Evropska pravljica od Maribora do Jana Oblaka

Ni veliko slovenskih nogometašev, ki bi zaigrali v najmočnejšem nogometnem klubskem tekmovanju na svetu. Branko Ilić je star že 32 let, za slovensko izbrano vrsto pa je odigral že 59 tekem. Je zelo izkušen, dokazoval se je tudi v priljubljenem španskem prvenstvu in se iz tedna v teden kosal z največjimi zvezdniki, nato je igral v Rusiji, Izraelu, Srbiji in na Cipru, a so sanje o nastopu v mogočni ligi prvakov ostajale neuresničene.

Tako je bilo vse do senzacionalne sezone 2015/16, ki je Kazahstan že v vročih poletnih mesecih napolnila z neizmernim nogometnim ponosom. Nogometaši Astane so šokirali Evropo in se uvrstili med udeležence skupinskega dela. Drug za drugim so padli slovenski, finski in ciprski prvak.

Župan jim je vročil simboličen pokal

Maribor, HJK in APOEL so se obrisali pod nosom, Ljubljančanu pa so se uresničile otroške želje, saj si je zagotovil igranje v ligi prvakov. Kdo bi si mislil, da bo omenjeno čast dočakal prav v dresu Astane, ki prihaja iz zelo oddaljenega Kazahstana, bolj znanega po azijskih stepah kot evropskem podnebju? A jo je res, tako da na reprezentančnem zboru na Brdu pri Kranju ni mogel skrivati nasmeha.

"Naredili smo velik korak. Ko smo remizirali na Cipru in se uvrstili v ligo prvakov, nas je dočakal župan Astane in nam vročil simboličen pokal. Dosegli smo zgodovinski uspeh. Za vedno bomo ostali prvi klub iz Kazahstana, ki se je prebil v ligo prvakov," je ponosen izkušeni Ljubljančan, ki je kot "poletni" novinec pomagal obrambni vrsti Astane, da se je še bolj učvrstila.

V Evropi po desni strani, v domačem prvenstvu v sredini

Pogosto se je selil tudi na položaj desnega bočnega branilca in dokazal, da zmore opravljati dve različni nalogi. Zadnja beseda je vedno trenerjeva, Bolgar Stanimir Stoilov pa mu v Evropi bolj zaupa na desnem boku. V državnem prvenstvu je nekoliko drugače, tam je Ilić v osrednjem delu obrambne vrste, kjer je njegovo delovno mesto tudi v reprezentanci.

"V ligo prvakov sem prišel po desni strani," se je pošalil nekdanji nogometaš Olimpije in Domžal, nato pa iskreno priznal, da mu bolj odgovarja vloga osrednjega branilca kot pa bočnega igralca. V prvenstvu mu trener izpolnjuje željo. Tam igra tik pred vratarjem. Kako bo čez dva tedna, ko bo Astana, komaj šest let star klub, prebila led velikega tekmovanja in se pomerila z Benfico?

Prepričan je, da je izbral pravilno

Zadovoljni Ljubljančan je postal pravi nogometni nomad, saj je v zadnjih štirih sezonah zamenjal kar štiri klube. To mu je pomagalo, da se je hitro navadil na življenje v Kazahstanu, kjer so mu v pomoč tako družina kot tudi soigralci, ki prihajajo iz držav, nastalih na pogorišču nekdanje Jugoslavije.

"Astana je družinski klub, kjer si veliko pomagamo. Pred prihodom ga nisem dobro poznal, a sem se hitro prepričal, da sem izbral pravilno. Igral bom v ligi prvakov in se že veselim dvobojev z Atleticom in Janom Oblakom. Zdaj se moramo z reprezentanco uvrstili še na evropsko prvenstvo, pa bo …" je opozoril na drugo željo, povezano z izbrano vrsto, s katero se pripravlja na zahtevno sobotno kvalifikacijsko srečanje s Švico.

Ni veliko manjkalo, pa bi lahko podobno kot "občasni" reprezentant Dejan Kelhar to poletje končal v dresu Olimpije. Dobro ga pozna, saj se je pred desetletjem v slovenskem okolju uveljavil prav za Bežigradom, kjer je igral za zmaje.

Zahvaljuje se razumevajočemu vodstvu ljubljanskega kluba, da mu ni oteževalo dela, ko se je po družinskem posvetu raje odločil za donosnejšo izkušnjo v dresu Astane. Z njo je že kmalu po prihodu sodeloval pri uvodnem evropskem podvigu, ko je izločil Maribor.

"Doma smo zelo neugodni," razkriva največjo moč kazahstanskega prvaka. To potrjuje tudi statistika, saj so vsi trije evropski tekmeci (Maribor, HJK in APOEL) Kazahstan zapuščali sklonjenih glav.