Človek, ki ga moraš imeti rad, a ga hkrati sovražiš

Foto: Reuters

Prej maskota kot karkoli drugega je bil v zadnjem času Ronaldinho. Brez kluba se je po svetu podajal več kot dve leti. Zadnjo tekmo je odigral 26. septembra 2015 v Braziliji. Fluminense je klub, ki je šel v zgodovino kot njegov zadnji.

Sodeloval je na raznih dogodkih in se smejal, včasih je tudi brcnil žogo. Več kot uro s trebuščkom, ki ga že nekaj časa spremlja na vsakem koraku, tako ali tako ni bil sposoben igrati. Na kakšni izmed revialnih tekem, seveda.

Navijači so ob tem noreli. Dovolj je bila le ena poteza, da jih je spravil na noge. Zadostoval je en nasmeh in jih je osrečil.

Tudi sanjačev, ki so bili ves čas prepričani, da bo nekoč spet tak, kot je bil, ni manjkalo. Pričakovano. Ljubezen iz preteklosti preganja marsikoga.

Mnogi so ob njem vzljubili nogomet. Nekateri so, medtem ko so dvakrat tedensko uživali ob njegovih igrah, odrasli, drugi so svoje potomce prijeli za roko in jih popeljali v svet, tretji so ob njem prestopili prag poznejšega obdobja življenja.

To je bil čas, ko je – najprej v Parizu in potem še v Barceloni, vmes pa je vseskozi navduševal tudi v dresu Brazilije – z močnimi udarci svoje ime za vedno vklesal v njihova srca.

Gol proti Sevilli, s katerim je spektakularno začel pot v Barceloni, nepozaben zadetek proti Chelseaju v ligi prvakov, pa dva gola na el clasicu v Madridu, ki sta poskrbela, da se je zgodilo nekaj, kar se ne zgodi (skoraj) nikoli. Navijači največjega tekmeca so vstali na noge in zaploskali velikemu mojstru nogometne igre.

Spektakularen zadetek v mrežo Villarreala, seveda se vsak spomni tudi gola s svetovnega prvenstva leta 2002, zaradi katerega se legendarni angleški vratar David Seaman še danes sredi noči zbuja prepoten. To so njegovi najsijajnejši trenutki. Če naštejemo le nekatere.

Z Brazilijo je bil svetovni in južnoameriški, z Barcelono pa evropski prvak. Osvojil je tudi dva naslova najboljšega v Španiji. V Milanu je bil italijanski prvak. Dosegel je veliko golov in še več podaj. Dvakrat je bil najboljši nogometaš leta na svetu.

Globok poklon za vse, a z vsem naštetim ga ne bi smeli postavljati ob bok Lionelu Messiju in peščici najboljšega, kar nam je dala nogometna igra. Pa ga.

Predvsem zaradi užitkov, s katerimi je razvajal nogometne navdušence vsakič, ko se je, z levo, desno nogo, z zunanjim, notranjim ali sprednjim delom stopala, s prsmi, z glavo, včasih tudi z vratom, dotaknil nogometne žoge.

S potezami, ki preostalim niso padle niti na pamet, kaj šele da bi se jih lotili. Pa s tem, ko je prefinjeno švigal med nasprotnikovimi branilci in jih nemalokrat smešil. Oni levo, on, hop, desno in obratno. Včasih jim je žogo spravil med nogami, drugič je šla nad njihovo glavo, tretjič sploh niso vedeli, kaj se je zgodilo.

Tudi plesal je rad. Ko je proslavljal gole, vedno. Občasno se je zdelo, da pleše tudi med igro. Samba.

Ob dolgih, kodrastih laseh je bil njegov zaščitni znak tudi iskren, otroški nasmeh. Zdelo se je, da je ostal enak, kot je bil takrat, ko je po prašnih brazilskih ulicah nabijal okroglo usnje iz čiste ljubezni. Zato smo uživali in zato je užival. Ne samo na nogometnem igrišču.

Življenje je zajemal z veliko žlico. Plesal in preigraval ni samo na nogometnih igriščih. Preplesal je marsikatero noč, preigraval, zabijal in še kaj je tudi med številnimi lepoticami in bil vse manj osredotočen na tisto, kar je v njegovem življenju še vedno najpomembnejše.

Zato je zdaj, ko je s 37 leti tudi uradno prestopil prag doma nogometnih upokojencev, od njegovega vrhunca minilo že desetletje in je bil v vseh teh letih le še bleda senca samega sebe. Zato je v zadnjih letih odigral manj tekem, kot jih je včasih v enem mesecu, in je bil bolj kot nogometaš videti kot klovn in zabavljač.

Njegova nogometna knjiga je bila zaprta že nekaj časa. Veliko prej, kot bi lahko bila. In zato ga tisti, ki smo ga imeli radi, hkrati sovražimo, saj nas je prikrajšal za vsaj še nekaj let čistega nogometnega užitka.

Škoda, a je že moralo biti tako. Verjetno, če bi bilo drugače in se ne bi skušal zabavati v vsaki sekundi življenja, sploh ne bi bil to, kar je.

Eden zadnjih, ki je spomnil, kaj je bistvo športa, v katerem se iz leta v leto obrača vse več denarja in vsega slabega, kar pride z njim. Ko se je ob brcanju žoge zabaval, plesal in se smejal, nas je spomnil na to, da je nogomet predvsem igra.

Srečno nogometnemu čarovniku.

Da bo z nasmehom na ustih minilo tudi drugo poglavje v življenju, ki ga je zdaj dokončno odprl.

Karikatura: Mario Višković - Viško.

Zapis je moderirana verzija članka, objavljenega 11. februarja 2016.