Samuel Eto'o: Uspehov si želi tudi v reprezentanci

Eden najboljših afriških nogometašev vseh časov prihaja iz športne družine. Nogometni kruh si namreč služita tudi njegova mlajša brata, David in Etienne. Z nogometom se je začel ukvarjati v nogometni akademiji Kadji Sports, pri kateri je svojo kariero začel tudi Eric Djemba-Djemba, kasnejši nogometaš Manchester Uniteda. Samuela Eto'oja je takrat opazil nemški trener Jupp Heynckes in ga zvabil v madridski Real. V špansko prestolnico je prišel leta 1997 in tam ostal tri leta, a v tem času v članskem moštvu zbral le tri nastope. V prvi sezoni je bil posojen v Leganes, pri katerem je v 28 tekmah zabil tri gole. Na svetovnem prvenstvu je debitiral leta 1998 v Franciji, kjer je bil star vsega 17 let in tri mesece. Bil je seveda najmlajši igralec na turnirju, nastopil pa je le v eni tekmi skupinskega dela, v katerem se je Kamerun tudi ustavil. S klopi je na igrišče pritekel pri porazu z Italijo z 0:3. Sicer pa je v izbrani vrsti, v kateri je doslej zbral že krepko čez 90 nastopov in je rekorder po številu golov, zabil jih je kar 44, debitiral pri, verjeli ali ne, 15 letih.

Na Mallorci zablestel

V drugi sezoni so ga pri Realu posodili v Espanyol, a ga v Barceloni niso kaj prida cenili. Nastopil ni na niti eni sami tekmi v celotni sezoni. Drugače je bilo v sezoni 1999/2000, ko je bil, potem ko je v prvem delu sezone odigral dve tekmi za Real, v drugem posojen v Mallorco. V prvi sezoni je zabil šest golov na 13 prvenstvenih tekmah in v tem klubu so se odločili, da ga odkupijo. Zanj so po koncu sezone odšteli 4,4 milijona angleških funtov. Za tem se je začel njegov vzpon v vrh evropskih strelcev. Tistega leta je s Kamerunom tudi osvojil naslov afriškega prvaka, na tem tekmovanju je zabil štiri gole (tudi v finalu proti Nigeriji enega), poleti pa postal še olimpijski prvak, edini gol na turnirju pa zabil prav v finalu pri zmagi nad Španijo. Na Mallorci je skupaj ostal pet sezon in v tem času postal eden izmed najboljših nogometašev v zgodovini tega kluba, vzpostavil pa tudi zelo pristen odnos z navijači s tega španskega otoka. V 133 prvenstvenih tekmah je za Mallorco zabil 54 golov, postavil klubski rekord, z njim osvojil španski pokal, bil vmes izbran za afriškega nogometaša leta in se leta 2004, potem ko je ta zmagala v dvoboju z Mallorco in Realom, preselil v Barcelono.

Hitro se je znašel

Tudi na Nou Campu se je zelo hitro znašel zelo dobro. Zabil je 29 golov v vseh tekmovanjih že v prvi sezoni in se veselil španskega naslova. Ob proslavi naslova prvaka, ki je seveda najbolj prizadel navijače Reala, je v roke vzel mikrofon in se zadrl: ''Madridčani, barabe, pozdravite prvake!'' S tem si je prislužil kazen, kasneje pa se je zaradi žaljivih izjav opravičil svojemu nekdanjemu klubu. Tega leta je bil spet izbran za najboljšega nogometaša na Črni celini. Leto kasneje je v španskem prvenstvu zabil 26 golov in postal najboljši strelec prvenstva, Barcelona je osvojila nov naslov, šest golov pa je zabil tudi v ligi prvakov, v kateri je s soigralci osvojil naslov prvaka. V finalu, na tekmi proti Arsenalu, se je tudi vpisal med strelce. Tistega leta je še tretjič zapored postal afriški nogometaš leta in spet pisal zgodovino. Tudi sezono za tem je mreže tresel kot za šalo, a s soigralci ostal brez lovorike. Podobno se mu je zgodilo tudi s Kamerunom na afriškem pokalu, a je s petimi goli vseeno postal najboljši strelec tekmovanja.

Tri lovorike v prvi sezoni

V sezoni 2007/08 je spet ostal brez lovorike v Španiji, zato pa je bila toliko bolj plodna sezona 2008/09, ko je v prvenstvu zabil kar 30 golov, v ligi prvakov pa šest in še drugič z Barcelono osvojil dvojno krono. Zmagal je v španskem prvenstvu in tudi v ligi prvakov. Spet je v finalu tega elitnega evropskega klubskega tekmovanja zabil en gol, in sicer pri zmagi nad Manchester Unitedom, še nekaj mesecev pred tem še drugič zapored postal najboljši strelec na afriškem pokalu, s petimi goli pa hkrati postal tudi najboljši strelec v zgodovini tega tekmovanja. Poleti so ga pri Barceloni odslovili. Trenerju Josepu Guardioli ni bil po godu, zato ga je malce podcenjevalno v zameno za Zlatana Ibrahimovića, za katerega je Interju odštel še dodatno enormno vsoto denarja, poslal v Milano. In medtem ko je Ibrahimović v prvi sezoni v katalonski prestolnici razočaral in ga mnogi omenjajo tudi v kontekstu s selitvijo v kak drug klub v letošnjem poletnem prestopnem roku, je za Eto'ojem sanjska sezona na San Siru. Z Interjem je pod vodstvom Joseja Mourinha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Postal je italijanski pokalni in državni prvak, še tretjič v svoji karieri pa postal tudi evropski klubski prvak. Čeprav je res, da je v vseh tekmovanjih zabil zanj skromnih 16 golov, se je dokazal predvsem s podrejanjem kolektivu in izpolnjeval vse trenerjeve zamisli. Po potrebi je na trenutke igral tudi v obrambi.

Pred njim je nov izziv

Zdaj je pred njim nov izziv. Nastopil bo na tretjem SP v svoji karieri in skušal pri 29 letih prvič napredovati v drugi krog. In nastopal bo v okrožju, v katerem je nesporni kralj s kapetanskim trakom na roki, kar mu bo gotovo dobro delo…