Igral je kljub osebni tragediji in na kolena spravil velikana

Klub z juga obale Velike Britanije, ustanovljen že daljnega leta 1890, je v prejšnji sezoni sploh prvič prišel do najboljšega angleškega nogometnega tekmovanja, potem ko je v prvi ligi v prejšnji sezoni zasedel prvo mesto. Klubu, ki domuje na objektu, manjšem od največjih slovenskih, štadion Deana Courta pa sprejme le 11.464 gledalcev, so vsi napovedovali, da ne bo dolgo sodeloval na plesu angleške nogometne elite. Morda res ne, a po rezultatih, ki jih je ta nogometni palček dosegel v zadnjem tednu, je vse več takšnih, ki so prepričani v drugačen razplet.

Po kar sedmih tekmah brez zmage v angleški premier ligi, v tem času je osvojil le tri točke, je Bournemouth prejšnji teden najprej premagal branilca naslova Chelsea na njegovem igrišču z 1:0, potem pa v soboto šokiral še najbolj trofejni angleški klub. Manchester United je v Bournemouthu padel z 2:1. Za velika, največja skalpa v stoletju in četrt stoletja dolgi zgodovini kluba so poskrbeli Glen Murray, Junior Stanislas in Joshua King, a vse tri strelce pri velikih zmagah je zasenčil nekdo drug.

V garderobi je bilo po tekmi zelo čustveno

Vezist Harry Arter, ki je na sobotni tekmi nastopil kljub veliki družinski tragediji, ki ga je doletela le nekaj dni pred velikim obračunom z Manchester Unitedom. Z ženo sta pričakovala otroka, a je ta umrl med porodom. V klubu so bili seveda prepričani, da na Arterja v soboto ne bodo mogli računati, trener je že iskal zamenjavo za nogometaša, ki je že nekaj let zasidran v zvezni vrsti kluba, a potem ga je 25-letnik presenetil in dejal: "Nastopil bom!"

Trener, ki bi bil lahko seveda v dvomih, ali na tako pomembni tekmi v enajsterico poslati nogometaša sredi velike čustvene stiske, ni razmišljal niti minute in ga poslal v igro. "Za njim je neverjetno čustven teden. Vse, kar se mu dogaja, je prenesel neverjetno pokončno. Način, na katerega se je odzval in odigral, je spoštovanja vreden. Ne najdem besed, kako bi ga pohvalil za to, kar je tokrat naredil na igrišču," je svojega nogometaša po zmagi nad Manchester Unitedom pohvalil njegov trener Eddie Howe.

Ko je v soboto pri vodstvu z 2:1 v 84. minuti prejel rumeni karton, je Arter komajda zadržal solze. Dve minuti pozneje ga je trener poklical z igrišča. Ko je odhajal na klop za rezervne nogometaše, ga je objel. Po tekmi je zmago seveda posvetil prav njemu. "Po tekmi je bilo v garderobi zelo čustveno. Ponosen sem nanj in na moje igralce, ki mu v teh težkih časih stojijo ob strani. Zdaj moramo narediti vse, da bo njemu in njegovi družini vsaj malce olajšamo tragedijo, ki jih je doletela," je še povedal trener Bournemoutha.

"Pred šestimi leti sem igral pred manj kot 500 ljudmi, zdaj nastopam v najboljši ligi na svetu, pred polnimi in največjimi štadionu na svetu. Sanjal sem o tem, da bi igral na profesionalni ravni. V drugi, morda prvi ligi, a česa takšnega, kar doživljam zdaj, nisem pričakoval," je pred kratkim povedal nogometaš, ki je še pred nekaj leti igral na amaterski ravni.

Potem ko pri Charltonu med člani, ta je takrat nastopal v prvi angleški ligi, ni dobil priložnosti za igro, se je namreč selil od kluba do kluba po nižjih ligah. Igral je v šesti ligi, bil pri Staines Townu, Welling Unitedu in potem pri Wokingu, pri katerem je opozoril nase in poskrbel, da se je znašel na radarju zdajšnjega trenerja pri Bournemouthu, ta je takrat igral v drugi ligi.

Sanjska sezona za sanjski podvig

Howe ga je pripeljal kot nogometaša, ki je komaj izstopil iz najstniških let. Debitiral je, zanimivo, prav proti nekdanjemu klubu Charltonu, a se na začetku ni izkazal, zato se je za kratek čas spet preselil drugam. En mesec je bil član kluba Carlisle United. Tudi ta je igral v drugi ligi.

Ko se je vrnil v Bournemouth, je začel igrati veliko bolje in predvsem redno. V sezoni 2011/12 se je ustavil pri petih prvenstvenih zadetkih, v naslednji sezoni je prispeval še tri več in soigralcem pomagal stopničko višje. V prvo ligo. Tam je že v krstni sezoni zabil tri gole, a Bournemouth ni napredoval, sezono pozneje pa je blestel pri velikem uspehu.

Zdaj je med elito in uživa veliko zaupanje pri trenerju, soigralcih in tudi navijačih. Pa ne samo to, nanj se je spomnil tudi irski selektor Martin O'Neill. Zdaj odšteva do evropskega prvenstva, ki bo prihodnje leto v Franciji, nanj so se Irci uvrstili prek Bosne in Hercegovine ter dodatnih kvalifikacij, in upa, da bo priložnost dobil tudi na tem velikem tekmovanju.