To so najbolj strah zbujajoči nogometni štadioni na svetu

Mestalla Foto: Getty Images

Mestalla, Valencia (Valencia CF)

Štadion, na katerega lahko pride 55 tisoč gledalcev, je peti največji, a tudi najbolj akustičen od vseh v Španiji, pravijo poznavalci tamkajšnjega nogometa. Ko na Mestallo, ki je bila zgrajena leta 1923, prihajajo gostujoči nogometaši, jim nikoli ni lahko, saj tudi navijači Valencie veljajo za ene od zahtevnejših in glasnejših.

To je lahko, ko je bil med letoma 2000 in 2001 njen član, v dresu Valencie ugotovil tudi Zlatko Zahović, ki je z zelenice lahko opazoval strmo glavno tribuno, na vrhu katere tistim, ki imajo strah pred višino, ne priporočajo sedeti.

V Valencii sicer že nekaj časa načrtujejo gradnjo novega štadiona, ki naj bi sprejel 75 tisoč gledalcev, a je bila za zdaj ustavljena, saj so se pojavili zapleti s financiranjem projekta.

Sao Januario Foto: Getty Images

Sao Januario, Rio de Janeiro (Vasco da Gama)

Štadion v Riu de Janeiru, ki je bil zgrajen leta 1927, je nekoč veljal za enega od največjih na svetu, danes pa je najmanjši v mestu. Se pa lahko Vasco da Gama, klub, ki je bil poimenovan po znamenitem portugalskem raziskovalcu, pohvali, da so hkrati tudi edini v mestu, ki imajo štadion v svoji lasti.

Leži na hribu, sprejme 24.584 gledalcev, zaradi česar ni gostil niti ene tekme svetovnega prvenstva pred štirimi leti, in je, kar je njegova posebnost, na eni strani povsem odprt. Čeprav ni največji, je znan po tem, da je vzdušje na njem vselej naelektreno, pogosto pa na tem štadionu izbruhnejo navijaški incidenti. Sploh, ko se Vasco na derbijih meri z mestnimi tekmeci Flamengom, Fluminensejem in Botafogom.

De Kuip Foto: Getty Images

De Kuip, Rotterdam (Feyenoord)

Štadion, ki velja za najglasnejšega na Nizozemskem, že od leta 1937 stoji v Rotterdamu. Štadion Feyenoorda, katerega navijači naj bi prihajali predvsem iz delavskega razreda, najbolj zaživi, ko so na sporedu derbiji z Ajaxom iz Amsterdama, privrženci tega naj bi prihajali iz višjega družbenega razreda, zato je na derbijih, ki jih na Nizozemskem poznajo po imenu De Klassieker, zelo pestro.

Štadion, ki nosi ime De Kuip, kar v prevodu pomeni kad, saj je takšna njegova oblika, skrbi za to, da je občutek na njem precej klavstrofobičen. Sprva je sprejel 64 tisoč navijačev, potem še pet tisoč več, od zadnje prenove leta 1994 pa je na njem 51.178 sedišč. Gostil je tudi tekme evropskega prvenstva leta 2000, od leta 2022 pa naj bi v Rotterdamu stal nov štadion, ki naj bi ponudil 63 tisoč sedišč. Gradnja novega objekta naj bi se začela prihodnje leto.

El Monumental Foto: Getty Images

El Monumental, Buenos Aires (River Plate)

Štadion, na katerem bo v soboto na sporedu drugi del finala tisočletja, kot so ga poimenovali številni nogometni navijači po svetu. Na njem se bosta gostitelj River Plate (ob njem domače tekme na tem objektu igra tudi argentinska reprezentanca) in Boca Juniors udarila za južnoameriški naslov, potem ko je bil na prvi tekmi na štadionu Boce rezultat 2:2.

Objekt, ki je bil zgrajen leta 1938, na njem pa se je na eni tekmi nagnetlo tudi prek sto tisoč gledalcev, zdaj ponuja sedeže 70.127 gledalcem. Gostil je že številne pomembne tekme. Najpomembnejša je zagotovo finale svetovnega prvenstva leta 1978, v katerem je Argentina po podaljških prišla do zmage nad Nizozemsko in prvega naslova svetovne prvakinje. Gostil je tudi štiri finala južnoameriških pokalov. Navijači na njem so zelo glasni, v preteklosti pa so s takšnim in drugačnim početjem že večkrat poskrbeli, da so bili na tekmah River Plateja ob nogometaših na zelenici prisotni tudi policisti in vojaki. Zaradi izgredov, seveda.

Karaiskakis Foto: Getty Images

Karaiskakis, Pirej (Olympiasoc FC)

Štadion, ki ime nosi po Georgiosu Karaiskakisu, grškem vojaku, ki je umrl v boju za grško neodvisnost, je bil odprt že daljnega leta 1895 za potrebe prvih poletnih olimpijskih iger moderne dobe, ki so bile v Atenah leto pozneje. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil prenovljen, v tem tisočletju pa povsem zrušen in na istem mestu zgrajen, tokrat zaradi olimpijskih iger 2004, ki so bile v Grčiji.

Na njem, a na tistem starem, je gole v majici Olympiacosa in še pred tem v majici Slovenije na tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000, ko je z dvema goloma poskrbel za remi z 2:2 proti Grčiji, zabijal Zlatko Zahović. Danes je objekt povsem prenovljen, po novem že več kot desetletje sprejme 32.115 navijačev in je, ko je poln, pravcati nogometni pekel. K sreči brez tragedij, kot je bila tista iz leta 1981, ko je na tem objektu po derbiju z AEK življenje izgubilo 21 navijačev, a zna biti še kako naelektreno.

San Paolo Foto: Getty Images

San Paolo, Neapelj (S.S.C. Napoli)

Najbolj vroč štadion v Italiji je v Neaplju, kjer še danes častijo Argentinca Diega Maradono, ki jim je v letih 1987 in 1989 prinesel prva in tudi edina naslova italijanskega prvaka, vmes pa na štadion San Paolo prinesel tudi lovoriko v pokalu UEFA. V mestu na jugu Apeninskega polotoka, v katerem živi pretežno delavski razred, z vzdušjem, ki ga pripravijo na nogometnem štadionu, na katerem igra Napoli, kljubujejo bogatemu severu.

Tretji največji štadion, na katerem eni od bolj vročekrvnih navijačev v Evropi, ki so zelo blizu zelenice, pripravijo pravo peklensko vzdušje, je bil zgrajen leta 1959 za olimpijske igre, ki jih je leta 1960 gostil Rim. Takrat je sprejel 82 tisoč navijačev, od leta 1990 in svetovnega prvenstva v Italiji jih "le" še 60.240, a je prav zaradi bolj strnjenega občinstva ta štadion še toliko bolj strah zbujajoč.

Türk Telekom Arena Foto: Reuters

Türk Telekom arena, Istanbul (Galatasaray S.K.)

Štadion, na katerem tekme igra Galatasaray. Od leta 1964 do 2010 je napis "Dobrodošli v pekel", s katerim v tem istanbulskem nogometnem velikanu še danes pozdravljajo gostujoča moštva, stal pred vhodom v štadion Alija Samija Yena. Leta 2011 se je navijaška norija, za katero iz tekme v tekmo skrbijo privrženci Galatasarayja, preselila na štadion Türk Telekom. Sprejme 52.223 navijačev, na njem pa navijači, ki pogosto skrbijo tudi za takšne in drugačne izgrede, pripravijo takšno ozračje, da nogometašem pogosto zamrzne kri v žilah.

"Česa takega še nikoli nisem doživel," je, potem ko je tam, takrat sicer še na starem štadionu, gostoval z Manchester Unitedom, povedal nekdanji zvezdnik evropskega nogometa, Valižan Ryan Giggs. Kaj bi šele bilo, če bi igral na velikem istanbulskem derbiju, ko na nasprotni strani stojijo nogometaši Fenerbahčeja. Takrat je ob igrišču in tudi na njem, kjer si nogometaši ob naelektrenem vzdušju pogosto skočijo v lase, še veliko huje. Nič čudnega, da na teh derbijih v Turčiji gostujoči navijači že nekaj časa nimajo pravice vstopa na tekmo.

Hernando Siles Foto: Reuters

Hernando Siles, La Paz (Club Bolivar)

Štadion, na katerem je težko igrati predvsem zaradi tega, ker gre za enega od najvišje ležečih štadionov na svetu. Postavljen je na 3.600 metrih nadmorske višine v glavnem mestu Bolivije La Pazu. Zaradi redkega zraka je tam, pa čeprav Bolivija še zdaleč ni velesila, padla že marsikatera slovita reprezentanca. Leta 2009 je tako Argentina, ki jo je takrat vodil Diego Maradona, izgubila kar z 1:6. Leta 2013 so Argentinci na čelu z Lionelom Messijem komaj remizirali z 1:1, zvezdniku Barcelone pa je bilo med tekmo slabo, zaradi česar so morali petkratnemu najboljšemu nogometašu leta na svetu ob polčasu pomagati s kisikovo bombo. Podobno pa se je zgodilo še številnim nogometašem, ki so igrali tam.

Prav zaradi tega so se pri Mednarodni nogometni zvezi (FIFA) leta 2007 odločili, da tekme na štadionih, ki ležijo nad 2.500 metri nadmorske višine, niso dovoljene. Po številnih protestih so pri Fifi to prepoved kmalu odpravili. Na tem štadionu tekme igrajo najuspešnejši bolivijski klub Bolivar in ob njem še nekateri klubi iz La Paza, seveda pa je tudi gostitelj reprezentančnih tekem.

Marakana Foto: Reuters

Marakana, Beograd (Crvena zvezda)

Eden od najbolj bučnih štadionov na svetu, na katerem je bil zaradi bližine tudi že marsikateri Slovenec. Če je bil tam v času velikega derbija med Crveno zvezdo in Partizanom, potem je videl, kaj pomeni fanatizem. Dimne zavese, glasni poki petard, kak navijaški pretep in še marsikaj drugega. Štadion, ki je bil zgrajen leta 1963, je vse od takrat dom Crvene zvezde, ki s pomočjo fanatičnih navijačev na kolena spravi marsikaterega tekmeca, ki mu sicer ne bi bila kos. To je pred kratkim v ligi prvakov izkusil tudi evropski podprvak, ki je na štadionu Rajka Mitića oziroma širše znani Marakani izgubil z 0:2.

Prizorišče številnih pomembnih tekem, ki medse spravi 55.538 navijačev, je gostilo finale evropskega prvenstva 1976, v katerem je takratna Češkoslovaška premagala Zahodno Nemčijo po enajstmetrovkah in prišla do edine lovorike. Na tem objektu je bil leta 1973 tudi finale pokala državnih prvakov (zdajšnja liga prvakov), v katerem je Ajax odpravil Juventus. Sicer pa je tudi štadion, pod katerim se skriva tunel groze, po katerem na igrišče pridejo nogometaši obeh ekip. Videti je res srhljivo, kar si lahko ogledate tudi na zgornjem videoposnetku.

Bombonera Foto: Reuters

Bombonera, Buenos Aires (Boca Juniors)

Najbolj nor štadion na svetu, ki ga je zgradil Slovenec Viktor Sulčič in zaradi svoje oblike nosi ime Bombonera, je bil v središču pozornosti prejšnji teden. Seveda zaradi prve tekme finala tisočletja, finala pokala Libertadores, v katerem sta se udarila Boca Juniors in River Plate (2:2) in poskrbela za neverjetno navijaško kuliso. Tako je na tem objektu, ki je bil zgrajen leta 1940 in prenovljen leta 1996, sprejme pa 57.395 gledalcev, vedno, ko se udarita velika tekmeca iz Buenos Airesa.

"Spomnim se, da sem bil star 18 let in sem prvič zaigral na tem štadionu. Mislil sem, da se mi od treme tresejo noge, a sem na koncu ugotovil, da so se od norenja navijačev na tribunah tresla tla. Neverjeten štadion, neverjetni navijači in neverjetno vzdušje," je o izkušnji z Bombonero povedal legendarni nekdanji argentinski napadalec Hernan Crespo.

Več o štadionu Bombonera in derbiju tisočletja si lahko preberete spodaj:

Sportal Tekma tisočletja na najbolj norem štadionu, ki ga je zgradil Slovenec