Zakaj je Oblak žimničar, Ronaldo pa beli baletnik?

Pravljica Simeonejevih bojevnikov, tako ponosnih na rdeče-bele drese, je poskrbela za čezmerno omenjanje vzdevka colchoneros. Če bi ga na hitro prevedli v slovenski jezik, bi dobili žimničarje. Žimnica pa ima precej nenavadno povezavo z nogometnim klubom, ki je v tej sezoni v ligi prvakov izločil Barcelono in Bayern, zdaj pa ima priložnost, da proti Realu osvoji prvo evropsko krono. Kaj je botrovalo temu, da se je Atletica prijel takšen vzdevek?

Za razlago se je treba odpraviti daleč v preteklost. Skoraj v leto 1903, ko so ustanovili Atletico. Za njegovo rojstvo so zaslužni trije baskovski študenti, ki so se preselili v Madrid. Ker so v srcu nosili ljubezen do Athletica iz Bilbaa, so želeli v največjem španskem mestu ustanoviti klub, ki bi sledil njegovim načelom. Zato so ga poimenovali Athletic Club de Madrid in od vsega začetka prisegali na enaki barvi dresov. Na modro in belo.

Ni bilo denarja za nakup dresov, zato so jih raje izdelali

Leta 1911 pa se je pripetil revolucionaren korak, po katerem so se nogometaši Atletica poistovetili z rdečo-belimi črtastimi dresi. Ena od teorij, ki jo še danes navajajo za najbolj oprijemljivo o rojstvu žimničarjev, je ta, da se je klub takrat spopadal z velikimi finančnimi težavami. Ni bilo več denarja za nakup novih dresov, zato so se morali znajti drugače. Drese so začeli izdelovati sami, material se je ponudil kar sam. To je bila pogosto kar odvržena tkanina, ki jo je bilo v tistih siromašnih časih na pretek, saj so iz nje izdelovali žimnice. Hitro so ugotovili, da je iz njih precej lahko, predvsem pa zelo poceni mogoče narediti trpežen nogometni dres. Ker je omenjena tkanina kraljevala le v dveh barvah, prevladovali sta seveda bela in rdeča, se temu ni mogel izogniti niti novoustvarjeni dres Atletica.

Klub je domoval v industrijskem delu Madrida, kjer je bilo veliko tovarn žimnic. Predstavniki madridskega kluba so zavihali rokave in prosili delavke, naj jim naredijo nogometne drese. Tako so si igralci Atletica prislužili vzdevek colchoneros, ta pa se je hitro razširil po svetu. Postali so žimničarji, izdelovalci žimnic, klub Athletic Club de Madrid pa se je po posredovanju generala Franca v Atletico preimenoval šele leta 1941.

Navijači Atletica so ponosni na rdeče-belo zgodovino svojega najljubšega kluba.

Če je vzdevek Atletica tesno povezan z žimnicami, pa je eden izmed najbolj priljubljenih, ki jih uporablja Real Madrid, povezan z umetnostjo. Pridobil ga je konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Govorimo o belem baletu in nogometnih mojstrovinah belih baletnikov.

Takšen vzdevek se ga ni prijel zaradi tega, ker bi njegovi nogometaši zahajali v koncertne arene ter se predajali užitkom vrhunskega baleta, temveč zato, ker so bili svojčas neverjetni virtuozi na igrišču. Lahkota njihovih gibov ter potez je spominjala na eleganco baletnikov. Če dodamo še sveto belo barvo dresov madridskega Reala, pridemo do rojstva sage o belem baletu, ki še vedno traja, v soboto pa bi lahko poskrbela že za rekordni enajsti naslov evropskega prvaka.

Madridski Real je pred več kot polovico stoletja osvojil Evropo petkrat zapored.

Že od vsega začetka, pisal se je 6. marec 1902, je v taboru Reala navzoča ljubezen do bele barve. Ko sta v klub prišla Alfred di Stefano (1953) in Ferenc Puskas (1958), svoje pa so dodali še Gento, Kopa, Santamaria in druščina, je Real osvajal lovorike kot po tekočem traku. Tekmece je premagoval z neverjetno lahkoto. Petkrat zapored je bil evropski prvak ter od leta 1956 do 1960 zasužnjil nogometni svet. Njegov niz je končala šele Benfica. Nadvlada madridskega Reala je rodila legendo o belem baletu, ki ga v soboto čaka nepozabno srečanje. Finale lige prvakov, priložnost za enajsto evropsko zvezdnico, ki pa si jo bodo morali priigrati proti žimničarjem – colchonerosom.