Pojav, ki ga je prineslo novo tisočletje

Od leta 1955, ko se je začel evropski pokal državnih prvakov, ki ga danes poznamo pod imenom liga prvakov, je trajalo skoraj pol stoletja, da sta se v finalu znašla kluba iz iste države. To je tudi razumljivo. Včasih so v tem tekmovanju lahko nastopali le državni prvaki, torej iz vsake države po en klub.

Od leta 1997 so stvari drugačne. Tako zdaj lahko v ligi prvakov nastopa tudi četrtouvrščeni klub treh najmočnejših evropskih nogometnih lig, angleške, španske in nemške, zato ne čudi, da se je šele v zadnjih dveh desetletjih začelo dogajati, da sta v finalih igrala kluba iz iste države.

Madridski Real je leta 2000 v Parizu brez težav premagal Valencio.

Prvič se je zgodilo na prelomu tisočletij

Prvič v sezoni 1999/2000, ko sta se na štadionu Stade de France v Parizu za evropski naslov pomerila letošnji finalist Real Madrid in Valencia. Madridčane je vodil Vicente del Bosque, poznejši svetovni in evropski prvak s špansko reprezentanco, ki je takrat, verjeli ali ne, osvojil sploh prvo trenersko lovoriko!

Za osmi evropski naslov Reala so pred več kot 80 tisoč gledalci zadeli Fernando Morientes po strelu z glavo ob koncu prvega polčasa, Steve McManaman, ki je postal prvi Anglež z evropskim naslovom v dresu tujega kluba, in legendarni kapetan Raul Gonzales, ki je postavil končni izid.

Real Madrid : Valencia 3:0 (1:0)

24. maj 2000, Stade de France v Parizu, gledalcev 80.000. Sodnik: Stefano Braschi (Italija).

Strelci: 1:0 Morientes 39., 2:0 McManaman 67., 3:0 Raul 75.

Real Madrid: Casillas; R. Carlos, Campo, Helguera, Karanka, Salgado (od 85. Hierro); Redondo, McManaman; Anelka (od 80. Sanchis), Raul, Morientes (od 72. Savio). Trener: Vicente del Bosque.

Valencia: Canizares; Angloma, Djukić, Pellegrino, Gerardo; Farinos, Mendieta, Kily Gonzalez, Gerardo (od 69. Ilie); Angulo, Claudio Lopez. Trener: Hector Cuper.

Veliko veselje nogometašev Milana, ki so proti Juventusu do naslova prišli po enajstmetrovkah.

Milan po enajstmerovkah do šestega naslova

Drugič sta finalista iz iste države prišla že tri leta pozneje, takrat sta se za najprestižnejšo klubsko lovoriko na štadionu Old Trafford v Manchestru pomerila velika rivala z italijanskih nogometnih zelenic, Juventus in Milan.

Torinčani so v finale prišli kot sveže okronani državni prvaki, ki so Milan, ta je končal šele na četrtem mestu, prehiteli za kar 16 točk, a so vseeno izgubili. Milan je bil vseskozi boljši, med drugim so sodniki poskrbeli za sporno odločitev, ko so v prvem polčasu razveljavili gol Andrija Ševčenka. Prav Ukrajinec, v rednem delu igre in podaljških golov ni bilo, pa je bil tisti, ki je pri enajstmetrovkah zabil odločilni, zadnji strel in Milančanom prinesel šesti naslov evropskega prvaka. Junak finala je bil brazilski vratar Dida, ki je ubranil kar tri enajstmetrovke.

Juventus : Milan 2:3 *po enajstmetrovkah (0:0, 0:0, 0:0)

28. maj 2003, štadion Old Trafford v Manchestru, gledalcev 62.315. Sodnik: Markus Merk (Nemčija).

Juventus: Buffon; Montero, Tudor (od 42. Birindeli), Ferrara, Thuram; Zambrotta, Davids (od 65. Zalayeta), Tacchinardi, Camoranesi (od 46. Conte); Del Piero, Trezeguet. Trener: Marcello Lippi.

Milan: Dida; Costacurta (od 66. Roque Junior), Nesta, Maldini, Kaladze; Gattuso, Pirlo (od 71. Serginho), Seedorf, Rui Costa (od 87. Ambrosini); Ševčenko, Inzaghi. Trener: Carlo Ancelotti.

Takole je kapetan Chelseaja John Terry zapravil veliko priložnost, da bi Londončanom prinesel prvi evropski naslov.

Spodrsljaj kapetana Londončanov je naslov odnesel v Manchester

Tretji finale klubov iz iste države sta leta 2008 na štadionu Lužniki v Moskvi ponudila Chelsea in Manchester United, tudi tokrat smo zmagovalca dobili šele po enajstmetrovkah. V prvem finalu, odigranem na ruskih tleh, je nogometaše iz Manchestra po golu z glavo v vodstvo popeljal Cristiano Ronaldo. Pred odhodom na polčas je Londončane v igro vrnil Frank Lampard.

V drugem polčasu in niti v podaljških ni bilo golov, je moral pa zato, ker je udaril branilca Uniteda Nemanjo Vidića, z igrišča tik pred koncem tekme zvezdnik Chelseaja Didier Drogba.

Pri enajstmetrovkah je Ronaldo zgrešil v tretji seriji, vsi preostali strelci so bili natančni. Vse do petega strela Chelseaja, ko je imel John Terry v rokah evropski naslov, a je izkušenemu branilcu Londončanov spodrsnilo in odločitev je padla šele v sedmi seriji, ko je strel Nicolasa Anelkaja ubranil Edwin van der Saar in Unitedu prinesel tretji evropski naslov.

Manchester United : Chelsea 6:5 *po enajstmetrovkah (1:1, 1:1, 1:1)

21. maj 2008, štadion Lužniki v Moskvi, 67.310 gledalcev. Sodnik: Luboš Michel (Slovaška).

Strelca: 1:0 Ronaldo 26., 1:1 Lampard 45.
Rdeči karton: Drogba 116. (Chelsea)

Manchester United: Van der Saar; Evra, Vidić, Ferdinand, Brown (od 125. Anderson); Ronaldo, Carrick, Scholes (od 87. Giggs), Hargreaves; Tevez, Rooney (od 101. Nani). Trener: Alex Ferguson.

Chelsea: Čech; Essien, Carvalho, Terry, A. Cole; Makelele (od 124. Belletti), Ballack, Lampard, J. Cole (od 99. Anelka), Malouda (od 92. Kalou); Drogba. Trener: Avram Grant.

Veliko veselje nogometašev münchenskega Bayerna na kultnem Wembleyju v Londonu.
Nizozemec tik pred koncem za pričakovan razplet finala

Naslednja dva finala z udeležencema iz iste države sta prišla zapored. Najprej londonski na kultnem Wembleyju leta 2013, v katerem sta se udarila Borussia Dortmund in Bayern München. Velika rivala z nemških nogometnih zelenic.

Bayern je v svojem 10. finalu za evropskega prvaka osvojil peti naslov, potem ko je tik pred koncem tekme zadel najboljši posameznik finalne tekme, Nizozemec Arjen Robben. Pred tem je za Bavarce po uri igre zadel Hrvat Mario Mandžukić, v 68. minuti pa je z enajstih metrov na 1:1 poravnal Ilkay Gündogan.

To je bila sezona, ob koncu katere se je že vedelo, da v München prihaja španski trener Josep Guardiola, ki tam ravno končuje triletno obdobje brez evropske lovorike, a so Bavarci pod vodstvom Juppa Heynckesa vseeno navdušili in ob evropskem osvojili še naslov v nemškem prvenstvu in pokalu.

Borussia Dortmund : Bayern München 1:2 (0:0)

Strelci: 0:1 Mandžukić 60., 1:1 Gündogan 68./11m, 1:2 Robben 89.

Borussia Dortmund: Weidenfeller; Schmelzer, Hummels, Subotić, Piszczek; Grosskreutz, Gündogan, Reus, Bender (od 92. Sahin), Blaszczykowski (od 90. Schieber); Lewandowski. Trener: Jürgen Klopp.

Bayern München: Neuer; Lahm, Boateng, Dante, Alaba; Martinez, Schweinsteiger, Robben, Müller, Ribery (od 91. Luis Gustavo); Mandžukić (od 94. Gomez). Trener: Jupp Heynckes.

Končni izid finala izpred dveh let, Real je Atletico premagal s 4:1, je postavil Cristiano Ronaldo.

Atletico je bil nekaj sekund oddaljen od zgodovinskega naslova

Zadnji finale s kluboma iz iste države je tisti, v katerem sta se prvič v zgodovini tekmovanja pomerila mestna tekmeca, madridski Atletico in Real, ki se bosta za evropsko krono dajala tudi letos v Milanu. Na štadionu La Luz v Lizboni je bil Atletico, ki je le teden dni pred tem presenetljivo postal španski prvak, pod vodstvom Diega Simeoneja, ki je na njegovi klopi še danes, povsem blizu zgodovinskemu prvemu naslovu prvaka.

Po golu branilca Diega Godina v prvem polčasu je Atletico vodil vse do 93. minute, ko je verjetno zadnjo priložnost, ki jo je imel, izkoristil Real in izsilil podaljške. Po kotu Hrvata Luke Modrića je zadel branilec Sergio Ramos.

Atletico v podaljšku ni imel možnosti in Real je z goli Garetha Bala, Marcela in Ronalda, ki je s 17. golom v tekmovanju v tisti sezoni postavil končni izid, zmagal s 4:1. Kraljevi klub je prišel do tako imenovane decime, desetega evropskega naslova v zgodovini kluba, s katerim je bil obseden od leta 2002, ko je bil do takrat nazadnje prvak z golom zdajšnjega trenerja Zinedina Zidana.

Real Madrid : Atletico Madrid 4:1 *po podaljških (1:1, 0:1)

24. maj 2014, štadion La Luz v Lizboni, gledalcev 60.976. Sodnik: Björn Kuipers (Nizozemska).

Strelci: 0:1 Godin 36., 1:1 Ramos 93., 2:1 Bale 110., 3:1 Marcelo 118., 4:1 Ronaldo 120./11m

Real Madrid: Casillas; Coentrao (od 59. Marcelo), Varane, Ramos, Carvajal; Di Maria, Khedira (od 59. Isco), Modrić; Ronaldo, Benzema (od 79. Morata), Bale. Trener: Carlo Ancelotti.

Atletico Madrid: Courtois; Juanfran, Miranda, Godin, Filipe Luis (od 83. Alderweireld); Raul Garcia (od 66. Sosa), Tiago, Koke; Diego Costa (od 9. Lopez), Villa. Trener: Diego Simeone.