentance iz leta 1992. Šlo je za neuraden dres, saj Slovenija takrat še ni bila mednarodno priznana, na dresu pa je celo sponzorski napis LiquiMoli, ki ga praviloma na državnih dresih ne bi smelo biti," je opozoril Šiljak, ki je vso svojo nogometno kariero sproti vestno dokumentiral. Tako v obliki člankov kot tudi dresov klubov, za katere je igral. "Drese imam shranjene v vrečkah, čeprav sem nekaj časa razmišljal, da bi jih dal v okvir, a pravega še nisem našel, in označene z datumi."

Ponekod za vsako tekmo nov dres, drugje eden za več sezon

Seveda je tudi v lovu na drese tekmecev doživel kar nekaj zavrnitev. "Veliko zavrnitev je bilo tudi na račun tega, da smo bili kot slovenska reprezentanca precej neznani, da smo dobesedno orali ledino in da nekaterim naš dres ni pomenil veliko ali pa so bili dogovorjeni že s kom drugim. Poleg tega so v posameznih klubih tudi različne okoliščine. Ponekod smo pred vsako tekmo dobili nov dres, drugje pa smo z dresi, v mojem primeru v NK Ilirija, dobesedno rasli," je še povedal Šiljak, ki se bo v zgodovino zapisal kot najučinkovitejši igralec kvalifikacij za Evropsko prvenstvo leta 2004.

Dejan Lazarević je na tekmi s Kolumbijo zadel glavni tekstilni dobitek: majico kolumbijskega zvezdnika Jamesa Rodrigueza.

Lazarević brata razveselil z desetico Jamesa Rodrigueza

Znani lovec na nogometne drese je tudi Dejan Lazarević, nogometaš Chieva in slovenski reprezentant, ki se je z zadnje reprezentančne akcije vrnil z glavnim tekstilnim ulovom, majico kolumbijske desetice, 23-letnega kapetana Jamesa Rodrigueza. "Izkoristil sem priložnost. Srečala sva se prav med polčasom. Predlagal sem mu, ali bi si izmenjala dresa, in je prijazno odvrnil, da ni težav. Po koncu tekme sva to storila," je za Sportal z rumeno majico v roki takoj po tekmi pripovedoval Lazarević, ki bo kolumbijski dres podaril svojemu bratu. Lazarevič je z bogatim ulovom pripotoval tudi s tekme med Slovenijo in Anglijo, kjer je dobil dres najboljšega igralca srečanja Jacka Wilshera ‒ prinesel mu ga je ekonom angleške reprezentance – s poletne južnoameriške turneje pa se je vrnil bogatejši za dres argentinskega nogometaša Angela Di Marie.

Čas in razlogi za izmenjavo so različni

Čas za dogovarjanje za izmenjavo je različen. Nekateri se zanjo dogovorijo že na ogrevanju pred tekmo, nekateri v tunelu tik pred odhodom na zelenico ali med tekmo, drugi tik po njej, ko si ob sodnikovem žvižgu iščejo strateški položaj, ki jim omogoča najhitrejšo pot do tekmeca z najbolj zaželeno majico. Tudi razlogi za izmenjavo so različni.

"Majice si nogometaši izmenjujejo zaradi spomina na tekmo, nekateri ustvarjajo širše zbirke, nekateri zgolj priložnostno. Majica je seveda lep spomin, ki ga lahko pokažeš otrokom ali vnukom, tako kot fotografijo ali zastavico, ki ju kapetana izmenjata pred tekmo. Običajno se za majico zaprosi nogometaša, ki je na tekmi napravil najboljši vtis, na zelo visoki ravni, kjer se med seboj vsi poznajo in so enakovredni, pa je izmenjava bolj priložnostna," je dejal trener NK Domžale Luka Elsner, ki je igralca nasprotnega moštva zaprosil za dres le enkrat v življenju.

Luka Elsner se ni nikoli dogovarjal za drese, niti ni imel te želje.

Elsner: Prošnja za dres se mi je zdela netekmovalna poteza

"Nikoli se nisem dogovarjal za drese, niti nisem imel te želje. Zdelo se mi je, da če nasprotnika pred tekmo prosiš za dres, s tem sebe postavljaš v vlogo navijača, ne nasprotnika, to pa se mi zdi netekmovalno, zato sem se temu izogibal," je svoj pogled na izmenjavo majic razkril Elsner, ki tovrstnega rituala v Prvi slovenski nogometni ligi še ni opazil.

Razlog? "Težava je v tem, da imamo tako malo opreme, da je izmenjava dresov lahko problematična in se praviloma ne dogaja."