Robert Berić: Žal mi je, da se nisem poslovil od navijačev Rapida

Čeprav je po podpisu donosne pogodbe z desetkratnim francoskim prvakom St. Etiennom postal eden izmed bogatejših slovenskih nogometašev, se Robert Berić ni spremenil. Ostal je skromen in delaven, saj ga je potek dogodkov v karieri naučil, da se lahko v nogometu stvari hitro zasukajo na slabše. Veliko mu je dala misliti huda poškodba, ki jo je izkusil kot mladoleten biser Interblocka in se po njej uspešno vrnil na igrišča. S prestopom iz dunajskega Rapida v Francijo je nameraval stopiti višje. Če gre dan soditi po jutru, je storil pravilen korak. Na uvodni evropski tekmi je navijačem "zelenih" polepšal večer že po štirih minutah, na koncu pa veselje po tekmi vendarle ni bilo popolno. St. Etienne namreč ni zmagal, ampak le remiziral (2:2). Takšen je Robert, ki pred svojimi dosežki vedno izpostavlja rezultat ekipe.

Za prvi zadetek v dresu St. Etienna na uradni tekmi ste potrebovali le 13 minut. V nedeljo ste debitirali na tekmi francoskega prvenstva v Montpellierju in odigrali devet minut, v četrtek pa na evropskem dvoboju z Rosenborgom zaigrali od začetka in zadeli v polno že po štirih minutah. Počutim se fenomenalno, a mi je obenem žal, ker nismo zmagali. Bili smo boljši tekmec, tako da me še vedno spremljajo mešani občutki. Prisotno je malce slabe volje in ni občutiti popolnega veselja. Seveda sem srečen, ker sem dosegel zadetek, to je navsezadnje pomembno za vsakega napadalca, a nisem imel težkega dela, saj mi je soigralec Nolan Roux odlično podal. Prepričal sem se, da imamo odlično ekipo. Dobro igramo, dobro sem se tudi ujel s soigralci, tako da naše želje segajo le v smer, da bi v takšnem ritmu nadaljevali.

St. Etienne ste popeljali v vodstvo, zaslužni pa ste tudi za drugi zadetek, saj je sodnik po prekršku nad vami pokazal na belo točko, soigralec Roux pa je izenačil na 2:2. To, da sem dosegel gol tako hitro, me je res malce presenetilo. Upam, da bo tako tudi naprej. Res mi je odlično steklo.

Kakšna je konkurenca za mesto v konici napada v vašem klubu? Kar velika. Včeraj sva igrala dva, poleg mene je bil v ekipi še Nolan Roux, ki pa je igral bolj na desnem krilu. Tu sta še Kevin Monnet-Paquet in Romain Hamouma, veliko pa obeta tudi mladi Jean-Christophe Bahebeck, ki je prišel iz Pariza, kjer je igral za PSG. Konkurenca je huda, saj imamo v klubu kar tri klasične "špice", a je za klub seveda bolje, da vlada večja konkurenca.

Ko ste napovedali selitev v Francijo, ste dejali, da želite narediti korak naprej v vaši karieri. Je St. Etienne upravičil vaša pričakovanja? Seveda. Čuti se razlika. Klub ima bogato tradicijo in je poln zgodovine. Dobro, tudi Rapid ima svojo zgodovino, a je v St. Etiennu občutiti drugačno energijo. Klub igra v boljši ligi, vzdušje na štadionu Geoffroy-Guichard je zelo bučno, drugače pa lahko rečem, da sta oba kluba odlično organizirana. Mene vedno znova navduši, ko se sprehajam med pisarnami in slačilnicami ter opazujem fotografije na stenah. Na njih je tudi mladi Michel Platini, ki je tu začel kariero, pa še ogromno drugih legendarnih igralcev. Hitro dobiš občutek, da v St. Etiennu, ki niti ni tako veliko mesto, vsi dihajo za nogomet. Mesto ima manj kot 200 tisoč prebivalcev, tako da je veliko manjše od Dunaja.

Vam to ustreza? Mi. Zakaj mi ne bi? Vendarle sem igral tudi v Mariboru in dobil veliko izkušenj. Mesto mi je všeč, hrana je odlična. Mirno je, kar mi ustreza. Preglavice mi povzroča le francoski jezik. Težko se ga bom naučil, potreboval bom kar nekaj časa. Francoski izrazi nimajo stičnih točk z angleškimi ali nemškimi, kar mi res ni všeč. Mi je pa lažje, ker trener in večina soigralcev solidno govorijo angleško, tako da se lahko sporazumevam z njimi. Ko igramo, pa nogometni jezik hitro postane univerzalen in včasih zadošča že kretnja rok. Govorica teles je v nogometu enaka na vseh celinah, zato mi ni treba komplicirati (smeh). Sem si pa zadal za velik cilj, da čimprej osvojim znanje francoskega jezika.

Koliko je k vaši dobri četrtkovi predstavi pomagal zadetek, ki ste ga dosegli na zadnji reprezentančni tekmi z Estonijo? Veliko. Za napadalca je vedno dobro, da se znajde med strelci. Kjerkoli dosežeš zadetek, je vedno lepo. Vesel sem svojega prvega zadetka za reprezentanco. Lahko potrdim, da je to eden najlepših mesecev v moji karieri. Najprej prestop v Francijo, nato zadetek za reprezentanco, zdaj še za St. Etienne …

Čutite, da igrate v življenjski formi? Lahko bi rekli tako, čeprav iskreno upam, da bo še boljša (smeh). Za zdaj sem zelo zadovoljen. Rad bi nadaljeval vsaj v takem ritmu.

Ali v Franciji kaj pogrešate avstrijsko prestolnico? Na Dunaju sem preživel kar nekaj časa. Žal mi je le, da se nisem poslovil od navijačev Rapida. Preprosto je zmanjkalo časa in ni bilo nobene možnosti. Žal. A življenje gre naprej. Morda pa mi uspe kdaj v prihodnosti po kakšni izmed tekem Rapida. Kar zadeva vodstvo kluba, imajo na Dunaju pač svoje poglede, sam pa imam drugače. Tak je pač nogomet.

Pogajanja o prestopu so bila zahtevna. Rapid se je izkazal za skoraj nepopustljivega pogajalca, na koncu pa se je le omehčal ter vam dovolil, da ste zapustili Dunaj in sklenili sodelovanje s francoskim snubcem. Kako ste doživljali zadnje dni poletnega prestopnega roka? Na koncu so le popustili, to je res … Tega najraje ne bi komentiral, saj je bilo preveč napeto (smeh). Zadnji dan prestopnega roka je bil zelo stresen. Ko sem podpisal, sem takoj oddrvel na letališče, saj se mi je mudilo na reprezentančne priprave v domovino. Oddahnil sem si šele, ko sem prišel v Slovenijo in legel v posteljo. Takrat sem čutil ogromno olajšanje.

Kako je živeti in trenirati v Franciji? Ker imamo veliko tekem, sploh ne moremo veliko trenirati, zato pravzaprav živimo od tekme do tekme. V domačem prvenstvu nam kaže dobro. St. Etienne je na četrtem mestu. O klubu še ne morem veliko povedati, saj sem tu le kratek čas, lahko pa zatrdim, da so ljudje nori na klub. S tem klubom živijo z vsem srcem. Na odprti trening pride okrog 400 navijačev. Ko smo imeli odprte treninge na Dunaju, se jih je zbralo le nekaj deset.

Res je, da navijači St. Etienna že dolgo pogrešajo naslov prvaka, a je bil klub v zadnjih letih vedno med najboljših šest v Franciji, kar tudi ni mačji kašelj. Se pa opazi, da je PSG v tem trenutku v Franciji razred zase. Zanj velja podobno kot za Bayern v Nemčiji. Veselim se že gostovanja v Parizu, ki bo na sporedu čez dva kroga.

V klubu imate tudi soigralca z znanim nogometnim priimkom. Res je. To je branilec Florentin Pogba, odličen štoper in starejši brat zvezdnika Paula, ki igra pri Juventusu. Na treningu me občasno pokriva. Ima izjemno fizično moč, v tem pogledu je zelo podoben slavnemu bratu. Ali Paul Pogba kaj obiskuje vaš klub? Nisem še tako dolgo v klubu, da bi lahko odgovoril na to vprašanje. Se bom pa pozanimal (smeh).

Ostajate zvesti zeleni barvi. Z njo ste začeli v Krškem, zdaj vas spremlja v Franciji. Očitno sem jo kar nasledil z Dunaja. Vmes sem jo nekajkrat zamenjal z vijoličasto, pa črno in belo v Gradcu. O tem, ali mi zelena ustreza, pa raje ne bi govoril.

Na zadnji reprezentančni tekmi ste poskrbeli za zlata vreden zadetek, ki je Sloveniji zagotovil tri točke proti Estoniji. Oktobra vas čakata še tekmi z Litvo in San Marinom. Na obeh tekmah želimo zmagati. Lahko se zgodi tudi čudež in Estonija premaga Švico. Zakaj pa ne? To bi bil res čudež, a ti so v nogometu vedno prisotni. Če pa gledamo na stvari realno, je naš cilj tretje mesto.

Prvi strelec Slovenije v tem kvalifikacijskem ciklusu Milivoje Novaković je poškodovan. Bo breme na vaših plečih zato še toliko večje? Niti ne, ker sem prepričan, da bo tisti, ki bo nadomestil Novakovića, na igrišču dal vse od sebe. O njem lahko povem le vse najboljše. Nova je car. Res. Je zelo izkušen in veliko je prestal v življenju. Pred tekmo z Estonijo, ko sva se družila na Brdu pri Kranju, mi je dal veliko koristnih nasvetov. Pomagali so mi na tekmi.

Ste po zadnjih zadetkih v mreži Estonije in Rosenborga končno pozabili na grenkobo, ki vas je spremljala po zapravljeni priložnosti v Baslu in čudežnem preobratu Švice? Skušali smo, a ne gre tako zlahka. Takšne stvari zelo bolijo, zato jih želimo čim prej pozabiti. Pač, to je nogomet. Žoga je okrogla in vse je mogoče do zadnje sekunde. Tako je v našem športu.