Sobota, 19. 12. 2015, 20.28
8 let, 7 mesecev
Družinski nasilnež, ki je spremenil nogomet
Pisal se je 15. december 1995, ko je Jean-Marc Bosman še zadnjič stopil pred sodnika na Sodišču Evropskih skupnosti v Luksemburgu in dočakal zmago v sodnem boju s klubom, nacionalno nogometno zvezo in najvišjimi nogometnimi institucijami. Od trenutka, ko je omenjeni, sicer povsem povprečni, nogometaš dosegel, da je od takrat naprej vsak nogometaš lahko – že šest mesecev pred iztekom pogodbe s klubom, katerega član je bil – brez odškodnine odšel drugam. Poskrbel je za pravilo, ki ga od tistega dne naprej s pridom izkoriščajo nogometni klubi po vsem svetu.
Veliko uslugo je naredil tudi Slovencem
Kmalu za tem je sodišče nogometaše izenačilo z vsemi drugimi delavci in v skladu z zakonitostmi prostega pretoka delovne sile znotraj takrat na novo ustanovljene Evropske unije prepovedalo omejitev števila igralcev iz držav članic. Poskrbelo je torej za pravilo, ki je v veliki meri spremenilo tudi usode slovenskih nogometašev, ki so imeli od takrat naprej na široko odprta vrata do tujine, kar se je seveda kmalu poznalo pri številu vseh Slovencev, ki so igrali in še igrajo v tujini.
Počutil se je kot zapornik
"Takrat sem se počutil kot zapornik," se je v enem izmed nedavnih intervjujev leta 1990, ko je bil član belgijskega RFC Liega (mestni tekmec veliko bolj znanega Standard Liega, katerega član je slovenski nogometaš Martin Milec), spomnil Jean-Marc Bosman.
"Pri takratnem klubu so mi za novo pogodbo ponudili štirikrat manjšo plačo od prejšnje, medtem ko so za prestop v Dunkerqe zahtevali štirikrat več denarja, kot so ga za mene odšteli. Obravnavali so me kot štirikrat boljšega, če bi odšel, in kot štirikrat slabšega, če bi ostal," je dogajanje izpred več kot dveh desetletij pojasnil danes 51-letni nekdanji belgijski nogometaš.
Po sodiščih je preživel kar pet let
Pogodba z Liegom se mu je takrat iztekla in začel se je dogovarjati z Dunkerquejem, enem izmed francoskih nižjeligašev, se z njimi že dogovoril, a nato naletel na nepremostljivo oviro. Prestop, ki si ga je obetal, je padel v vodo, s precej nižjo pogodbo so ga v Liegu poslali v rezervno ekipo.
Takrat je Bosmanu prekipelo in odločil se je, da bo pravico iskal na sodišču. Tožil je belgijski klub, nogometno zvezo Belgije in tudi Krovno evropsko nogometno organizacijo (Uefa). Po dolgotrajnem procesu, trajal je kar pet let, je dočakal zmago in se za vedno vpisal v zgodovino nogometa, pa čeprav je bil povsem povprečen nogometaš.
Udaril jo je, ker mu je prepovedala alkohol
Nogometni svet se je začel spreminjati, od takrat naprej so številni nogometaši oziroma klubi, ki so si jih želeli, začeli izkoriščati pravilo, za katerega je poskrbel Bosman. Ta je prejel mastno odškodnino, celo več kot milijon evrov, a vsega denarja, ki ga je dobil, ni uporabil ravno pametno.
Za drage avtomobile, ženske, alkohol in tudi droge je odšteval ogromne vsote denarja, nekaj denarja je zapravil tudi v neuspelem poslu v tekstilni industriji, zato ne preseneča, da se je kmalu znašel na dnu. Zaradi vseh težav, ki si jih je nakopal, se je nekaj let ubadal tudi z depresijo in bil pred dvema letoma celo obsojen na leto dni zaporne kazni zaradi družinskega nasilja, a je kazen odslužil z družbenokoristnim delom. Hčer takratne partnerice je napadel, ker se mu je postavila po robu, ko si je pošteno opit hotel natočiti nov kozarec alkohola.
Je brez denarja, a zadovoljen, ker je spremenil svet
Pozneje je delal za svetovni sindikat nogometašev (FIFPro), bil zaposlen v prodajalni s športno opremo in poskusil še z marsičem, a nikjer ni dolgo ostal. Zaradi neplačevanja davkov iz preteklosti je ostal brez vsega denarja, prodati je moral hišo in avtomobile, zdaj je povsem obubožan in na mesec zasluži stokrat manj denarja, kot ga v žep na dan pospravijo nekateri najboljši nogometaši danes, ki so ta denar zaslužili tudi na račun pravila, za katerega je poskrbel pred desetletjema. Kljub temu je zadovoljen.
"Ljudje bodo še leta in leta govorili o mojem pravilu. Morda tudi 20, 30 let po tem, ko mene več ne bo. Morda se bodo takrat spomnili name in se mi zahvalili. Več od tega ne potrebujem," ponosno pravi danes.