Maribor bo reševal Hrvat, ki je Mourinha trepljal po licu

Športni direktor Maribora Zlatko Zahović je za novega stratega 13-kratnih slovenskih prvakov izbral Krunoslava Jurčića. Petinštiridesetletni Hrvat, ki se je rodil v Hercegovini, se kot trener prvič podaja v tujino, v zadnjih dveh letih pa ni vodil nobenega kluba.

Na trenerskem stolčku je največje uspehe doživljal na klopi zagrebškega Dinama, s katerim je kot po tekočem traku osvajal domače lovorike. Modre, ki domujejo na štadionu Maksimir, je leta 2011 popeljal tudi v elitno druščino Evrope in navdušil navijače, a nato poskrbel tudi za neslaven rekord. V šestih tekmah je ostal brez točk in na koncu z zelo skromno razliko v zadetkih (3:22) poskrbel za najslabši dosežek v zgodovini tekmovanja.

Jurčić je užival, ko je vodil moštvo v skupinskem delu lige prvakov. Dinamo se je dvakrat pomeril tudi z madridskim Realom, ki ga je tedaj vodil Jose Mourinho. Na Hrvaškem se še vedno posmehujejo prijateljskemu objemu nekdanjega hrvaškega reprezentanta, ki je po visokem porazu v Madridu z 2:6 "toplo" objel Portugalca in – če sklepamo po izrazu na obrazu – izžareval nepopisno srečo.

Fotografija je hitro obšla svet, na Sportalovih straneh si jo lahko ogledate tudi vi. "Vse, kar naredim, označite za nekaj, kar ni v redu. Nisem stopil do Mourinha, ampak je sam prišel k meni in se želel pogovarjati. Ne vem, kaj je v tem tako slabega? Ne spadam v tako dobro skupino trenerjev, da bi ga zmotil. Mourinho je k meni prišel sam," je pojasnjeval ozadje, ki je bilo glavni vzrok za tako sproščen izraz na fotografiji.

Pri Dinamu je nasledil nekdanjega trenerja Maribora

Novi trener Maribora velja za strokovnjaka, ki se je rad podrejal zamislim kontroverznega predsednika Dinama Zdravka Mamića in veljal za dežurnega "nadomestnega" trenerja. Brez pomislekov in zamer se je vračal na položaj prvega stratega zagrebškega kluba. Med letoma 2009 in 2013 je najuspešnejši hrvaški klub vodil v kar treh različnih obdobjih, vmes pomagal tudi selektorju Igorju Štimcu (2012), v zadnjih dveh letih pa nogometno dogajanje spremljal le v vlogi zunanjega opazovalca. Čakal je na novega delodajalca in ga našel v Sloveniji.

Navijači ga nikoli niso povsem vzljubili, ampak vedno posmehljivo izpostavljati njegove pomanjkljivosti. "Nikoli nisem bil priljubljen. Tako bo ostalo za vedno. Ne pijem alkohola, niti ne jemljem drog, ampak sem dolgočasen družinski človek, ki živi za nogomet. S tem, da ne bom priljubljen, sem se sprijaznil," je razmišljal pred petimi leti, ko je vodil zagrebški Dinamo in potožil, da ga hrvaški mediji niso vzeli za svojega.

Ni prvič, da se je Zahović odločil za nekdanjega trenerja Dinama. V sezoni 2013/14 je ustoličil Anteja Čačića, ki je leta 2012 popeljal Dinamo v ligo prvakov, a se v skupinskem delu ni proslavil. Na vročem stolčku zagrebškega kluba ga je nasledil prav Jurčić, a kot prvi trener modrih zdržal le devet mesecev. Ko je Dinamo v odločilnem krogu kvalifikacij za ligo prvakov nespretno ostal brez glavne nagrade in bil za korak prekratek proti dunajski Austrii, je največjo ceno plačal Kruno, kot se glasi dolgoletni vzdevek Jurčića.

Ćiro ga je proti Nizozemski uvrstil v začetno postavo

Jurčić je sodeloval pri največjem uspehu hrvaškega reprezentančnega nogometa. Kockasti dres je oblekel 21-krat, na svetovnem prvenstvu leta 1998 pa je v vlogi zadnjega zveznega igralca z vestnim izpolnjevanjem obrambnih nalog tako navdušil tedanjega stratega Miroslava Blaževića, da ga je v obračunu za tretje mesto z Nizozemsko uvrstil v začetno postavo. Dobil je prednost pred Zvonimirjem Soldom, Hrvaška pa je po stresnem porazu s Francijo (1:2) premagala tulipane z 2:1 in senzacionalno osvojila bronasto medaljo.

Jurčić je veljal za zelo borbenega igralca, dobrega skakalca in zelo vestnega v zaustavljanju nasprotnih napadov, javnost pa je pogrešala več drznosti in tehničnega znanja, s katerim bi lahko bistveno bolj pripomogel h kombinatorni igri hrvaške zvezne vrste.

Zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu je odigral leta 2000, ko je že vstopil v četrto desetletje. Takrat se je mudil na Apeninskem polotoku, se po Torinu preselil še v Genovo k Sampdorii, igralsko kariero pa leta 2004 končal pri Slaven Belupu v Koprivnici.