Godba, kravji zvonci, alpski rogovi in prazne ulice

Štadion Stade de Suisse je gostil številne tekme na evropskem prvenstvu. Tudi nepregledno množico nizozemskih navijačev, ki pred petimi leti niso skoparili z glasnim navijanjem. V torek, ko je bilo v Bernu vse pripravljeno za švicarsko zabavo, smo ga pogrešali. Gostitelji so imeli priložnost na pladnju, saj je bila to prva domača tekma, ki jo je Švica odigrala po zagotovitvi brazilske vstopnice. A na štadionu ni bilo mogoče začutiti nevsakdanje evforije. Kot da bi Švicarji preboj na svetovno prvenstvo vzeli že za nekaj samoumevnega. "Zelo smo veseli, a tudi menimo, da smo imeli srečo pri žrebu. To je bila lahka skupina," nam je povedal eden izmed navijačev, ko smo ga zamotili, medtem ko je na štadionu čakal v vrsti za pijačo. "Duška smo si dali v petek, ko smo premagali Albanijo. Zdaj pa je torek in jutri moramo v službo," je dodal.

Kje so bili pripadniki drugih navijaških skupin?

Tribune osrednjega štadiona v Bernu niso bile povsem polne. Zbralo se je nekaj več kot 22 tisoč gledalcev, kar pomeni, da je ostalo kar deset tisoč nezasedenih sedežev. Praznino je bilo zlahka opaziti na sektorju, namenjenemu slovenskim privržencem. Zbralo se je nekaj več kot sto navijačev, oboroženih s slovenskimi trobojnicami in zeleno-belimi navijaškimi obeležji. Včasih jih je bilo več. Res je, svoje je naredil nehvaležen ekonomski vsakdan in vedno bolj prazne denarnice, ki so že tako oddaljeno Švico še bolj oddaljile od želja slovenskih nogometnih navdušencev. Pogrešali smo tudi več pripadnikov navijaških skupin, ki so nekdaj bolj pogosto hodili na reprezentančne tekme, zdaj pa se jim v velikem loku izogibajo. Ko smo se odpravili proti Bernu, nismo na cesti srečali niti enega slovenskega jeklenega konjička, ki bi dal vedeti, da se odpravlja na nogometno tekmo v Švico. Včasih je bilo drugače.

Domače navijače sprostil šele evrogol Xhake

Tako smo na bernskem štadionu ponovno uzrli transparent Divji Japodi, ki ga je prineslo nekaj ducat navijačev iz Ilirske Bistrice, nekaj je tudi Postojnčanov. Pohvalili so se s podatkom, da so najbolj zvesti navijači slovenske izbrane vrste in da je že skoraj ponarodeli napis v zadnjih desetih letih manjkal le na enem štadionu. Poleti v Turkuju na Finskem, povsod drugam pa je pripotoval, bil s slovensko reprezentanco in ji nudil podporo. Med slovenskimi navijači je bilo mogoče opaziti tudi Novogoričane in Gorenjce (Predoslje), to pa je bilo večinoma tudi vse. Čeprav jih je bilo malo, so nekajkrat pošteno preglasili več kot stokrat številčnejše gostitelje. Kar niti ni bilo težko, saj so se Švicarji vse prevečkrat zavili v molk, čeprav bi lahko z nepreglednim morjem zastavic prekipevali od ponosa in nudili bučno podporo. A je niso. Tako so očitno navajeni. Sprostil jih je šele evrogol Granita Xhake, ko so si končno dali duška in nato s stoječimi ovacijami zaploskali neporaženim Hitzfeldovim brazilskim junakom.

Švicarski odgovor na južnoafriške vuvuzele

Do takrat pa je glavnino navijanja domačih navijačev opravljala zanimiva druščina. Poskočna pihalna godba, ki se je prvič oglasila v 10. minuti in se nato med srečanjem osredotočila na igranje skladb, tudi tistih z rokovsko preobleko. Nihče ni mogel ostati ravnodušen. Nekaterim je šla na živce, domačim privržencem nekoliko manj, saj so prebudili občasni napev "Hop Hop Schweiz". Poleg godbe pa so nase opozarjali še kravji zvonci, ki smo se jih naposlušali že lani v Stožicah, ko je Švica z uvodno zmago nad Stojanovićevo četo nakazala, da je sposobna napasti prvo mesto, ter alpski rogovi. Švicarski odgovor na južnoafriške vuvuzele, ki bo prihodnje leto donel tudi v domovini sambe.

Po srečanju ni bilo niti črke z od napovedane zabave. Švicarji so se že odpravili domov, saj so jih v sredo čakale nove službene obveznosti, domov jih je hitro pospremil še močan naliv, ki je dokončno odplaknil slovenske sanje o bernskem čudežu in dodatnih kvalifikacijah, hkrati pa tudi načrte prirediteljev o podaljšanem druženju v okolici štadiona. Vse, kar smo v noči na sredo opazili v okolici štadiona, pa tudi središču mesta, so bile prazne ulice. In dokaz, da Bern posveča večno pozornost hokejskim junakom, medtem ko za nogomet družno dihata Basel in Zürich.