Odšel je tiho, kot da bi ga bilo sram #video

Čeprav je spadal med najboljše, kar ponuja slovenski nogomet, se kot igralec ni nikoli rinil v ospredje. Podobno je tudi zdaj, ko stopa na nepredvidljivo trenersko pot. Ko je nosil državni dres, je moral, če je hotel ali ne, sprejeti dejstvo, da ga v ospredje rinejo njegovi dosežki. Zadetki, lovorike, novi mejniki. Bil je pionir slovenskih uspehov na Japonskem, postal klubska ikona Omiye Ardije in Urawe Red Diamonds, dveh klubov iz Saitame. Odprl je vrata marsikateremu rojaku, se zapisal v zgodovino kot prvi Slovenec, ki je zaigral na klubskem svetovnem prvenstvu. Okusil je tudi, kako je biti strelec na največjem tekmovanju. Kot eden izmed redkih Slovencev, ki jih lahko prešteješ na prste ene roke.

Zadetek s svetovnega prvenstva, ko je v Johannesburgu zatresel mrežo ZDA, nato pa so si Kekovi junaki dali duška z znamenitim afriškim plesom, velja še danes za njegovega najljubšega. A vsake poti je enkrat konec. Vedno bolj ga je ovirala poškodba hrbta, otroci so rasli, pretehtala je želja po vrnitvi v domovino. In novi karieri. Čeprav je star komaj 35 let …

Zlatan Ljubijankić spada med najboljše slovenske napadalce v obdobju državne samostojnosti. Med letoma 2006 in 2016 je zbral 48 nastopov in dosegel šest zadetkov. Enega izmed njih tudi na svetovnem prvenstvu, vrhuncu njegove kariere. Foto: Ana Kovač

Številni sploh ne vedo, da ste že uradno končali kariero. Zadnjo tekmo ste odigrali na Japonskem pred skoraj desetimi meseci, nato pa se poslovili praktično čez noč, proč od medijev.

Tak sem pač. Nisem hotel, da bi se iz tega delalo kaj posebnega. Ogromno takšnih igralcev, kot sem bil jaz, je končalo kariero. Ne le milijon, ampak milijarda.

Vseeno bo vaše ime v zgodovino slovenskega nogometa zapisano s posebnimi črkami.

Dobro, govorim za tujino, kjer imaš res toliko igralcev, ne pa Slovenijo. Na koncu mi je ustrezalo, da sem se tako poslovil. Tak sem kot človek, tako sem se odločil. Poslovilna tekma? Kje pa. Nikoli je ne bi imel. Sploh če bi si jo moral sam organizirati.

O najljubšem zadetku v karieri:

Se dobro spominjate dneva, ko ste si zjutraj rekli, da ne boste več nogometaš?

Niti ne. Ni bilo tako, da bi dal že vnaprej vedeti, kako od določene sezone naprej ne bom več igral. Ne. Zgodilo se je po spletu okoliščin. Na Japonskem mi je potekla pogodba z Urawo. Imel sem veliko težav z zdravjem, otroci so začeli hoditi v šolo. Zato sem se, ko sem postavil vse stvari na mizo, odločil, da se vrnemo v Slovenijo. Lahko bi igral še kakšno leto ali dve. Imel sem še neke ponudbe iz Japonske, a bi moral biti ločen od družine, zato sem raje prenehal. Mislim, da sem se odločil pravilno.

Na Japonskem je osvojil več lovorik. Z moštvom Urawa Red Diamonds je postal tudi azijski prvak in za nagrado zaigral na klubskem svetovnem prvenstvu. Foto: Getty Images

To ste storili še relativno mlad, pred svojim 35. rojstnim dnevom. Je družina, žena Manca, devetletna hči Adelina in tri leta mlajši Leon, hotela ostati na Japonskem ali je navijala za vrnitev v Slovenijo?

Prevladala je želja za vrnitev v Slovenijo. Ko smo otroke po vsakoletnih počitnicah v Sloveniji peljali nazaj na Japonsko, je bilo vedno težje. V Sloveniji so imeli prijatelje. Imeli so jih seveda tudi na Japonskem, a tam ni bilo družine, babic … V Sloveniji so se počutili bolj domače. Tudi Leon, ki se je resda rodil v Ljubljani, a nato odšel na Japonsko, ko je bil star mesec dni.

Ste takrat, ko ste kolebali o usodi svoje nogometne kariere, pogledali v oči otroka in videli, kako bi bila vrnitev v Slovenijo najboljša možnost?

Ne le otroka, pogledal sem tudi ženo. Na koncu je bila to odločitev vseh nas. To smo se odločili skupaj. Če bi imel res veliko željo po igranju, bi verjetno podaljšal kariero, a so na koncu pretehtale druge stvari. Na zadnji tekmi (Urawa Reds je 9. decembra 2018 v finalu japonskega cesarjevega pokala premagala Vegalto Sendai z 1:0, op. p.) je bilo tako lepo, da bi bilo to škoda pokvariti. Osvojili smo pokal, bil sem kapetan ekipe. Vsak si želi, da bi tako končal kariero.

Je japonska javnost takrat prepoznala trenutek in že slutila, da spremlja vašo zadnjo tekmo?

Ne. Tega preprosto nisem hotel obešati na veliki zvon. Nato so sledili čustveni dnevi, ko sem se od vseh poslavljal. Z vsemi sem bil namreč v zelo dobrih odnosih. Načrtujem, da se v kratkem vrnem na Japonsko. Da se pozdravim in poslovim še od navijačev. Z Urawo, kjer sem končal kariero, sem dosegel veliko uspehov. Zelo sem se povezal z ekipo, s soigralci. Sprašujejo me, kdaj se bom vrnil, sam pa jim odgovarjam, da jih nameravam obiskati oktobra. Kot turist. Takrat bom obiskal svoje prijatelje. Komaj čakam.

Zadnjo tekmo je odigral 9. decembra 2018, ko je pomagal Urawi do pokalne lovorike. Poslovil se je kot kapetan. Foto: Getty Images

Kako dolgo vas že ni bilo na Japonskem?

Od decembra 2018. Pred tem pa sem bil na Japonskem skoraj sedem let. Pogrešam Japonsko. Najbolj prijatelje, hrano, lepe spomine.

Pa potrese?

Da, te pogrešam še najmanj (smeh, op. p.). Najbolj pogrešam prijatelje. Da se malce pogovorimo in nasmejimo. Da si povrnem občutek, kaj vse sem počel v tej čudoviti deželi.

Imate veliko prijateljev med Japonci?

Da.

Kako pa ste z njimi prebili komunikacijski led? Znano je, da niso ravno najbolj spretni z angleškim jezikom.

Ne. So se pa v karieri srečevali s številnimi tujci, tako da pogosto uporabljajo prevajalca. Med nami prevladujejo lahkotni pogovori. Malce jih razumem japonsko, toliko sem že osvojil njihovega jezika, oni pa tudi malce razumejo angleško. Potem pa je tako, da se včasih kaj zmenimo tudi z uporabo rok. To kar pomaga. Takrat so pogovori zelo simpatični.

Dva prijatelja iz kluba sta me nedavno obiskala v Sloveniji, pa ne govorita ravno tekoče angleškega jezika. A smo vseeno skupaj uživali tri, štiri dni. Šlo je. Nekako se že zmeniš, saj smo vendarle vsi ljudje in smo si podobni.

Odkar je v Sloveniji, tako pogreša dobro pripravljeno japonsko hrano, da se je z ženo zaradi tega že dvakrat odpravil na Dunaj. V avstrijski prestolnici namreč kar mrgoli kakovostnih japonskih restavracij. Foto: Ana Kovač

Se boste vrnili na Japonsko tudi prihodnje leto, ko bo Tokio središče športnega sveta, saj bo gostil poletne olimpijske igre?

Morda. Moj prvotni cilj je bil, da bi na Japonskem zdržal kot igralec do olimpijskih iger, a se mi žal ni izšlo. Vedno sem si govoril, kako bi si lahko ogledal še ta spektakel, nato pa prenehal kariero. A ni šlo, izbral sem drugačno pot. Tudi zaradi prevelikih težav z zdravjem. Saitama je takšna lokacija, da bi bil od vseh olimpijskih dogodkov oddaljena le pol ure. Prišli bi še moji prijatelji, tako da bi bilo to popolno doživetje.

Olimpijske igre lahko na Japonskem še vedno okusite kot turist.

To je res, a bi bilo, če bi na Japonskem še igral in tam živel, vendarle malce drugače. Načrtujem, da bi prihodnje leto vseeno odšel na igre kot gledalec, a bom najprej videl, kaj bom takrat sploh počel. Težko je načrtovati tako naprej.

Torej še ne veste, kaj boste počeli?

Ne najbolj.

K temu se bomo seveda še vrnili. Kako pa je zdaj, ko ste prenehali igranje nogometa, z bolečinami v hrbtu? Se še pojavljajo?

Zdaj gre na bolje. Na srečo. Lani, to moram priznati, je poškodba hrbta zelo vplivala na odločitev o koncu kariere. Na vsakem treningu sem čutil bolečine. Tega sem imel počasi dovolj. Razmišljal sem raje o tem, da bi lahko po koncu kariere ostal zdrav in se lahko še vedno ukvarjal s športom. Rekreativno, za užitek.

Če bi nadaljeval z nogometom, potem pa zaradi trajnih zdravstvenih težav ne bi mogel več delati ničesar drugega, si ne bi oprostil. Tudi zaradi tega sem popustil in končal kariero še pred 35. rojstnim dnevom. Dobro, kako leto bi še lahko zdržal, ampak sem se raje odločil, da je bolje oditi. In se vrniti domov.

V zadnji sezoni je na Japonskem zaradi velikih težav z bolečinami v hrbtu z ekipo preživel le tri mesece. Foto: Ana Kovač

Zaradi poškodbe hrbta ste v zadnjih sezonah igrali manj kot sicer.

Res je. Zadnje dve, tri sezone, ni manjkalo trenutkov, ko sem začutil utrujenost, nato pa me je najprej prijelo v hrbtu. To mi je preprečevalo, da bi bil bolj konstanten v klubu in igral več minut. To je bila velika ovira. Sem pa imel po drugi strani srečo, da sem bil v takem klubu, kjer so razumeli moje težave in sem se lahko počutil kot del njih.

V tujini je ponavadi tako, da je zate, sploh če si tujec in te doleti poškodba, hitro konec vsega. Rečejo ti, hvala lepa, nasvidenje, in te pošljejo na cesto. Na Japonskem je bilo drugače. Z vsemi sem imel krasen odnos. Lepo so skrbeli zame. Zelo jih spoštujem, saj so me v najtežjih trenutkih v karieri podpirali in stopili na mojo stran.

Torej ste bili deležni posebne časti?

Če ne bi skupaj nečesa osvojili in se ne bi dokazal na igrišču, bi bilo težje, tako pa so me dobro spoznali in videli, da nisem oseba, ki bi povzročala težave. Pravzaprav jih nisem nikoli povzročal. Vedno so bili korektni do mene, jaz pa do njih. Všeč mi je bilo, da niso gledali na to, koliko si star. Bil sem star krepko nad 30 let, pa tujec, ki se je spopadal s poškodbo hrbta, a so mi vseeno dvakrat podaljšali pogodbo. To moraš ceniti.

Štiričlanska družina Ljubijankić je ob koncu lanskega leta pospravila stvari v deset kovčkov in se iz Saitame vrnila v domovino. Foto: Ana Kovač

Odločitev o koncu bogate kariere je torej dokončno dozorela po osvojenem japonskem pokalu?

Da. Že prej so mi iz kluba sporočili, da z menoj ne bodo podaljšali pogodbe. To me ni prizadelo. Pravzaprav sploh nisem hotel podaljšanja, saj sem bil odsoten tako veliko časa. V zadnjih 12 mesecih sem z ekipo preživel le tri mesece. Kar nekaj časa sem prebil tudi v Sloveniji, kjer sem opravil operacijo hrbta. Ni me bilo veliko v klubu, zato sem pričakoval takšno odločitev. So se pa takrat potegnili zame soigralci in skupaj odšli k športnemu direktorju. To pa so bile stvari, ki so se dotaknile mojega srca. Takrat nisem mogel nadzorovati čustev.

Vam je šlo na jok?

Je. Tega ravno ne doživiš vsak dan. To je bila zame velika čast, da so se tako potegnili zame. Če bi mi klub takrat ponudil podaljšanje, ga ne bi sprejel, saj smo se z družino že dogovorili o tem, da se vrnemo v Slovenijo. A vseeno, pomemben je bil odziv soigralcev. In njihov namen.

Po zadnji tekmi nisem več dolgo ostal na Japonskem. Družina se je vrnila v Slovenijo pred menoj. Predhodno smo se odjavili od šole, poskrbeli za selitev. Ker smo imeli na Japonskem v stanovanju veliko klubske opreme, niti nismo imeli veliko svojih stvari. Napolnili smo 10 velikih kovčkov, to pa je bilo tudi vse. Večje stvari, kot so na primer kolesa, bela tehnika ali kaj podobnega, smo podarili prijateljem.

Ste iz Japonske prinesli veliko spominkov?

Jaz ne, žena pa ogromno. Sam nisem še dresov zbiral, kaj šele kaj drugega. Vse, kar sem dobil, sem takoj podaril naprej. Nisem takšen človek, da bi to kopičil in nosil domov kot spomin. Meni so najpomembnejši spomini v glavi. Podobno velja za fotografije. Ob njih se ne počutim sproščeno. Če vidim slavje z nogometnih igrišč prek zaslona, si pravim, da ni to pravi občutek. Vesel sem, da imam še vedno zbrane svoje občutke v glavi. Ne more mi jih vzeti nihče.

Na SP 2018 je navijal za Japonsko, ki je v osmini finala po hudem boju izpadla proti Belgiji (2:3). ''To je bila res dobra tekma. Igrali sta obe tuji državi, kjer sem igral nogomet. Poznam veliko igralcev v obeh selekcijah, a sem bolj navijal za Japonce. Belgijci so imeli takrat v primerjavi z njimi že uveljavljeno reprezentanco. Bolje, da so modri samuraji izgubili po tako odprti tekmi in pustili dober vtis, kot pa če bi igrali bunker.'' Foto: Getty Images

Vam je pa odločitev o koncu kariere vzela nekaj drugega. Vsakodnevno rutino, sproščanje adrenalina na treningih in tekmah. Kako ste se po vrnitvi v Ljubljano spoprijeli z novim poglavjem v vaši karieri, ko je bilo kar naenkrat konec nogometa?

To je bilo res težko. Že med kariero so me spraševali, kaj bom počel po koncu, jim nisem znal odgovoriti. To pa zaradi tega, ker na to nisem bil pripravljen. In še zdaj je tako. Moja žena je morala še bolj pomisliti, kaj bo počela v prihodnje, jaz pa deloma le vem, da bom počel nekaj nogometnega. Drugega pač ne znam, saj ne morem kar postati avtomehanik. Vem, da bom prisoten v nogometu.

Pri ženi se je spremenilo veliko stvari. Ko sva bila na Japonskem, je bila večino časa z družino in se odrekla nekaterim stvarem. Pred odhodom v tujino je imela službo v Sloveniji, zdaj pa razmišlja, kaj bo delala v prihodnje. Za njo bo malce težje.

Da boste nadaljevali nogometno, dokazuje odločitev, da se že preizkušate kot trener.

Po vrnitvi v Slovenijo sem si najprej vzel nekaj časa za užitek. Sploh to poletje. Že 20 let nisem bil avgusta na morju. Tega nisem mogel nikdar izkoristiti, letos pa je bilo vse drugače. Vmes sem začel delati še na Slovanu. Prijatelj me je povabil, da bi se mu pridružil in izkusil, kako je trenirati ekipo do 12 let. Tako sem začel. Takoj sem padel notri in se navdušil za trenerski poklic. To sem vzel kot preizkus, ali je trenerski posel sploh primeren zame.

Pred nekaj leti se je v Ljubljani preizkusil tudi v gostinskem poslu. Na Rudniku je skupaj s prijateljem najel gostinski lokal. Z izkušnjo je bil zadovoljen, a so nato lokal zaprli. ''Ljudje govorijo marsikaj, a nekatere zadeve moraš sam preizkusiti, da vidiš, kako se obnese. V življenju imam največ izkušenj iz nogometa, a rad poskusim še kaj drugega. Imam veliko prijateljev, ki ne delajo v nogometu, in me zanima, kaj počnejo,'' nam je povedal. Foto: Ana Kovač

Kakšen vtis ste dobili? Je res najtežje začeti z delom z otroki?

Nekateri trenerji zelo radi delajo z otroki, nekateri pa veliko raje s starejšimi. Jaz spadam med zadnje. Rad imam otroke, tega ne morem zanikati, a če hočeš pridobiti večje izkušnje, moraš v trenerskem poslu delati s starejšimi. Z mlajšimi gre drugače. Tam je veliko igre, varstva. Moraš biti predvsem pedagog, njihov tovariš.

Z vašim nizkim glasom, prepoznavnim basom, in bogatim nogometnim znanjem ste jim zagotovo pomenili avtoriteto.

Nikoli nisem bil kakšna avtoriteta. Dobro, glas imam, ko se zaderem (smeh, op. p.). Sem pa vseeno večji pristaš sproščenega sodelovanja. V Sloveniji se brez razloga dela veliko pritiska. Tako starši kot klubi. V tujini sem videl veliko bolj sproščeno vzdušje kakor v Sloveniji. Govorim o klubih, profesionalizmu.

Vsi prispevki iz Sportalove rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Zakaj je tako?

Ne vem. Ne razumem, zakaj se v Sloveniji gleda tako grdo, če se izgubi ena tekma? Kakor da je konec sveta. To moramo pozabiti, saj imaš na sezono vendarle 50 tekem. Poglejte na primer košarkarje v ligi NBA. Zaslužijo ogromno, stokrat več od nas, a iz enega poraza nikoli ne delajo drame, kot da je izgubljena celotna sezona. Dobro, tam ne moreš izpasti, ampak zapeljejo stvari tako, da delajo pač za prihodnost, razvijajo ekipo za naslednje leto. Pri nas pa en poraz pomeni že tragedijo. Ne govorim le za člane, tako je že v mlajših kategorijah. Pričakujejo preveč, potem pa je vse narobe.

Ste kot trener ekipe do 12 let vodili tudi kakšno tekmo?

Ne, vlogo trenerja sem opravljal med počitnicami, ko so imeli mladi nogometaši varstvo. Zdaj pa so se stvari pri Slovanu zamenjale, prišlo je novo vodstvo, tako da se je malce zamenjal moj položaj. Zdaj sva z Džengisom Čavuševićem trenerja članske zasedbe. Slovan je tak klub, ki bo vedno delal na mladih, člane pa moraš vseeno imeti, da privabiš mlade. Dobro bi bilo, da bi bili kakšno ligo višje, da bi imeli mlajši kaj za videli. Da bi imeli neko prihodnost, da se lahko razvijajo pri članih v tretji ali drugi ligi. To bi bila zanimiva zgodba, zato sem privolil. Prejšnji teden sem vodil prvi trening. Bil sem presenečen, kako veliko igralcev je prišlo na zbor.

Prve trenerske izkušnje je pridobival na Kodeljevem, ko je poleti v okviru varstva vodil mlade upe Slovana do 12 let. Foto: Ana Kovač

Zaradi tega, ker so slišali, da imajo novega trenerja z zelo slovitim imenom?

Ne, ne. Povedali so mi, da je bilo ta naval mogoče čutiti že od prej. Ne vem, ali so fantje v četrti ligi sploh kaj plačani, a delajo trdo in s srcem. Na treninge se ne prihajajo šalit. Zelo sem vesel, da sem prevzel tako zavzeto ekipo. Komaj čakamo prve tekme.

Ste rešili vprašanje trenerske licence?

Sem. Meseca maja sem na Brdu pri Kranju naredil licenco C. Licenco B bom opravil šele novembra, potem pa bom nadaljeval šolanje. Tudi če ne nameravam tega posla opravljati, je vedno dobro imeti neko dodatno šolo. Morda si bom pa čez deset let premislil in bi bilo morda takrat še težje priti do licence. Že zdaj so spremenili zakone. Ne vem, zakaj imam tako smolo in vedno potegnem krajšo, a očitno res nimam sreče. Ko sem delal vozniško dovoljenje, so nekaj spreminjali. Vse, kar imam kdaj za delati, se spremeni ravno pri meni. Prej je veljalo, da si kot nekdanji reprezentant oproščen opravljanja trenerske licence B. Lahko si jo preskočil in šel neposredno na A, prav letos pa so to pravilo ukinili. Zdaj moram delati še licenco B. V moji skupini je tudi Mišo Brečko. Tako sva iz naše generacije nasrkala prav oba. Škoda. S tem izgubiš eno leto.

V tujini so igralci, s katerimi se niti ne upam primerjati, denimo Anglež Frank Lampard, hitro postali trenerji. Pa čeprav so končali kariero šele pred dvema letoma. Mi bomo v Sloveniji do licence A potrebovali vsaj pet let. To malce boli. Če hočeš biti trener v kaki izmed resnih lig, pa seveda potrebuješ licenco Uefa Pro. Takoj sem za šolanje, to je pomembno, a nekatere začetne stvari bi lahko bile oproščene, saj sem si v karieri pridobil veliko izkušenj. S tem pa se ne more pohvaliti ravno vsak.

Na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki je Slovenijo od napredovanja v osmino finala delilo le nekaj minut. Na koncu je Kekova četa po zmagi nad Alžirijo (1:0), remijem z ZDA (2:2) in porazom proti Angliji (0:1) osvojila tretje mesto v skupini. Foto: Reuters

Kaj bi naredili, če bi prejeli klic z Japonskem in vas bi nekdanji trener Mihailo Petrović želel za pomočnika?

Z veseljem bi se mu pridružil. Mihailo je namreč trener, od katerega sem se največ naučil. Če bi delal kot trener, bi upošteval njegov način dela, ki mi je zelo ustrezal in je po moje tudi pravilen. Gotovo je moj trenerski zgled. Stvari zna narediti bolj sproščeno, ne pa resno. Pri njem ni zapletanja. Ne dela se pritiska, ne ustvarja se panike. Pa govorimo o človeku, ki je izgubil verjetno največ finalnih srečanj, kar jih poznam. Po moje že vsaj deset, ampak … Bolje priti v finale in jih toliko izgubiti kot pa nič.

Te ljudje v Sloveniji cenijo, ko potrkaš na njihova vrata in vidijo, da imajo opravka z nekdanjim reprezentantom, enim od junakov afriške pravljice?

Ah. Raje vidim, da me nihče ne pozna. Resnično. Vedno sem bil tak. Je pa kdaj res lepo videti, to velja zlasti za moja otroka, saj ju zanima, kako in zakaj me ljudje poznajo.

Vas še vedno ustavljajo na ulici?

V Sloveniji niti ne preveč, na Japonskem pa je bilo tega zelo veliko. Bilo jima je zanimivo, vedno sta me spraševala, zakaj se hočejo ljudje fotografirati z menoj. Drugače nisem tak. Najboljši občutek je, ko prideš kam in te nihče ne moti. In lahko v miru spiješ kavo.

Na marate slave? Vam je presedala?

Ni mi presedala, sem pa to doživljal kot breme. Da nimaš osnovnega miru. Dobro, čeprav v Sloveniji s tem nisem imel nikoli težav. Imaš pa v tujini primere, ko imajo zelo znani športniki resnično s tem velike težave in se težko pojavljajo v javnosti.

O možnostih Slovenije na bližajoči se tekmi proti Poljski in selektorju Matjažu Keku:

Niste imeli težav tudi v času največje reprezentančne evforije, ko ste s svojim zadetkom Slovenijo na SP 2010 popeljali na prag uvrstitve v osmino finala?

Takrat jo je bilo občutiti, a nas, ki smo odraščali v Fužinah, to ni nikoli prav nič spremenilo. Dobro se poznamo med seboj od malega. Nikoli nismo zrasli ali postali vzvišeni. Kje pa. Še zdaj sem isti Zlatan. Da bi mi nekdo rekel, poglej ga znanega nogometaša … Ne, vedno sem bil bolj sramežljive vrste. Bolj ljudski.

Reprezentančno ste izživeli sanje in nastopili na največjem tekmovanju. Kaj pa klubsko, kjer vas je pot v tujini ponesla v Belgijo in Japonsko?

Tudi. Vendarle sem osvojil azijsko ligo prvakov. Dobro, z reprezentanco sem morda dosegel več, a več kot tega v Aziji niti ne moreš osvojiti s klubom. Igral sem tudi na klubskem svetovnem prvenstvu. Kot prvi Slovenec!

Pri 27, 28 letih sem dojel, da ne bom nikoli igral za Real Madrid. To sem dojel že bistveno prej, takrat pa sem se s tem tudi sprijaznil. Dokončno. Rekel sem si, da gremo izkusit nekaj novega. Da zaslužim še malce več denarja. Vesel sem, da sem šel tako hitro v tujino, ker sem lahko še nekaj naredil v življenju. Naredil sem lepo kariero, igral sedem let na Japonskem.

Spominjam pa se tudi začetkov. Ko sem bil še pri Slovanu, sem sanjal le o tem, da bi nekoč igral v prvi slovenski ligi. Da pridem do članov. Potem lahko veste, kako močno pozneje presegel svoje sanje.

Slaviša Stojanović je vodil Zlatana Ljubijankića tako pri Slovanu, v Domžalah, pozneje pa še v izbrani vrsti. Foto: Reuters

Na Slovanu je vaš talent prepoznal Slaviša Stojanović in vas odpeljal v Domžale.

Treniral me je na Slovanu. Pa Samirja (Samirja Handanovića, op. p.). Veliko mi je pomagal. V življenju moraš imeti srečo, da te kdo prepozna. Moraš pa imeti tudi zaupanje v tega človeka, upravičiti pričakovanja in dati vse od sebe.

Pri 27 letih ste se sprijaznili s tem, da ne boste zaigrali za tako velik klub, kot je Real Madrid. Otroci, zlasti najmlajši, ki se podajajo na nogometno pot v tem tisočletju, radi sanjajo o tem in se vseskozi zbadajo, kako bodo dosegli kariero, vredno Lionela Messija oziroma Cristiana Ronalda.

Poglejte, to so vendarle otroci. Normalno je, da imajo sanje. Njihovi starši jih imajo morda še več kot otroci, dobro, to je lahko potem težava, kar pa zadeva otroke, pa je bolje, da o nečem sanjajo in hrepenijo. Ne smejo pa seveda zdaj pretiravati. Preveč pritiskati na otroke ni nikoli dobro.

Na začetku je nogomet le igra. Vsak se lahko veliko nauči. Ne le nogometa, ampak tudi komunikacije. Toliko prijateljev, kot jih boš dobil za celo življenje, tako kot sem jih denimo jaz, ne vem, ali boš dobil še kje drugje kot v nogometu. To bi morala biti prva pomembna stvar. Potem pa, če imaš kakovost, če se ti vse poklopi … Tako kot je bilo v mojem primeru. S Samirjem izhajava iz ene generacije, ne vem, koliko otrok je bilo na Slovanu, mogoče 200 do 300, govorim na pamet. Če že enemu izmed njih uspe, je to že to. Starši ne morejo realno pričakovati, da bo njegov otrok mednarodni zvezdnik. Potem je otrok izpostavljen prevelikemu pritisku in mu ni lahko. Bolje je, da se ima lepo in uživa v nogometu.

Zato je fenomen nogometnih Fužin še toliko večji, saj so velike kariere uspele številnim igralcem iz tega razmeroma majhnega območja v Ljubljani.

Morda je razlog v tem, da je med nami vedno veljala visoka tekmovalnost. Vedno smo se primerjali drug z drugim. To nas je gnalo naprej. Če je on treniral dodatno, sem moram tudi jaz. Konkurenca nam je zelo pomagala. Eden drugega smo potiskali naprej. Tako kot se vsa ta leta ''terata'' Messi in Ronaldo. Če ne bi imela drug drugega, bi v nogometu, o tem sem prepričan, naredila bistveno manj, kot sta. Motivacija, da si boljši od drugega in daš več od sebe, kot si bil pred tem pripravljen, je najbolje, kar lahko dobiš v nogometu.

Imate kot mladi trener kakšen izziv? Bi želeli trenirati kak poseben klub?

Pomembno mi je le, da sem začel trenersko pot tam, kjer sem tudi igralsko. Hotel sem delati pri matičnem klubu, to mi veliko pomeni.

V Prvi ligi Telekom Slovenije stiska pesti za Domžale, ne pa Olimpijo. Foto: Ana Kovač

Mar to pomeni, da se boste po Slovanu, podobno kot ste se kot igralec, k Domžalam podali še kot trener?

Ne bi bilo slabo, sploh ne (smeh, op. p.), a moram najprej videti, kako bo sploh z menoj v prihodnosti. Ali bi mi to sploh ustrezalo. Za zdaj mi trenersko delo ustreza. Pritegnilo me je. To me veseli, a pustimo raje času čas.

Kako pa ocenjujete razmere v slovenskem klubskem nogometu?

Gre na bolje. Ko sem še igral pri Domžalah, pri vrhu ni bilo prave konkurence. Imeli smo 10 ali 15 točk prednosti pred vsemi. Imeli smo dobro ekipo, to je res, zdaj pa vlada večja konkurenca. Tu sta Maribor in Olimpija. Takrat pa Maribor ni imel večjih rezultatov, Olimpija pa je razpadla. Odkar sem se vrnil iz tujine in spremljam slovensko prvenstvo, se mi zdi, da je prisotna višja raven. Več je tujcev in to zelo dobrih, ki večinoma pridejo iz Hrvaške. Kakovost je zrasla. Maribor in Olimpija sta močna, Domžale pa so začele sezono nekoliko slabše. To mi ni všeč.

Navijate za Domžale?

Tam sem igral najdlje, za koga drugega pa bom navijal, če ne za Domžale. Koga pa bom podpiral? Sem Ljubljančan, a v mlajših letih nisem nikdar igral za Olimpijo. Zase ne morem reči, da bi bil velik navijač Olimpije. In tudi nisem, zakaj bi zdaj o tem lagal. Ljudje zavajajo javnost, če rečejo, da sem velik navijač Olimpije. Nogometno pot sem začel na Slovanu, nato šel v Domžale in to je to.

Vrsto let je bil najboljši strelec Domžal v prvoligaškem tekmovanju. Njegov rekord je popravil šele Slobodan Vuk. Foto: Vid Ponikvar

V zadnjih letih se je pogosto omenjala možnost, da bi lahko okrepili napad Olimpije. So bile to le govorice ali kaj več?

Bilo je nenavadno. Na Japonskem sem že podpisal pogodbo, a so me novinarji še vedno spraševali, ali bom res šel v Olimpijo. Pa sem jim dal vedeti, da imam v glavi le Japonsko in nič drugega. Nikoli ni bilo pri Olimpiji nobene korektne ponudbe. O tem so me spraševali le novinarji, a me to preprosto ni zanimalo. Ostal sem zvest Japonski.

Ni v vas gorela želja, da bi za konec še enkrat izkusili igranje v prvi slovenski ligi?

Ne, hotel sem končati kariero na Japonskem.

Kje pa se vidite čez deset let?

Zagotovo bom velik nogometni navijač. Zlasti, če bo moj sin, ki zdaj trenira pri Slovanu, še igral nogomet. Drugače pa ne vem. Verjetno bom kaj opravljal v povezavi z nogometom. Trenersko delo bi bilo še najbolj zanimivo, a potrebuješ veliko trdega dela, pa tudi nekaj sreče, da se ti na tej poti vse sestavi in postaneš uspešen. Se bomo videli čez deset let in se o tem pogovorili, velja?

Domenjeno. Veliko sreče na novi nogometni poti!