Kijev 1999 ali "ko je bila Šmarna gora le vzpetina"

V ponedeljek bo minilo natančno 15 let od trenutka, ko se je slovenska nogometna reprezentanca prvič v svoji zgodovini uvrstila na veliko mednarodno tekmovanje. Z golom Mirana Pavlina in neodločenim rezultatom na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij v Kijevu, ki se je letos v slovenske medije vrnil v bolj kruti, temačni in krvavi podobi, si je namreč 17. 11. 1999 zagotovila nastop na evropskem prvenstvu 2000. Vse do danes je bil to tudi edini preboj na Euro. Res pa je, da je izbrana vrsta nato kar dvakrat (2002 in 2010) zaigrala na svetovnem prvenstvu. A zavrtimo čas še nekoliko bolj nazaj …

In vendar je mogoče …

Ko je v dobršni meri izpuhtel začetni osamosvojitveni nacionalni naboj in navdušenost nad golim dejstvom, da ima država naposled na svetovnem nogometnem zemljevidu svojo izbrano vrsto, v čast katere pred tekmami zadoni Zdravljica, se je v nogometno reprezentanco dokaj hitro naselil virus anemičnosti. Kvalifikacijske tekme zeleno-bele čete so se ob nekaj svetlih izjemah oziroma prebliskih (pre)pogosto spreminjale v nujno zlo z dokaj razvidno brezvoljnostjo, ki se je stopnjevala vzporedno z rezultatsko neuspešnostjo. Igra brez pravega naboja, ki je na trenutke mejila celo na fatalizem, se je posledično odražala tudi v skromnem obisku in zanimanju slovenske športne javnosti.

A moštvo pod vodstvom karizmatičnega selektorja Srečka Katanca je nato v rekordnem času pometlo s številnimi že dodobra ukoreninjenimi stereotipi in poskrbelo za dotlej povsem nepojmljivo in neznano evforijo. V kvalifikacijskem ciklu za nastop na evropskem prvenstvu 2000 sta se iz tekme v tekmo stopnjevala zaupanje nogometnih navijačev in poznavalcev v enajsterico na igrišču ter splošno zanimanje za nastope Katančeve čete, na drugi strani pa je imela teza o popolni in trajni nekonkurenčnosti vse manj zagovornikov.

In ko se je izbrana vrsta, navdahnjena z ekipnim garaštvom in goli mednarodno uveljavljenega Zlatka Zahovića, naposled zavihtela celo v dodatne kvalifikacije za Euro 2000, so bili dvomljivci kar naenkrat v manjšini. Reprezentančna preobrazba po svojevrstni katarzi je predramila nogometno Slovenijo, ki se je občutka manjvrednosti začela otresati že s prebojem Maribora v ligo prvakov. Toda Ukrajina kot tekmec na zadnji stopnički z Andrejem Ševčenkom je bila v očeh mnogih še vedno trd oreh. Tudi po zmagi z 2:1 na prvi tekmi na kultnem Plečnikovem štadionu za Bežigradom, ki je večini v spominu ostala predvsem po senzacionalnem golu Milenka Ačimovića s skorajda sredine igrišča.

V Kijev le eno letalo

Relativna nogometna "majhnost" je bila pred desetletjem in pol vidna tudi v skromnem povpraševanju za navijaška gostovanja na tekmah slovenske reprezentance. Tudi ponudba je bila sila revna, pogosto nična. Še celo na zgodovinsko tekmo v Kijev je 16. novembra 1999 peščica privržencev čete Srečka Katanca potovala kar s čarterskim letom v družbi reprezentance, njenih gostov ter predstavnikov sedme sile. O navijaških romanjih, denimo takšnih kot pozneje v Amsterdam, Beograd, Bukarešto, Trst ali Pariz, so mnogi le sanjali, svoje pa je storila tudi precejšnja oddaljenost ukrajinske prestolnice.

A prav zato je bila kijevska dogodivščina za vse prisotne še toliko bolj nepozabna in unikatna. Poti nogometašev in vseh drugih sta se sicer začasno ločili že na letališču v Kijevu. Katančevo četo je čakal klasičen ritual nogometnih gostovanj, turiste pa spoznavanje prestolnice nekdanje sovjetske republike ter nastanitev v hotelu v neposredni bližini štadiona. Nove goste so kaj hitro obiskali tudi ukrajinski navijači, sicer v veliki večini pristaši kijevskega Dinama, ki so presenečali z veliko prijaznostjo. Pogovor je kmalu razkril, da ta izvira iz prepričanja o ukrajinskem napredovanju. O tem ni dvomil skorajda nihče.

Ko Ukrajinci obmolknejo

Na dan tekme se je Kijev predstavil v zimski preobleki. Domačini so kaj hitro našli rešitev. Seveda, kučme. Večtisočglava množica s kučmami se je tako proti večeru valila proti štadionu. Med njimi tudi že omenjena peščica Slovencev, ki ni bila deležna prav nikakršne poostrene varnosti. Šele na tribunah se je druščini približala nekoliko večja skupina policistov, ki pa pretiranega dela ni imela.

Mraz je medtem že pošteno pritiskal. Na uradnem semaforju je kazalo -6 stopinj, veter pa je občutek mraza le še povečeval. Povečevala pa se je tudi napetost na tribunah in igrišču, ki si zaradi novozapadlega snega ni prislužilo že dodobra obrabljenega novinarskega poimenovanja – zelenica.

V 68. minuti je štadion kar dvakrat "izbruhnil". Prvič, ko je sodnik Heynemann, ki je slovenske nogometaše z nekaj odločitvami dodobra razburil že v prvem polčasu, odredil kazenski strel z enajstih metrov. In drugič, ko je ponujeno priložnost izkoristil Sergej Rebrov.

"Zaman ste prišli v Ukrajino," se je v dokaj nerazumljivi angleščini prek mogočnih ramen enega od policistov zadrl mlajši navijač, ogrnjen v modro-rumeno zastavo, ki simbolizira žitna polja in modro nebo. A ko je pičlih šest minut zatem mrežo zatresel še Miran Pavlin, se golobradi mladenič ni več prikazal. Zato pa so ob krikih veselja proti slovenski tribuni začeli pogledovati sila nejevoljni pogledi izpod kučem. Obroč policistov je postajal vse tesnejši, tako kot tudi Katančeva obramba. Ta je zdržala vse do konca. Zadnji trije sodnikovi žvižgi. Slovenija potuje na Euro 2000? Da, res je. Veselje na igrišču in delu tribune. Mraz je kar naenkrat postal nepomemben. Zvok plastičnih navijaških trobent, ki je tako zelo značilen za vzhodne štadione, je izginil, policistov pa je bilo kar naenkrat precej več kot slovenskih navijačev. Tudi slovo od štadiona je bilo drugačno. Z okrepljenim policijskim spremstvom in avtobusi.

Pilot v praznem letalu

"Šofer, pelji nas v Amsterdam," so vozniku avtobusa vpili najpogumnejši. Kot bi vedeli, kakšen bo žreb EP 2000. A še pred potjo na Nizozemsko (in v Belgijo) je veselo druščino čakalo zbiranje v hotelu in nov prevoz na letališče. Tam so imeli glavno besedo seveda reprezentanti. Veselje je bilo nepopisno, fantom pa ni nihče očital kakšnega kozarčka ali cigare. Bolj nejevoljen je bil pilot, ki je v praznem letalu zaman čakal na dragocene potnike. Ti se kar nekako niso mogli odlepiti od ukrajinskih tal. Po nekaj uradnih prijaznih vabilih so le zasedli svoje sedeže in se odpravili proti domovini, kjer jih je čakal spontan in veličasten sprejem. Zgodil se je – Brnik. Prvič. Na srečo, vendarle ne zadnjič.

Slovenska nogometna reprezentanca je takrat vsaj navzven delovala kot velika družina, enotna in ponosna ter z močno podporo javnosti, predvsem pa iskreno navdušena nad odpiranjem novih obzorij. V medijih in med nogometnimi navdušenci se je junakov prve slovenske nogometne pravljice prijel naziv zlata generacija. Zanjo je bila tedaj Šmarna gora le vzpetina, občasno primerna tudi za treninge. Kmalu zatem je v znamenitem korejskem sporu postala tudi eden od simbolov delitve na Katančev in Zahovićev klan. A to je že nekaj druga zgodba …