Sobotni intervju
NK Olimpija
Sobota, 7. 7. 2018, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju - Rok Kronaveter
Rok Kronaveter: Olimpija v ligi prvakov? Zakaj pa ne.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,12
11
Vedno, ko je šlo v zadnjih sezonah Olimpiji za nohte in ji je grozilo, da bo ostala brez naslova slovenskega prvaka, je odgovornost prevzel Rok Kronaveter, zatresel mrežo in sprožil eksplozijo navdušenja. Odkar se je leta 2015 pridružil zmajem, je prehodil mukotrpno pot, polno vzponov in padcev, takšnih in drugačnih težav, a se je vedno vrnil kot zmagovalec. Takšna je njegova zgodba.
Nova sezona, novi izzivi. Ko smo se srečali z Rokom Kronavetrom, je najprej potrkal na les in si zaželel, da bi tako ostalo še dolgo. Že dolgo ni užival tako, kot uživa to poletje. Zdaj je 31-letni Štajerec zdrav kot riba, poln motivacije, da se končno z Olimpijo dokaže tudi v Evropi. V prejšnjih sezonah tega ni mogel narediti. Zdravje mu je obrnilo hrbet ravno takrat, ko so se zeleno-beli dokazovali na evropskih zelenicah, Mariborčan pa je s tribun spremljal zgodnje izpade. Zato sredino tekmo s Qarabagom doživlja s posebno motivacijo. Z Olimpijo bi se rad uvrstil v ligo prvakov, hkrati pa ubranil domači lovoriki. Vse pod vodstvom novega trenerja Ilije Stolice, ki je nanj, če se dan pozna po jutru, pustil dober vtis, navijači pa bi se lahko nagledali napadalnega nogometa. Prvič se bodo predstavili že v sredo. Ko bo šlo zares, v Stožicah za Evropo!
Rok Kronaveter je sezono 2017/18 pri Olimpiji kronal kar z dvojno lovoriko.
Po dolgem času ste si lahko privoščili poletne počitnice, na katerih vam ni bilo treba razmišljati o poškodbi, ampak ste se lahko sproščeno prepustili užitkom ob morju.
Zelo sem vesel, ker sem bil po dolgem času med poletnimi počitnicami zdrav. Leta 2016 in 2017 je bilo drugače. Takrat nisem imel prijetnega konca sezone, saj sem se dvakrat poškodoval. Zdaj sem v redu, upam, da bo tako tudi ostalo.
Poletni premor je bil kratek, a smo se v naši družini na to že navadili. Poleti resnično nimam veliko prostega časa. Izkoristili smo odmor, kolikor se je dalo, in se domov vrnili lepo spočiti.
Kako težko se je ločiti od otrok po takšnem družinskem oddihu, ko veš, da te čaka dolga in naporna nogometna sezona?
Težko je, ni prijetno, a sem se na to že navadil. Odločili smo se, da je najbolje, da moji živijo v Mariboru, kjer najstarejša hčerka tudi obiskuje šolo, jaz pa v Ljubljani. Na to smo se navadili. Mesti sta blizu, tako da izkoristim vsak prosti dan, da lahko skočim domov. Podobno velja za otroke. Pogosto me obiščejo ob koncu tedna, ko ni šole.
Včasih se res počutim kot kak študent, ki pride v Ljubljano. Seveda pogrešaš družino, a se na to tudi navadiš. Med počitnicami je lažje, saj bo družina v Ljubljani, ko pa se bo začela šola, se bodo vrnili domov. Za kakšno večje druženje bo treba potrpeti še nekaj let, dokler bo trajala moja kariera.
Torej še deset let?
Malce težje (smeh). Upam, da bo trajalo čim dlje, a se potem ponavadi izkaže, da je realnost nekoliko drugačna.
Kje pa ste preživeli počitnice?
Letos smo odšli na Korčulo. V Dalmaciji je bilo prijetno. Pozanimal sem se, kje bi lahko bilo dovolj umirjeno. Rad imam, da je mirno, da smo z družino sami in si lahko odpočijemo. To je bil eden od boljših dopustov. Malce smo odkrivali otok, večinoma časa pa preživeli v hiši, ki smo jo najeli.
Ni bilo nobenih bližnjih srečanj s slovenskimi turisti, ki bi vas prepoznali?
Ne. Imeli smo mir, bili le zase, tako da je bilo vse v redu.
Je sicer neznosno, ko ste z družino sredi kakšne plaže, pa vas nekdo prepozna, potem pa lahko nastane verižna reakcija?
Po eni strani je to dobra stvar, da te ljudje prepoznajo, saj to pomeni, da si nekaj naredil v karieri. Vsaka taka stvar ima tudi dobre plati, včasih pa je res, da preprosto potrebuješ svoj mir.
Navijači Olimpije so po tekmi zadnjega kroga v Domžalah, na kateri je "Krona Žabar" z zadetkom z bele točke priigral zmajem zlata vredno točko (1:1), rade volje pozirali skupaj z junakom srečanja.
Ali Ljubljančani to željo spoštujejo ali takoj, ko stopite na ulico, že sledi trepljanje navijačev po ramenih, saj ste bili spet med osrednjimi junaki trofejne Olimpije?
Odvisno kdo in kdaj. Po središču Ljubljane se niti ne gibljem veliko, tako da ne srečujem veliko oboževalcev. Včasih jih srečam v trgovinah, kavarnah. Ljudje pridejo do mene, nekateri so bolj, nekateri manj pogumni, a je vse v mejah normale.
Se potem ne dogaja, da ste v trgovini, pa vam kakšen mesar, ki navija za Olimpijo, zaradi vaših odločilnih zadetkov za oba naslova zeleno-belih želi zastonj podariti kaj?
Ne, ne, to se še ni zgodilo (smeh). Pa tudi ne bi pustil, da se kaj takega dogaja.
Na Korčuli ste se spočili in našli svoj mir. Kako se je bilo vrniti v Ljubljano, začeti priprave in v zmajevem gnezdu spet naleteti na številne novosti?
Na spremembe smo se že nekako navadili. Vsaj jaz, ki sem tukaj že tri leta.
Vas vnovične kadrovske spremembe torej niso presenetile?
Ne. Dobili smo novega trenerja, odšlo je nekaj igralcev, prišlo nekaj novih. Pošteno povedano se novi igralci na vse skupaj še privajajo, a bomo morali hitro najti pravo formo. Prva evropska tekma se nezadržno bliža. Veseli me, da smo v sredo s Ferencvarošem odigrali dobro (dvoboj se je na Madžarskem končal z 0:0, op. p.). Nekaj nam je še zmanjkalo v zaključku, nismo bili dovolj konkretni, a glede na to, kako dolgo smo skupaj z novim trenerjem, nam kar dobro kaže.
Ko se je vrnil s kratkim počitnic, je v slačilnici Olimpije naletel na veliko novih obrazov. Med njimi je tudi novi trener.
Ste po tekmi s Ferencvarošem kaj izmenjali misli s slovenskim reprezentantom Miho Blažičem, ki brani barve madžarskega podprvaka?
Smo. Bil je presenečen nad našo igro. Pozitivno presenečen. Dejal je, da jih v pripravah ni še noben toliko nadigral in visoko pritisnil na njihovo obrambo. Večino časa smo imeli namreč mi žogo. Na koncu je seveda pomemben rezultat, kar pa se tiče igre, je bilo vse v redu.
Ali kaj varčujete z močjo in jo zdaj, ko zaradi poletne sopare vladajo kar zahtevne igralne razmere, namenjate za prave uradne tekme?
Niti ne. Dobro vemo, za kaj se gre, kakšen je vložek. Pred nami so kvalifikacije za ligo prvakov. Treba je biti maksimalen, da med premorom ne izgubiš toliko moči in kondicije. Že na prvem treningu smo začeli normalno. Vseskozi delamo dobro in na polno. Prav noben ne varčuje z močmi.
Ni varčevanja zaradi dokazovanja novemu trenerju, ki vas še spoznava?
Seveda. Dobro vemo, da moramo biti dobro pripravljeni na prvo tekmo, ki bo zelo zahtevna. Treningi so podobni majhnim tekmam. Vsak trening je nova priložnost za dokazovanje igralcev, ki se poskušajo približati prvi postavi. S prihodom novega trenerja so tisti, ki so v zadnji sezoni manj igrali, dobili novo motivacijo. Zdaj se želijo pokazati, da si tudi oni zaslužijo več. Tako je tudi prav. V klubu mora biti prisotna prava konkurenca, ki nas dela boljše. Zato je na treningih zelo zanimivo.
V kvalifikacijah za ligo prvakov ima z Olimpijo visoke cilje.
Evropska uvertura prihaja v času, ko v Rusiji poteka glavni nogometni dogodek leta, svetovno prvenstvo. Vam to kaj bremeni zbranost?
Niti malo. Osredotočeni smo le na tekmo s Qarabagom. Dogajanje na svetovnem prvenstvu postavljamo na stranski tir. Vemo, da je pred nami dobra priložnost. Ne boriš se vsak dan za ligo prvakov! Celo sezono smo garali, da bi prišli do tega, zato bi bilo škoda, če zdaj ne bi razmišljali ambiciozno in pozitivno. Moramo biti stoodstotno motivirani, da naredimo čim boljši rezultat.
Prvak Azerbajdžana Qarabag je v očeh nekaterih zahteven tekmec, skoraj nepremostljiva ovira, za druge spet ranljiv in premagljiv. Kako ga ocenjujete vi?
Vsak je premagljiv. Res je, da ima Qarabag dobro ekipo, da je lani igral v skupinskem delu lige prvakov in dosegal dobre rezultate (proti madridskemu Atleticu je osvojil dve točki, op. p.), a začetek sezone se lahko zelo razlikuje od obdobja, ko je ekipa že uigrana. To je naša priložnost.
Tudi pri njih je nekaj igralcev zapustilo klub, prišli pa so novi. Mogoče tudi oni ne bodo uigrani, morda pa lahko z njihove strani računamo tudi na kakšno podcenjevanje. Bomo videli. Mogoče je za nas boljše, da je prva tekma doma in si lahko ustvarimo čim boljše izhodišče za povratni dvoboj.
Z evropskimi tekmami Olimpije do zdaj niste imeli sreče. Ko so vaši soigralci igrali proti slovaškemu Trenčinu (2016) in finski Vaasi (2017), ste zaradi poškodbe počivali. Zmaji so za nameček izpadli proti obema in hitro končali evropski sezoni.
Če povem po resnici, je bilo to zelo težko gledati. Ni mi bilo prijetno. Celo sezono garaš za evropske tekme, potem pa ne moreš biti zraven. Težko je, a upam, da bo letos boljše. Da nam bo v tretje le uspelo prebroditi prvi krog, ki je v zadnjih letih nekako začaran za Olimpijo. Težko bo, tekmec je dober, če se ne motim, doma ni izgubil kvalifikacijske tekme že sedem let zapored, zato bo še toliko bolj pomembno, da na prvi tekmi izkoristimo domače igrišče in dosežemo dober rezultat. Je pa po svoje tudi dobrodošlo, da v primeru poraza še ne bi končali sezone, saj bi nadaljevali pot v evropski ligi. Vsaka evropska tekma nekaj šteje.
Še pred 20 leti bi slovenski klubi skakali od sreče, če bi na žrebu dobili tekmeca iz Azerbajdžana, zdaj pa držijo pesti, da bi jih slednji morda podcenjevali in jim s tem ponudili malce več možnosti za presenečenje!
To me ne preseneča. Začeli so na veliko vlagati v nogomet. Za njihove klube igrajo vedno boljši tujci, kar se takoj pozna na rezultatih. Za nas so bili v tej skupini mogoče najslabša možnost, a na žreb ne moreš vplivati. To, kar ti določi, moraš sprejeti. Če hočeš sploh razmišljati o igranju v ligi prvakov, moraš vse premagati. Verjamem v to. Zakaj pa nam ne bi uspelo? Olimpija lahko zaigra v ligi prvakov.
Upam tudi, da bo na prvi tekmi veliko navijačev. Da bi napolnili štadion v Stožicah. Potrebujemo podporo, tako bi vsi skupaj lažje naredili pozitiven rezultat.
Odkar se je preselil v Ljubljano, je z Olimpijo osvojil že dva naslova slovenskih prvakov.
Ste se o Qarabagu kaj pozanimali pri Janu Oblaku, ki je z njim lani odigral dve tekmi v ligi prvakov in obakrat presenetljivo remiziral?
Nismo, a morda ne bi bilo napačno. Vem, da se je naš kapetan Branko Ilić pogovarjal z nekaterimi, ki dobro poznajo ta klub. Prepričan sem, da bomo že zbrali dovolj informacij in pogledali analize. Čeprav … Lahko pozorno spremljaš tekmeca, pa te lahko na tekmi preseneti z nečim drugim. Zato moramo biti predvsem pripravljeni na svojo igro. To je najbolj pomembno.
Pred kratkim je nov član prvaka Azerbajdžana postal prvi vratar reprezentance Islandije Hannes Thor Halldorsson, ki je nedavno nastopil in navdušil na svetovnem prvenstvu v Rusiji.
Tudi to je pokazatelj, da želi Qarabag spet igrati v ligi prvakov. To je tudi dodatna motivacija za nas. Da ga mi premagamo, če ga že Messi ni mogel (smeh) … (Halldorsson je na tekmi SP 2018 med Islandijo in Argentino ubranil strel z bele točke Lionelu Messiju, tekma se je končala z 1:1, op. p.)
Če bo prišlo do kazenskega udarca v sredo, bo imel opravka z najboljšim izvajalcem 11-metrovk pri Olimpiji.
Dobro, ne smemo pozabiti, da sem tudi sam zgrešil kar nekaj kazenskih udarcev v karieri.
Velja za najboljšega izvajalca 11-metrovk pri Olimpiji. V prejšnji sezoni se mu je le rekdokdaj zalomilo. Tako je bilo denimo na tekmi spomladanskega dela proti Gorici ...
Ampak ne tistih, ki so neposredno odločali o naslovu Olimpije …
Ja, tiste sem zadel (smeh). Sem se dovolj umiril pred strelom. Bomo videli, kaj bo. Ne bi hotel nekaj napovedovati. Morda pa se mi lahko ravno na tej tekmi pripeti, da zgrešim z bele točke.
Na svetovnem prvenstvu v Rusiji se je pokazalo, kako je izvajanje 11-metrovk velik stres, zlasti v psihološkem smislu. Je res, da takrat, ko izvajaš pomemben strel z bele točke, vidiš gol veliko manjši kot sicer, vratarja pa nekajkrat večjega in širšega?
Drži. Točno tako je, zlasti takrat, ko se odloča o nečem velikem. Ko izvajaš pomemben kazenski strel. Zato je pritisk igralcev, ki igrajo na svetovnem prvenstvu, še toliko večji. Vratar je v prednosti, je pa res, da moraš verjeti v svoje sposobnosti. Ostati moraš kolikor se da miren, čeprav je to zelo težko. Na svetovnem prvenstvu se je zapravilo veliko 11-metrovk. Moraš se tako pripraviti, da te ni prav nič strah.
Je podobno kot pri biatlonu, ko se na strelišču povsem spremenijo razmere in poveča bitje srca?
Pri nogometu se poveča celo bolj kot pri biatlonu. Oni se znajo umiriti, imajo na voljo 10 ali 20 strelov, ti pa imaš samo enega. Tudi to je razlika. Ni lahko izvajati 11-metrovko, sploh ne.
Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Luka Modrić. Le nekaj znanih nogometašev, ki so zapravili strel z bele točke v Rusiji.
S tem so tudi oni pokazali, da so krvavi pod kožo. To se dogaja vsem. Ni enostavno.
V sredo bi lahko imel v Stožicah opravka tudi z islandskim vratarjem, ki je nedavno na svetovnem prvenstvu ubranil kazenski udarec Lionelu Messiju.
Hrvat Ivan Rakitić je po tem, ko je popeljal Hrvaško v četrtfinale in zadel odločilno 11-metrovko proti Danski, povedal, da je pred strelom pomislil na družino, zlasti njegovi hčerki. Ste imeli tudi vi v mislih otroke pred znamenitima kazenskima udarcema v Velenju (2016) oziroma Domžalah (2018), po katerih ste Olimpiji zagotovili naslov prvaka?
Takrat težko razmišljaš o družini. Kar se tiče mene, sem razmišljal le o tem, da dosežem gol. Težko je razmišljati še o drugem. Če lahko Rakitić poleg tega razmišlja še o čem, mu čestitam. Mogoče je iskal mir, motivacijo, ko je hodil proti žogi. Sam se ponavadi osredotočim le na to, da dosežem gol.
Izključim vse okrog sebe, da se znajdem v svojem svetu. To pa ni enostavno. Seveda takrat še vedno slišiš navijače, čutiš soigralce in je napeto. Takrat se moraš zbrati, ostati miren, a je včasih veliko odvisno tudi od sreče.
Vi ste jo takrat, ko se je Olimpiji šlo za naslov prvaka, imeli. Kot da bi nogomet hotel, da vam po vseh silnih težavah z zdravjem nekaj vrne.
Mogoče pa imate prav. Zadnja sezona se res ni začela dobro. Dolgo sem bil poškodovan, težko se je bilo vračati. Žoga ni in ni hotela v gol, čeprav sem imel veliko priložnosti. Zadnjih 5-6 tekem je bilo po drugi strani res dobrih. Na koncu se je vse obrnilo v mojo prid, vsa žrtvovanja in treningi so končno obrodili sadove. Lepo se je razpletla moja vrnitev.
Zadevali ste kot po tekočem traku. Skoraj v statističnem slogu Cristiana Ronalda, če si lahko privoščimo malce pretiravanja.
Zadnje tri kroge sem zadel vsako tekmo, a moramo vedeti, da so moji soigralci dosegali zadetke skozi vso sezono. Na koncu je to pač uspevalo meni, tako da smo vsi skupaj zaslužni za naslov. Vesel sem, da sem lahko pomagal Olimpiji do dvojne lovorike.
Rok Kronaveter o SP 2018. Želja, da bi bila Brazilija svetovni prvak, se mu ne bo uresničila.
Na svetovnem prvenstvu je bilo dosojeno rekordno število 11-metrovk. Podobno je bilo pri Olimpiji, ko jih ni manjkalo v zadnjem delu prvenstva. Takrat so vam nekateri tekmeci očitali, da jih je bilo bistveno preveč, a je nato trener Igor Bišćan pojasnil, da so bile vse, razen tiste na tekmi z Ankaranom, čiste kot solza.
Tako menim tudi sam. Mogoče ni bila ravno čista le ta proti Ankaranu, druge pa so bile, tako kot je rekel tudi nekdanji trener, upravičeno dosojene.
Kaj bi bilo šele, če bi lahko sodniki na slovenskih zelenicah računali na pomoč sistema VAR …
Mogoče bi jih bilo več, mogoče tudi kakšna manj (smeh). Bi se pa na vsaki tekmi našlo vsaj nekaj situacij, primernih za analizo s pomočjo VAR-a. Po svoje sem kar srečen, da tega ni, saj sem proti temu.
Zakaj?
Meni je bilo veliko bolj všeč takrat, ko se zaradi VAR-a ni ustavljala igra. Ko sodniki niso hodili gledat in preverjat spornih situacij. Vseeno sem takrat zaupal sodnikom.
Nova pridobitev sodnikov, ki jo imajo na razpolago na SP 2018 - sistem VAR, mu ni najbolj všeč.
Ne glede na to, da ste kdaj znali na lastni koži občutiti, kako se vam zaradi spornih sodniških odločitev godi krivica?
To je res, ampak … Mogoče je bolj pošteno, ker se situacije na videoposnetkih vidijo bolj točno in razjasnijo, a nočem, da bi nogomet postal videoigrica. Upam, da se ne bo nadaljevalo v tej smeri. Da bo, če že, ostalo le pri VAR-u na dvobojih na največjih tekmovanjih.
V almanahih bo zapisano, da je Igor Bišćan v krstni trenerski sezoni popeljal Olimpijo do dvojne krone, nato pa zapustil klub.
Lahko mu le čestitam, da je opravil izjemno delo. Osvojil je dvojno lovoriko. Uprava se je odločila, da zamenja trenerja, mi igralci pri tem ne moremo nič.
Ko je vodil Olimpijo, vi pa ste bili še poškodovani, je vedno poudarjal, da čaka in verjame v vas, saj ste igralec z dodano vrednostjo.
Imela sva dober odnos. Pokazal mi je, da me ceni, tako kot sem jaz njega. V prvi vrsti kot igralca. Igral je na najvišji ravni. Kot trener mi je znal pokazati, da zaupa vame. Če imaš zaupanje trenerja, lahko daš na igrišču še kak odstotek več, kot bi brez tega.
Z nekdanjim trenerjem Igorjem Bišćanom sta imela dober odnos. Cenila in spoštovala sta drug drugega.
Bišćan spada med mlajše trenerje. Podobnih let je tudi njegov naslednik Ilija Stolica. Je to dobitna kombinacija za Olimpijo?
Oba sta še mlada trenerja. Ali je to pravi recept za naprej, bomo videli. O tem je še prezgodaj govoriti. Igor je osvojil dvojno krono in pokazal, da prihajajo mlajši trenerji z novo idejo v nogometu. Z novim načinom dela. Ta način dela smo od Igorja dobro sprejeli, tako kot tudi zdaj novega od Ilije. Bo pa čas pokazal, kdo bo bolj uspešen. Upam, da bomo v domačih tekmovanjih podobno uspešni in mogoče naredili še korak naprej v Evropi.
So že vidni obrisi nove trenerske strategije Ilije Stolice?
Vsak dan uigravamo taktiko, ki je pomembna za nas. Res je, da je okostje ekipe ostalo v klubu, a so se tudi nekateri novi igralci dokaj hitro vklopili v ekipo. Nekateri so namreč že igrali pod vodstvom našega trenerja in ga poznajo. Opravlja veliko analiz, veliko se pogovarja z igralci, saj želi, da se ekipa čim hitreje poklopi. Boste kmalu videli, kakšna bo naša igra.
Uživate na treningih?
Prisoten je drugačen način dela kot pri Igorju, a smo se nanj hitro navadili. Na treningih ni težav. Imamo nov zagon, drugi igralci se dokazujejo, konkurenca je dobra.
Bo igra bolj napadalna? Tako, kot je tudi želja predsednika Milana Mandarića?
Glede na to, kako smo se postavili v novem sistemu, je bolj napadalna. Vem, da so drugi v prejšnji sezoni pričakovali bolj napadalno igro, a smo na koncu koncev osvojili dvojno krono. Noben te ne bi smel spraševati, ali si igral napadalno ali obrambno. Lovorike si osvojil, tako da bomo videli, kaj bo to pomenilo. Če bomo bolj napadalni, bomo tudi zadaj puščali več prostora.
Vsak najraje igra napadalen nogomet, a je treba razmišljati, videti, proti komu igraš, in se tudi prilagajati na tekmeca. Upam na najboljše.
Predsednik Milan Mandarić je bil zelo ponosen na Kronavetra, ko je izkoristil 11-metrovko v Domžalah in popeljal Olimpijo na vrh prvoligaške lestvice.
Boste deležni posebne premije, če boste v Evropi preskočili oviro iz Azerbajdžana?
Liga prvakov je že sama po sebi dovolj velika motivacija. Normalno pa je, da bomo dobili tudi finančno nagrado, če izločimo Qarabag. To je že stalnica.
Olimpija takšne premije za zmago v Evropi ni dodeljevala že kar nekaj časa, saj ni bilo uspehov.
To je res, zato je motivacija letos še toliko večja. Da zmagamo prvo tekmo, potem pa bomo videli.
Poleti je prag Olimpije prestopilo kar nekaj novincev. Med njimi je tudi Matic Črnic, tako da niste več edini rojen Mariborčan pri Olimpiji. Bosta sostanovalca v sobi?
Cimra ne bova, saj imam že svojega, sem pa vesel, da je Matic z nami. Poznam ga že dolgo časa. Je dobrodošla okrepitev za nas, dober igralec. Na Reki niti ni igral slabo, kadar je dobil priložnost. Upam, da nam bo pomagal. Ima potrebno kakovost, je pa tudi res, da nekaj časa ni redno igral.
Zdaj igrata za Olimpijo dva Mariborčana, s tem da je Črnic za razliko od vas že nosil dres Maribora.
To ni nič nenavadnega. Tudi v Ljudskem vrtu igrajo Ljubljančani. Morda jih je v Ljubljani manj. Sploh takih, ki so igrali za vse selekcije Maribora. Se pa ve, kako bo. Da ga bo kakšen navijač zagotovo zbadal. A po svetu je to nekaj normalnega, da igralci iz drugih mest igrajo za nasprotno ekipo. Zaradi tega res ne bi smel imeti večjih težav.
Olimpija in Reka v zadnjih sezonah kar veliko sodelujeta. Do zdaj so Ljubljančani iskali igralce na Reki, bo kdaj v prihodnosti tudi obratno in bo Matjaž Kek sprejel katerega izmed nogometašev Olimpije? Bi denimo vi sprejeli izziv, če bi se zanimal za vas?
Ne vem, težko je reči. Reka je dober klub, Kek je dosegel dobre rezultate v Evropi. O vsaki ponudbi bi bilo treba razmisliti. Mi je pa zelo všeč, da Reka in Olimpija tako dobro sodelujeta.
Zaveda se, da bo v teh letih težko prejel sanjsko ponudbo za delo v tujini, a nikoli ne veš ...
Olimpijo je med številnimi igralci po koncu šampionske sezone 2017/18 zapustil tudi Ricardo Alves, s katerim ste se ''tepli'' za mesto v ekipi.
Trener je pogosto poudarjal, da sva podoben profil igralcev in da bo težko igral, razen proti slabšim ekipam na lestvici, z obema v postavi. Le enkrat sva igrala skupaj, drugače pa se je trener odločil le za enega. Dolgo časa sem bil poškodovan, Ricky pa je igral dobro. Imel je prednost, potem pa sem dobro izkoristil svojo priložnost. Je pa Ricky drugače moj zelo dober prijatelj in nekdanji cimer.
Kdo pa je vaš novi cimer?
To je Andres Vombergar. Rad imam tiste, ki govorijo špansko, da se še sam naučim kaj.
Vas zanima španski jezik?
Da. Znam ga že deloma, sporazumevam se lahko že brez večjih težav. Je pa res, da Vombi vedno bolje govori tudi slovensko.
Je bil kaj pod stresom, ko je Argentina izpadla na SP 2018? Sodeč po prizorih, ko je proslavljal zmago nad Nigerijo, je moralo biti zelo strastno.
Ko je gledal Argentino proti Franciji, nisem bil v sobi. Bil je preveč nervozen, zato sem šel raje ven, da je imel mir. Oni namreč drugače doživljajo nogomet kot mi. So res fanatiki. Vombi je bil res zelo nervozen. Niti ni bil jezen na Francijo, ampak na Argentino, ker ni igrala tako dobro, kot je pričakoval. Ko bo minilo nekaj časa, se bo že pomiril (smeh).
Kako strastno je Andres Vombergar proslavil zmago Argentine nad Nigerijo?
Tako je zadnje sekunde tekme med Argentino in Nigerijo pospremil Andres Vombergar. #strast pic.twitter.com/hIxF14MUlI
— NK Olimpija Ljubljana (@nkolimpija) June 26, 2018
Za vami je pestro obdobje pri Olimpiji. So plusi in minusi, vzponi in padci, poškodbe, nelagodja z navijači, zdaj pa ste spet zapluli v lepše, veliko bolj srečno obdobje.
Pridejo lepi, pa tudi manj lepi trenutki. To je zdaj za menoj. Poškodbe in vse druge stvari. Pokazal sem pravi značaj, kako se vrniti nazaj. Najbolj je pomembno, da sem spet zdrav. Da so neke stvari za menoj. V karieri namreč pridejo bolj in manj lepi trenutki. Pomembno je, da pošteno delaš svoje in na koncu tudi osvajaš lovorike. To ti ostane v najlepšem spominu.
Je res tako, da v nesreči spoznaš prijatelje? So mnogi pozabili na vas, ko ste bili poškodovani?
Moji pravi prijatelji so z menoj v dobrih in slabih trenutkih. Krog prijateljev ni prevelik. Zadovoljen sem, da so mi skupaj z družino takrat stali ob strani. Glede tega nisem imel težav. Bili so moja dodatna motivacija, saj prihaja do težkih trenutkov, ko si sedem mesecev izven igrišča in ne moreš biti vsak dan optimist. Pridejo dnevi, ko bi šel najraje nekam drugam. Ko razmišljaš stvari, ki jih drugače ne bi. Na koncu je vse vendarle pozabljeno, zdaj je vse v redu.
Se dobro razumete z navijači? Ni pogledov, usmerjenih v tla?
Ne, ni nobenih slabih izkušenj, vse je normalno. Ampak ne bi rad govoril o tem.
Po prvem pokalnem naslovu si je dal duška pred navdušenimi navijači.
Vas še vleče v tujino?
Če bi prišla prava ponudba, bi se odpravil. Vemo, da je v teh letih treba gledati tudi na finance. Da dobiš čim boljšo ponudbo. Šel bi, a je treba biti realen in priznati, da bom v teh letih težko dočakal pravo ponudbo. Sploh zato, ker sem bil dolgo poškodovan. A nikoli ne veš, treba bo dati vse od sebe, nato pa bomo že videli.
Bi imeli zaradi mlade družine pomisleke, v katero državo bi se odpravili?
Odvisno bi bilo od tega, kaj bi država ponudila za družino. Znali bi se organizirati. Tudi če bi odšel sam, ne bi bilo težav.
V preteklosti so se večinoma omenjale za vas ponudbe iz Kitajske in Rusije. Omenjale so se azijske in vzhodne države, vi pa se po drugi strani učite španskega jezika. Namenoma? Je vaša želja Španija?
Ne bi bilo slabo (smeh), a glede na moja leta je Azija vendarle bolj realna možnost. Tudi kar se tiče financ. Ne veš pa nikoli, kaj se ti zgodi. Mogoče pa dobro odigramo evropske tekme …
Stanovski kolegi so v sezoni 2015/16, v kateri je bil Mariborčan tudi najboljši strelec Prve lige Telekom Slovenije, izbrali za najboljšega igralca sezone.
Pri odhodu v tujino ste naleteli na ''prekletstvo'' najboljšega igralca Prve lige Telekom Slovenije. Stanovski kolegi so vas za najboljšega izbrali v sezoni 2016/17, sezono za vami pa je bil na vrhu Dare Vršič. Obema se nato ni uspelo dobro prodati v tujino.
Takrat je bil res idealen čas. Imel sem 29 let in najboljšo sezono v življenju. Res škoda, da sem se poškodoval, saj sem imel dve, tri dobre ponudbe tujih klubov. Če bi takrat ostal zdrav, bi šel v tujino. Zdaj je o tem brez pomena razmišljati. Poškodoval sem se, zato me seveda niso kupili.
Po tem je bilo težko ujeti pravo formo. Dolgo sem se vračal, nato sem se spet poškodoval. Bilo je težko. Pri zrelih nogometnih letih se je res težko vračati.
Takrat vam je šel v prid še zadetek, ki ste ga zadeli za reprezentanco za zmago proti Slovaški, a ga niste znali pretopiti v odhod v tujino.
Ta trenutek je bil poleg tistega, ko smo osvojili prvenstvo, najboljši v tistem letu. Res mi je veliko pomenil. Potem je žal sledila poškodba. Vprašanje je, kaj bi bilo. Verjetno bi ostal zraven z reprezentanco, če se ne bi poškodoval in bi se morda lahko dogajale še boljše stvari. Na koncu sem se moral sprijazniti s tem, da sem imel veliko težav s poškodbami.
A za reprezentanco leta niso ovira, če igraš dobro. Vse reprezentance so se malce pomladile, a v vsaki ekipi potrebuješ določene izkušnje. Bomo videli. Vsak igralec je vesel, če dobi vpoklic. Najpomembnejše je, da sem zdrav.
V prestolnico Slovenije se je preselil leta 2015, pred tem je vrsto let nabiral izkušnje v tujini.
Če zdaj potegnete črto na triletno obdobje pri Olimpiji, ste lahko srečni?
Sem. Zadovoljen sem, da sem dvakrat osvojil naslov, nazadnje še pokal, da sem zaigral za reprezentanco in dosegel gol. Glede na to, kako mi je kazalo pred tremi leti, ko sem bil pet mesecev brez kluba, sem lahko zdaj več kot zadovoljen.
Ste takrat, ko ste sprejeli ponudbo Olimpije, imeli tako dober občutek, da bodo Ljubljančani tako hitro mešali štrene Mariboru?
Težko je bilo pričakovati. Takrat se je menjal predsednik. Videl sem nov izziv v karieri. Veliko časa sem bil v tujini in si dejal, da bi bilo mogoče bolje odigrati sezono ali dve doma, potem pa se vrniti v tujino. Zato smatram odhod v Ljubljano za odlično odločitev. Takoj smo osvojili naslov, imel sem najboljšo sezono. Bilo je sanjsko.
Preden ste se pridružili Olimpiji, je bil Maribor razred zase v slovenskem prvenstvu, zlasti v spomladanskem delu. Z zmaji vam je uspelo porušiti razmerje moči pri vrhu.
Lahko rečemo, da je dominacije Maribora v zadnjih treh letih dokončno konec. To je lahko le dobro za našo ligo. Za vse skupaj. Morda liga prej ni bila toliko zanimiva, ko se je že pred sezono vedelo, da je Maribor prvak. Tukaj so še Domžale, ki so iz leta v leto boljše. Morda se pridruži še kakšna ekipa.
Pri 31 letih čuti, da še ni prestar za člansko reprezentanco, v kateri je pred leti že osvajal pozornost. Z zadetkom je odločil tudi kvalifikacijsko tekmo proti Slovaški.
Po dolgem času se bo prvoligaški nogomet igral tudi v Fazaneriji.
Vesel sem za vrnitev Mure. Ko sem igral še z Železničarjem v tretji ligi, smo bili v Fazaneriji. Štadion je bil vedno poln. Tam smo vedno uživali, ko smo igrali.
V tej sezoni boste branili dvojno krono. Ko je Zlatko Zahović preklical odhod iz NK Maribor, je napovedal, da želijo vijolice vrniti obe lovoriki na Štajersko.
Povsem normalno. Vsak klub želi zase najboljše. V ospredju bo spet rivalstvo med Olimpijo in Mariborom. Vsak pričakuje, da bo prvak. Tako mi kot oni. Vsak ima svoje ambicije.
11