Sreda, 23. 5. 2018, 9.01
6 let, 6 mesecev
Valter Birsa
Fant s smrtonosno levico, ki ga ne bomo nikoli pozabili
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,95
Presenetljivo hitro, pri vsega 31 letih, se je od reprezentance poslovil eden boljših slovenskih nogometašev zadnjega desetletja, drugi po številu nastopov za Slovenijo v njeni zgodovini, Valter Birsa. Odšel je še eden od fantov, ki so pred osmimi leti Slovenijo dvigovali na noge, strelec gola na svetovnem prvenstvu 2010 proti ZDA, ki ga ne bomo pozabili nikoli.
V zgodbi Tomaža Kavčiča, ki ga je ob marčevskem debiju proti Avstriji na igrišče postavil v drugem polčasu, proti Belorusiji pa se je selektorjev poskus z njim in Josipom Iličićem skupaj na igrišču ponesrečil, se ne vidi več, zato se je Valter Birsa odločil, da zapre reprezentančno knjigo, debelo 90 strani.
Prvo je ta fant, čigar zaščitni znaki so bile nevarne podaje in predvsem ubijalski projektili po strelu s smrtonosno levico, obrnil februarja 2006, ko je v reprezentanci debitiral pod vodstvom Branka Oblaka s komaj 19 leti na turnirju na Cipru na prijateljski tekmi proti domači reprezentanci.
Hitro se je uveljavil in zagrabil mesto v začetni enajsterici, a ga potem s prihodom novega selektorja Matjaža Keka za kratek čas izgubil.
Odhaja na dan, ko se od nogometa poslavlja Miran Burgić
Z Miranom Burgićem v Gorici.
Zanimivo naključje je hotelo, da je slovo Birse od reprezentance luč javnosti ugledalo ravno na dan, ko se od nogometa poslavlja njegov nekdanji soigralec iz Gorice Miran Burgić, ki bo danes v prvi slovenski ligi v Novi Gorici proti Ankaranu odigral zadnjo tekmo in po njej nogometne čevlje za vedno postavil v kot.
Skupaj sta z Gorico leta 2006 osvojila njen četrti in zadnji naslov državnega prvaka, v tisti sezoni pa skupaj dosegla neverjetnih 43 prvenstvenih golov in tvorila tandem napadalcev, ki je morda še danes najboljši v zgodovini lige.
V času slovenske nogometne pravljice 2.0 je blestel
V ključnem delu kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010, pri zmagah nad Poljsko v Mariboru z 2:0 in Slovaško v Bratislavi s 3:0, ko je Slovenija začela pisati nogometno pravljico 2.0, je zablestel. Najprej z golom proti Poljski, potem že z mojstrskim zadetkom v mreži Slovaške in postal eden izmed ključnih Kekovih mož.
Septembra 2009 je dosegel izjemno lep in pomemben gol za zmago v Bratislavi.
To je potrdil tudi na tekmah dodatnih kvalifikacij za nastop v Južnoafriški republiki. Prav on je podal za zlati gol za zmago nad Rusijo v Mariboru z 1:0 in uvrstitev na svetovno prvenstvo.
Tam je bil v začetni enajsterici na vseh treh tekmah, trenutek slave pa dočakal v 13. minuti tekme proti ZDA (2:2) na štadionu Ellis Park v Johannesburgu, ko je z nepozabnim strelom od daleč premagal ameriškega vratarja Tima Howarda in poskrbel, da so navijači v Sloveniji od veselja skakali do stropa.
Iz Afrike so ostali samo še trije
Sledil je Boštjanu Cesarju, Samirju Handanoviću ...
Birsa, ki se od reprezentance poslavlja dva meseca za kapetanom in rekorderjem Slovenije po številu nastopov Boštjanom Cesarjem, je še 20. od 23 nogometašev, ki jih je selektor Kek popeljal na svetovno prvenstvo 2010, in jih danes ni več v reprezentanci.
V najboljši slovenski nogometni selekciji so ostali samo še zdajšnji kapetan Bojan Jokić, ki je v Afriki na vseh treh tekmah igral od prve do zadnje minute, Tim Matavž, ki je nastopil na eni tekmi in odigral 11 minut, in Rene Krhin, ki priložnosti za igro na tekmah proti Alžiriji, ZDA in Angliji ni dobil.
Ostal je nosilec, a nikoli več ni bil tako dober
Po vročem južnoafriškem poletju je bil Birsa, tudi v času Slaviše Stojanovića in potem Srečka Katanca, vseskozi pomemben član reprezentance Slovenije, ki pa se pozneje nikoli več ni približala predstavam, kot jih je kazala med letoma 2008 in 2010. Podobno velja tudi zanj.
V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 je igral na desetih tekmah, a ni zadel. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014 je zaigral šestkrat in se izkazal pri pomembni zmagi na Islandiji s 4:2, ko je podal in dosegel tudi svoj edini zadetek v tistem kvalifikacijskem ciklusu.
V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 je zbral kar 12 nastopov, njegov izkupiček pa je bil nekoliko boljši. Gol in štiri asistence.
V zadnjih kvalifikacijah, za nastop na svetovnem prvenstvu v Rusiji, ki je pred nami, je odigral osem tekem. Gol in asistenca je bil njegov izkupiček.
Za Slovenijo je zadnjič zaigral marca letos pri porazu na prijateljski tekmi proti Belorusiji v Stožicah.
Odhaja dva meseca za edinim, ki ima več nastopov kot on
Zdaj, po 90 nastopih, s katerimi je na drugem mestu večne lestvice števila nastopov za Slovenijo in zaostaja samo za svojim prijateljem, rekorderjem Boštjanom Cesarjem, in sedmih golih v majici Slovenije, se poslavlja.
Z malce grenkim priokusom, saj nikoli ni več zaigral tako dobro, kot pred zdaj že skoraj desetletjem, ko se je izstrelil na reprezentančni oder, a še vedno zadovoljen ob vsem, kar je dosegel.
Trenutek za večni spomin
Kratka podaja, ki jo je v njegove noge poslal Aleksander Radosavljević, zaustavljanje z desnico, žoga na levi nogi, korak naprej, strel z več kot 20 metrov in … gol! Za veliko slavje in minute, ki jih ne bomo pozabili. Za trenutke, ko je bila Slovenija nogometna senzacija, o kateri so govorili po vsem svetu, in bila, potem ko je tekmo pred tem odpravila Alžirijo, debelo uro v osmini finala svetovnega prvenstva 2010.
Že samo s tem golom je poskrbel za spomin, s katerim se bo lahko po prsih trkal danes, jutri, pojutrišnjem in še desetletja naprej. Z njim se je postavil ob bok Zlatku Zahoviću, Milenku Ačimoviću, Miranu Pavlinu, Milanu Ostercu, Zlatku Dediću, Robertu Korenu … Zakaj prav njim, pa verjetno ni treba pojasnjevati, mar ne?
Zabil je tudi v ligi prvakov
Za Chievo redno igra.
Birsa se poslavlja od reprezentance, kar pa seveda ne pomeni, da nogometa ne bo več igral. S Chievom, za katerega zdaj igra že štiri leta in je eden izmed zaščitnih znakov tega kluba iz Verone, ima pogodbo do leta 2021. Za njim je doba sezona rednega igranja, v kateri je zabil tri gole in prispeval sedem asistenc
Če bo poleti ostal na Apeninskem polotoku, kar se bo najverjetneje tudi zgodilo, bo vstopil v osmo sezono v prvi italijanski ligi, v kateri je v majicah Chieva, Milana, Torina in Genoe odigral že 180 tekem, zabil 20 golov in prispeval 28 asistenc.
Za njim je tudi 149 nastopov, 17 golov in 13 asistenc v prvi francoski ligi z Auxerrom in Sochauxom, ki je bil njegov prvi tuji klub, z Milanom in Auxerrom pa je igral tudi v ligi prvakov in v elitnem evropskem klubskem tekmovanju zabil tudi gol.
Gol proti ZDA 2010:
Gol proti Slovaški 2009:
