Francoska revolucija, dobri dve stoletji pozneje

Na prvenstvu najboljših afriških reprezentanc, ki bi moralo biti sprva v Maroku, a je ta odstopil od organizacije zaradi grožnje virusa ebole, zato jo je v roke vzela Ekvatorialna Gvineja, ima Alžirija po mnenju mnogih strokovnjakov največ možnosti, da v konkurenci 16 afriških reprezentanc drugič v zgodovini in prvič po letu 1990 osvoji naslov najboljše reprezentance na črni celini.

Alžirija, ki je navdušila na lanskoletnem svetovnem prvenstvu, na katerem se je prvič v zgodovini prebila v izločilne dele in izpadla v osmini finala, tam jo je šele po podaljških premagala poznejša končna zmagovalka Nemčija, je v 80. letih prejšnjega stoletja blestela. Na petih od šestih prvenstev afriške celine ni bila slabša kot tretja.

Potem je prišlo obdobje veliko slabših rezultatov. Od leta 1990 naprej, ko je pred domačimi navijači prišla do največjega uspeha v zgodovini, ni nikoli več stala na stopničkah.

Zdaj so alžirski nogometaši številnim navijačem priklicali stare spomine, v skorajda 40-milijonski Alžiriji je nogomet z naskokom najbolj priljubljen šport, in jim dali upanje, da zlati časi spet lahko postanejo resničnost.

Revolucijo alžirskega reprezentančnega nogometa je leta 2003 začel prvi mož tamkajšnjega nogometa Mohamed Raouraoua, ki je na tem mestu še danes. Takrat je na Mednarodno nogometno zvezo (Fifa) naslovil poziv, ki je naletel na poslušljiva ušesa, in naredil veliko uslugo alžirskemu, pravzaprav celotnemu afriškemu nogometu.

Kaj je vplivnemu nogometnemu funkcionarju, ki danes sedi v izvršnem odboru Fife, uspelo? Dosegel je spremembo pravil, ki so do takrat velevala, da nogometaš ne sme več nastopiti za novo državo, če je pred tem nastopal za drugo reprezentanco. V katerikoli starostni kategoriji. Predvsem številčna alžirska diaspora v Franciji je bila seveda tista, na katero je računal.

Alžirija je že na afriški pokal narodov leta 2004 odpotovala močno okrepljena. Priključila sta se Antar Yahia in Samir Beloufa. V Franciji rojena v Evropi uveljavljena nogometaša alžirskih korenin. Prvi je največji pečat pustil v Bastii in nemškem Bochumu. Drugi je bil kratek čas celo član slovitega Milana.

Kmalu za tem sta Alžirijo okrepila še dva nogometaša s podobnima zgodbama. Salim Arrache, ki je vrsto let nosil dres Strasbourga in Marseilla, in Nadir Belhadj, dolgoletni nogometaš številnih francoskih prvoligašev, ki je pečat pustil tudi pri angleškem Portsmouthu.

Še korak dlje je šel najvplivnejši mož alžirskega nogometa šest let pozneje, takrat so odgovorni pri Fifi na njegov nagovor pravila dodatno modificirali. Pred tem nogometaš, ko je menjal reprezentanco, ni smel biti starejši od 21 let, pozneje ta starostna ovira ni več veljala in Alžirija se je dodatno okrepila.

Hassan Yebda, vezist Benfice, Napolija in še nekaterih priznanih evropskih klubov, Mourad Meghni, ki je štiri leta ponosno nosil dres rimskega Lazia, in Djamel Abdoun, ki je nase najbolj opozoril kot član grškega Olympiacosa, so bili trije nogometaši, ki so po novi spremembi pravil kot prvi prestopili vrata alžirske reprezentance in na obraze njenega strokovnega vodstva narisali široke nasmehe.

In tako so Alžirci iz Francije začeli še bolj pridno novačiti nogometaše, ki niso bili dovolj dobri za tamkajšnjo najboljšo nogometno vrsto, a še vedno veliko boljši od tistih, ki jih je na sceno naplavil alžirski nogomet.

Leta 2010, ko so Alžirci proti Sloveniji igrali na svetovnem prvenstvu in izgubili, je bilo v njihovi ekipi kar tri četrtine nogometašev, rojenih in vzgojenih v Franciji. Na lanskoletnem festivalu najboljših nogometnih reprezentanc na svetu v Braziliji jih je bilo še več.

Tudi selektor je Francoz

Nič drugače ni niti na letošnjem afriškem pokalu narodov. Verjeli ali ne, kar 18 nogometašev od 23, kolikor se jih je znašlo na seznamu selektorja Christiana Gourcuffa – kakšno naključje, tudi ta je Francoz –, je bilo rojenih oziroma vzgojenih v Franciji.

Tudi zvezdnik Valencie Sofiane Feghouli, standarden član sredine igrišča Porta Yacine Brahimi, levi bočni branilec Napolija Faouzi Ghoulam, vezist londonskega Tottenhama Nabil Bentaleb in nogometaš, za katerega je milanski Inter leta 2013 odštel 5,5 milijona evrov, Saphir Taider.

Z boljšimi rezultati je začelo v blagajno alžirske nogometne zveze kapljati več denarja – samo lani so iz različnih naslovov prejeli skorajda 40 milijonov evrov –, tega tamkajšnji veljaki pametno vlagajo v razvoj in nogomet je s pomočjo države, ki ga je v preteklosti močno zatirala in pred nekaj več kot pol stoletja poskrbela tudi za krvavo vojno v boju za ponovno neodvisnost alžirske države, doživel razcvet.

Revolucija, ki že letos lahko doživi vrhunec

Ne takšna, kot je bila tista, ki je v Franciji pred več kot 200 leti v evropsko družbo in politiko prinesla velike spremembe, a za Alžirce zelo pomembna. Francoska revolucija na nogometni način. In prav letos in zdaj, ko naj bi bila ekipa alžirske nogometne reprezentance najboljša vseh časov, lahko dočaka svoj vrhunec. Če bo v Ekvatorialni Gvineji šla do konca. Alžirci so prepričani, da bo.