Nekdanji nogometaš ustvaril turistični raj v Sloveniji

Kako hitro minevajo leta. Včasih je Janez Aljančič spadal med boljše nogometaše na sončni strani Alp, v zadnjih letih pa se o njem širi glas zlasti zaradi turističnih podvigov. Zasnoval je projekt glampinga sredi Tržiča, ki predstavlja primer dobre prakse, kako se zliti v novo okolje, popestriti ponudbo in ponuditi priložnost lokalnim obrtnikom. Razmišlja podjetno, kolektivno, povezovalno. Tako, kot je razmišljal na igrišču, ko je branil barve največjih slovenskih klubov, bil z Domžalami dvakrat zapored prvak, z Olimpijo in Mariborom pa pokalni zmagovalec. Za njim je kratka, a hkrati pestra in veličastna nogometna kariera.

O nepozabni anekdoti z Robertom Prosinečkim:

V njej je doživel marsikaj, bili so vzponi in padci, neugodne poškodbe in manj prijetne prigode z navijači, a tudi številne pohvale in všečne predstave, zaradi katerih je zaigral celo v članski izbrani vrsti. "To so bili lepi časi, ki bi jih z veseljem ponovil, a je zdaj ta del že precej za menoj. Nogometa niti ne pogrešam in ga tudi več ne spremljam," se našemu sogovorniku, ki je v zadnjih letih odločno zakorakal v svet turističnih izzivov, tekmovalni adrenalin pa v nogometnem dresu sprošča le še v slovenski Vinski reprezentanci, občasno še prikrade spomin na obdobje, ko je nosil dres najboljših slovenskih klubov. Nogometne spomine sicer najraje obuja v družbi mlajšega sina.

Poklical, kdaj bo večerja, in izvedel, da sploh ni več v klubu

Ko je Janez Aljančič prišel v Maribor, je bil njegov športni direktor Zlatko Zahović. Vijolicam je pomagal do pokalnega naslova, nato pa je tik pred začetkom priprav izvedel, da ni več del ekipe. Foto: Vid Ponikvar Čeprav je star "šele" 39 let, je že dolgo v nogometnem mirovanju. Njegov sloviti "sovrstnik" Zlatan Ibrahimović še navdušuje, prihodnje leto bi lahko v ligi narodov zaigral tudi v Sloveniji, sam pa se je zadnjega profesionalnega nogometnega kruha najedel že dolgo nazaj. Pred dobrim desetletjem. Njegova kariera za razliko od imena njegovega očarljivega glamping parka v Tržiču ne izžareva tako pravljičnega konca. No, kakor se pač vzame.

Ko je namreč leta 2010 v dobri veri poklical Zlatka Zahovića, prepričan, da bo še naprej igral za NK Maribor, se mu je za trenutek ustavilo srce. Doživel je šok, na katerega ni računal. Izkazalo se je, da zanj ni več mesta med vijolicami. Zgodba se je obrnila v neželeno smer. Potrla ga je ravno v občutljivem obdobju, ko bi mu prišel prav evro. Pozneje se je izkazalo, da mu je legendarni športni direktor vijolic s tem morda naredil celo uslugo, saj ga je posredno prisilil k temu, da je začel razmišljati o drugih projektih. Zamenjal je prioritete in se pozneje izkazal v turističnem poslu. Danes prav nič ne zameri Zahoviću. Ostaja prepričan, da je vsaka stvar v življenju za nekaj že dobra.

V nogomet je zašel skoraj slučajno. Priznani trener Janez Zupančič, pred leti tudi odličen nogometaš Olimpije, je družinski prijatelj Aljančičevih. Na enem izmed družinskih piknikov je odkril njegov potencial za nogomet. Povabil ga je na trening v Naklo. Pri sedmih letih je tako Aljančič prišel k NK Živila Naklo, kjer ga je treniral prav Zupančič. "Zelo sem mu hvaležen, da mi je omogočil to priložnost." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

S profesionalnim nogometom se je prenehal ukvarjati že pri 28 letih. To je bila odločitev, ki je odmevala v slovenskem nogometnem okolju, saj je bil takrat v najboljših letih. Vsaj kar se tiče fizične pripravljenosti, zato ni manjkalo začudenih pogledov. "Ne bom rekel, da je bilo vse to zaradi spora z Zlatkom Zahovićem, a žal se ni spoštovala moja pogodba z Mariborom. Podpisal sem za eno leto z možnostjo enoletnega podaljšanja (1 + 1). Minilo je prvo leto, morali bi jo podaljšati, a sem nato ostal brez kluba. Z danes na jutri. Dejansko s sobote na nedeljo, tega pogovora se še danes spominjam. Takrat sem izvedel, da nisem več, ne bom rekel ravno dobrodošel v Mariboru, ampak da z menoj ne bodo podaljšali pogodbe. Bilo je ravno pred začetkom priprav, v ponedeljek bi šla pogodba 1 + 1 v veljavo. S prvim dnevom priprav. V soboto sem tako poklical v Maribor, kdaj bo v nedeljo večerja, kdaj pa v ponedeljek začnemo s treningi. Nato mi je sekretar Uroš Jurišič odvrnil, da naj pokličem Zlatka Zahovića. To je bil že znak, da je bila pogodba prekinjena. Po tej prigodi sem zaključil profesionalni nogomet. Kam pa sploh lahko greš v Sloveniji, ko enkrat zapustiš Maribor?," mu ni bilo vseeno, ko je leta 2010 zapustil slovenskega velikana, ki v tem delu Evrope že dolgo izstopa po zgledni organizaciji.

Kadil cigarete, pil, a te je vseeno zadel "na nogo"

Z Mariborom je osvojil pokal, njegov zadnji v karieri. S tem je le še popestril že tako razkošno zbirko. Prvo klubsko lovoriko je osvojil mnogo prej. Še z Olimpijo, kateri se je pridružili kot golobradi najstnik. Za zmaje je igral še za "dobrim starim" Bežigradom in osvojil pokal. Takrat je imel največje zasluge zanj zvezdniški soigralec iz Hrvaške, priljubljeni "Žuti".

Ima izobrazbo gostinskega tehnika. Najprej je hodil na gostinsko srednjo šolo Bled, nato se je preselila v Radovljico. "Nato sem začel delati še višjo šolo za gostinstvo in turizem na Bledu, a sem jo zaradi svoje prve profesionalne pogodbe z Olimpijo predčasno zaključil. Na žalost je nisem nikoli dokončal. Posvetil sem se profesionalnemu nogometu, takoj po koncu kariere pa gostinstvu in turizmu." Foto: Vid Ponikvar

Če ga kdo vpraša, kdo je bil najboljši nogometaš, s katerim je igral skupaj, še danes kot iz topa izstreli Robert Prosinečki. Tako je bilo tudi v našem primeru, ko smo ga obiskali v njegovem glampingu v Bistrici pri Tržiču. "Imel sem možnost igrati ali trenirati z Zlatkom Zahovićem, Miranom Pavlinom, večino zlate Katančeve generacije, a je bil Robi najboljši. Klasa vseh klas. Prišel je dejansko na koncu svoje kariere, v Olimpiji treniral z napol zavezanimi nogometnimi čevlji, kadil cigarete in pil, na igrišču pa te je vseeno zadel 'na nogo'. Spomnim se, ko mi je kot mulcu govoril, naj samo stečem in me bo že našel (Ti samo idi, ja ću te naći, se je, da je bilo še bolj prepričljivo, izrazil v hrvaškem jeziku, op. p,). In točno tako je bilo. Stekel si naprej, on pa ti je podal idealno diagonalno žogo. Sam si si bil kriv, če si jo slabo sprejel," je občudoval znanje Hrvata, dokazanega asa svetovnega nogometa, a tudi svojevrstnega boema v slačilnici.

Zahoviću niso bile všeč zelene kopačke, Violam zeleni avto

Na igrišču je sprva igral v napadu, slovel je po hitrosti, nato pa so ga trenerji pošiljali na najrazličnejša mesta. Pozneje, ko je že postal profesionalni nogometaš, se je ustalil v obrambi. Najprej na položaju libera, prostega branilca, nato pa na levem bočnem položaju, kjer je zaigral tudi za člansko reprezentanco. "Na igrišču sem bil bolj delavec. Garal sem za druge," se ni nikoli rad pretirano izpostavljal. Foto: Vid Ponikvar Za Bežigradom, kjer je Aljančič sklenil prvo profesionalno pogodbo v karieri, je užival. Vsaj sprva. "Pri Olimpiji sem preživel veliko lepega. Treba je omeniti legendarni tekmi z Liverpoolom. Igral sem na kultnem Anfieldu! Lahko pa si tudi štejem v čast, da sem bil eden izmed redkih v Sloveniji, ki je igral tako za Olimpijo kot Maribor. Je pa neka smešna stvar, ko takole v hecu razmišljam, zakaj nisem bil všeč Zlatku Zahoviću. Morda so bile krive moje zelene kopačke. V Mariboru namreč preprosto nisi smel nikoli igrati z njimi. Z Alešem Mejačem, dobrim prijateljem, poznava se še iz Kranja, pa sva imela ravno zelene 'Nike Vapor'. Ko sem jih prvič obul, me je Zlatko vprašal, kam pa grem? Odvrnil sem mu, da se odpravljal na trening. Nato mi je dal vedeti, da s temi kopačkami pa že ne (smeh)," se je spomnil na prigodo, po kateri je hitro spoznal, kako zelo je zelena barva v mestu ob Dravi, vsaj ko je govora o nogometu, osovražena.

O tem se je še bolj prepričal, ko se je znašel na tapeti pri navijačih. Razlog? Barva njegovega jeklenega konjička. "V Maribor sem prišel z zelenim fluorescentnim avtomobilom. Ford Focus RS. Kaj sem pa vedel. Že na prvem treningu so mi ga Viole pokrile s cerado. Navijači so me počakali po treningu in me vprašali, kaj bomo zdaj naredili. Ali bom prodal avto, ga prebarval ali kaj drugega? Tam je bilo pač tako, da so imeli svoje svete barve. No, pa da ne bo pomote, lahko povem, da mi je bilo absolutno v čast igrati tako za Maribor kot za Olimpijo," je še danes zelo ponosen, da je lahko zaigral za oba največja slovenska kluba.

V mestu ob Dravi je užival v igranju v dresu NK Maribor, zaradi zelenih nogometnih čevljev in avtomobila pa v prestolnici Štajerske pri vodstvu kluba in navijačih poskrbel za kar nekaj negativne energije. Foto: Vid Ponikvar Kaj pa je potem ukrenil z avtomobilom? Je dejansko poskrbel, da ni bil več zelen? "Ne, nič takšnega. Edina stvar, ki sem jo naredil, je bila pridodana zastavica NK Maribor. To je bil moj najboljši alarm in varovanje, saj je bila izobešena pod vzvratnim ogledalom. Avto je ostal zelene barve, je pa enkrat moja žena, ko je prišla na tekmo z Dravo, pozabila obesiti zastavico NK Maribor. Po tekmi je ugotovila, da je avto poškodovan, malce butnjen. Spominjam se, da sem vsakič, ko smo od trenerja Darka Milaniča dobili prosto in sem se vračal na Gorenjsko, že na avtocesti pospravil grb Maribora v predal. Nisem hotel, da bi imel zaradi njega težave v Ljubljani ali kje drugje. V Ljubljani grb Maribora zagotovo ne bi šel skozi," se je nasmejal, ko smo z njim kramljali o najbolj razburljivih pripetijah na Štajerskem.

Prejemali so grožnje, kdaj je bil kdo tudi tepen

Pri največjih slovenskih klubih je izkusil tudi temnejšo plat nogometa, ko je bil tako v Ljubljani kot tudi Mariboru izpostavljen velikemu pritisku. Foto: Vid Ponikvar Na svoji koži je občutil, kako lahko majhna Slovenija premore ogromno rivalstvo največjih klubov, ki računata na največjo bazo navijačev. Olimpije in Maribora.

"Tudi v teh negativnih stvareh se je prepoznala veličina klubov. Pa pustimo, da se je Maribor takrat s prihodom Zahovića šele začel finančno dvigati ali da je imela Olimpija hude finančne težave in propadla. Igralci smo imeli takrat izkušnje z neprijetnimi stvarmi, ki se načeloma sploh ne bi smele dogajati. Navijači, tako Dragonsi kot Viole, so vdirali v garderobo. Prejemali smo grožnje, kakšen je bil kdaj tudi tepen. Spominjam se zgodb trenerja Milivoja Bračuna in Enesa Handanagića, v Mariboru sem takrat, ko se je dogajalo na polno, sedel v slačilnici poleg kapetana Zorana Pavlovića. Neprijetno je bilo. Vrata so začela leteti po tleh, vse je šlo mimo varnostnikov, v sekundi je bila slačilnica polna navijačev. Ampak ja, tudi v tem se vidi veličina klubov. Če pogledamo bivšo Jugoslavijo, recimo Dinamo, Hajduk, Crveno Zvezdo ali pa Partizan, je tam še petkrat huje, a smo že tukaj videli, za koga igramo. Dobro smo vedeli, kako ne smeš igrati, da se ne bi kaj zgodilo. Pritiski so bili veliko večji kot drugje."

Olimpija mu dolguje šest milijonov tolarjev

Ni pa imel opravka le s pritiskom, ampak tudi finančnimi udarci. Zlasti v Ljubljani. Pri Olimpiji je do zadnjega upal, da se bodo zeleno-beli otresli prekletstva rdečih številk, a je na koncu potegnil krajšo. Finančni polom mu je odnesel veliko prisluženega denarja. "Pri Olimpiji smo doživeli žalosten konec. Ostali so nam dolžni ogromno denarja, meni okrog šest milijonov tolarjev. To je bil zame velik udarec, saj sem bil še mlad. Tega denarja dejansko ne bom nikoli videl, tako da sem nanj že zdavnaj pozabil."

V Domžalah je sodeloval med drugim tudi z Džengisom Čavuševićem, zdajšnjim trenerjem mladinskega pogona pri Slovanu, Rokom Hanžičem, zdajšnjim trenerjem Radomelj in Dejanom Nemcem. Foto: Vid Ponikvar

Med obdobjem, ko je branil barve Olimpije in Maribora, pa je sestavljal pomemben člen šampionskih Domžal. Z njimi je dvakrat zapored osvojil naslov državnega prvaka. To so bila njegova najlepša nogometna leta. Še danes si šteje kot napako dvoje stvari. Da ni nikdar okusil igranja v tujini, pa tudi, da ni leta 2009 sprejel ponudbe Dejana Djuranovića, ki je takrat pri Domžalah v vlogi športnega direktorja nasledil Nenada Protego. Djuranović mu je kljub njegovi prvi večji poškodbi, ko je moral zaradi poškodbe očesa tri mesece pozabiti na nogomet, predlagal podaljšanje pogodbe.

"Če bi to sprejel, bi kariero podaljšal za tri do štiri leta in igral profesionalni nogomet vsaj do svojega 30. leta. Domžale so sicer takrat malce padle. Pred tem smo bili dvakrat prvaki, imam prekrasne spomine na najboljšega trenerja v karieri, Slavišo Stojanovića. Tretje leto pa je bilo v Domžalah grozno. Stojanović je odšel, začele so se pojavljati finančne težave, po katerih sem malce napačno ocenil trenutek, zamenjal klub in odšel v Maribor. Tam sem nato igral le eno sezono in pri 28 letih zaključil profesionalni nogomet. V mojih fizično najboljših letih. To je bilo morda narobe, a je vsaka stvar za nekaj dobra."

Zaigral za reprezentanco, nato ga je ustavila poškodba očesa

Po nepričakovanem odhodu iz Maribora je odšel še na preizkušnjo k belgijskemu prvoligašu Lierse, a ni prišlo do dogovora. "Tako mi ni uspelo nikoli zaigrati v tujini. Tega mi je bilo res žal. Na ostale stvari v karieri sem bolj kot ne ponosen. Zaigral sem tudi za A reprezentanco, nastopil proti Izraelu, pozneje pa me je, na mojo žalost, pri 27 letih ustavila poškodba očesa," se je dotaknil tudi poškodbe, po kateri je sledilo kar nekaj tednov neprespanih noči.

Na srečanju med Domžalami in Celjem mu je Nejc Pečnik nehote s prstom poškodoval levo oko. Zdravniki so Janezu Aljančiču prižgali zeleno luč za nadaljevanje športne kariere šele po treh mesecih. Foto: Vid Ponikvar

Zgodilo se je na tekmi med Domžalami in Celjem, ko mu je Nejc Pečnik nehote s prstom poškodoval oko. "To je bila res nesrečna poškodba. Nejc se mi je takoj opravičil, še danes verjamem, da je to storil v fazi grajenja prostora. Zanimivo pa je, da lahko s prstom sploh pride do takšne krvavitve. To je že v osnovi nepredstavljivo, a se je pač zgodilo. Bilo je težko. Tri mesece nisem smel delati nič. Zaradi očesnega pritiska nisem smel niti sprehajati psa okrog hiše."

Bilo ga je strah, težko je zaspal, saj se mu vid v levo oko sprva ni vrnil. Bal se je, da se mu ne bo zgodilo podobno kot soigralcu Enesu Handanagiću proti Liverpoolu. "Rožnica, tista, ki jo imam ponavadi modro (smeh), je bila povsem krvava. Dejansko nisem videl. To je res neprijeten, hud občutek, ko ne veš, ali boš videl ali ne. Zdravniki mi niso znali povedati, kako bo. Dolge mesece sem se spopadal s strahom, ali se bom sploh lahko še ukvarjal s športom. Na srečo se je vse uredilo. Da je kaj narobe z levim očesom, danes opazim le še v primeru, če grem v finsko savno. Vse ostalo je v redu," je potrkal v les.

Za člansko reprezentanco je edini nastop zbral leta 2006, ko je Slovenija na prijateljski tekmi v Celju remizirala z Izraelom z 1:1. Selektor je bil Branko Oblak, Janez Aljančič pa je v igro vstopil namesto dolgoletnega vzornika Boštjana Cesarja. Foto: Vid Ponikvar

Ta poškodba je ustavila njegov nogometni razvoj. "Takrat sem imel za seboj najboljšo sezono kariere in upal na prodajo v tujino. Šlo mi je dobro, dosegal sem zadetke, prispeval podaje, z ekipo smo bili dvakrat prvaki. Pozneje sem se sicer še vrnil, odigral še sezono v Mariboru, a ni bilo isto, potem pa se je moja profesionalna kariera nogometaša zaključila. Pri 28 letih."

Z menedžerjem Ružnićem doživela razočaranje v Romuniji

Z Domžalami je bil pod vodstvom Slaviše Stojanovića dvakrat zapored državni prvak, po tretji sezoni, ko rumeni družini ni šlo najbolje, pa se je odločil za spremembe. Vmes sta se ponudili tudi možnosti selitve v Romunijo, a se je vedno nekaj zapletlo. Foto: Vid Ponikvar Kar se tiče zamujenih priložnosti, da bi se vendarle preizkusil v tujini, ne moremo mimo prigod v Romuniji. Čeprav so se Domžale že pogodile z Brasovom, odškodnina je bila dogovorjena, vendarle ni podpisal pogodbe. Tja enostavno ni hotel iti, zlasti zaradi spremembe okolja. Naslednje leto, ko je ocenil, da je že bolj dozorel, se je opogumil. Z Dinamom iz Bukarešte je že sklenil dogovor, a se je vse izjalovilo. Takrat se je v živo prepričal o znamenitih "balkanskih poslih", v katerih je izstopalo preveč nejasnosti, zato se je raje vrnil domov.

"Balkanski posli? Sliši se klišejsko, a dejansko smo se prek mailov in pošte že vse dogovorili. Pogodba bi morala biti triletna, oni pa so kar naenkrat vztrajali pri polletni z možnostjo podaljšanja za dve leti in pol. Z menedžerjem Amirjem Ružnićem sva nato zapustila Romunijo. Imel sem namreč odlično pogodbo v Domžalah, romunska zadeva pa me ni prepričala. Lahko bi se poškodoval, kdo ve, in na koncu ostal še brez pogodbe v Domžalah," je vztrajal pri svojem in se vrnil v domovino.

Pol leta ni razmišljal o nogometu, nato ga je poklical Beširević

Ko je leta 2010 zapuščal Ljudski vrt, je bil tako razočaran nad dogajanjem, da je za nekaj časa pozabil na nogomet. Obdobje apatije se je vleklo, na koncu je trajalo kar šest mesecev.

Najljubša "specialiteta" Janeza Aljančiča iz izbora gostilne Pr' Bizjaku:

"Takrat so bili že malenkost slabši finančni časi za nogomet. Ponujala se je možnost, da bi se vrnil v Triglav, a je pretehtala odločitev, da pustim nogomet. Pol leta sem bil doma, nisem sploh razmišljal o nogometu, potem pa sem prejel klic iz Šenčurja. Poklical me je trener, zdaj že pokojni Suad Beširević, s katerim sva sodelovala na Olimpiji. Pridružil sem se treningom, začel igrati v drugi ligi, pozneje pa me je vodil Brane Pavlin, s katerim imam še danes super odnos. Tako kot tudi z njegovim sinom Luko, nečakom Mirana. Smo dobri prijatelji. Po eni strani sem lahko srečen, da sem takrat zaključil profesionalni nogomet in šel v Šenčur, saj sem spoznal precej prijateljev, s katerimi me druži ljubezen do amaterskih športov. Skupaj kolesarimo po cestah, hodimo v hribe, igramo tenis, poleti tako organiziramo svojo ligo, pozimi pa rekreacijo v malem nogometu. Dobro se je izteklo, v njihovi druščini sem srečen," je zadovoljen, da je našel tako dobre prijatelje. Dres Šenčurja je nosil štiri leta, nato pa za vedno odkorakal z nogometnih igrišč.

Vsaj dve leti je imel komaj za bencin

Veliko manj je bil zadovoljen, ko je zapuščal Maribor in izkusil finančni padec. Iz dobro plačanega profesionalca se je čez noč prelevil v nekaj povsem drugega.

S Šenčurjem je nastopal štiri leta v drugi ligi. V pokalu bi se skoraj podpisal pod zgodovinsko senzacijo, saj ni manjkalo veliko, da bi se uvrstil v finale in zaigral v Evropi! "Žal smo proti Celju izpadli po 11-metrovki. Če bi šli v finale, bi šli v Evropo. Da ne govorim, kaj vse bi to pomenilo za Šenčur, kakšen denar … Fantje so igrali dobesedno za štipendijo. To bi bila res senzacija. Realno gledano v Evropi ne bi imeli česa iskati, a bil bi to vseeno velik dosežek," se dobro spominja gostovanja Šenčurja v Celju, ko je na povratni tekmi polfinala pokala 18. aprila 2012 izgubil po kazenskih strelih z 8:9. Takrat je nosil kapetanski trak. Foto: Vid Ponikvar

"Takrat mi je bilo zelo hudo. Z ženo sva ravno kupila stanovanje in ga opremljala. Vse je šlo po načrtu, potem pa sem ostal brez kluba. Ravno v času, ko so preostali klubi že začeli priprave, ti pa iščeš novega … Finančno mi je bilo zelo težko. Pa ne le zame, ampak tudi za naše družinsko podjetje. Takrat je bilo obdobje krize, zaradi katerega je šlo slabše tudi naši gostilni Pr' Bizjaku. Promet je padel na 30 odstotkov. Vsaj dve leti, iskreno povem, sem imel komaj za bencin. Ni bilo lahko, potem pa sem se osredotočil na biznis. Najprej smo postavili nazaj gostilno, skupaj s starši začeli s turizmom, kot nadaljevanje dobrega dela pa sva se s kolegom Janijem Žumrom odločila, da bova investirala in v Tržiču naredila še en glamping park. Zdaj je vse super, če pa se pomnim za nazaj, je bilo kar težko."

Denar ni njegova prioriteta, merilo za uspešnost je prosti čas

Poraja se vprašanje, ali bi ga v nogometni karieri čakalo še kaj lepšega, če bi ostal zvest Mariboru. Vijolice so takrat namreč ravno vstopale v svoje zlato obdobje. "Po eni strani sem danes Zlatku Zahoviću lahko res hvaležen, da sem prav zaradi njega začel z mojo tako imenovano drugo kariero, v kateri, menim, sem uspešen in jo opravljam z veseljem. To je delo v turizmu. Po drugi strani pa je tako, da je Maribor takrat res dosegal vrhunske uspehe. Če si prisoten v Evropi, pa se lahko tudi dobro prodaš in si posledično veliko bolj zanimiv tujim klubom. Tako da nikoli ne veš, kaj bi bilo, ampak saj veste … Če čebula ne bi imela če, bi bila bula. Težko je povedati. Po drugi strani pa sem mu hvaležen, da je to naredil in sem videl drugo plat življenja. Tudi kar se tiče financ. Takrat nekaj let dobesedno nisem imel skoraj za bencin, a znam to danes ceniti."

"Morda so me v karieri imeli za nogometaša, ki je oboževal hitre, športne avte. Takrat sem jih rad vozil. Takšen, kakršen sem bil na igrišču, sem bil tudi na cesti. Hiter (smeh). Mogoče je takrat kdo dobil napačen vtis o meni, a nisem nikoli dal veliko na to. Zaradi domačega dela v gostilni ter športa kot takega me nikoli ni zaneslo v neke bajno drage stvari. Luksuz kot tak mi ne pomeni nič," razmišlja 39-letni Gorenjec, oče dveh sinov. Foto: Vid Ponikvar

"Danes denar ni moja prioriteta. Moje merilo za uspešnost je, pa nočem biti prepotenten, moj prosti čas. Z družino smo že med karanteno ugotovili, da ne potrebujemo veliko. Podjetje je bilo zaprto skoraj sedem mesecev, a smo preživeli. Nikoli nisem bil za luksuz. Moj drugi družinski avto je Suzuki Vitara, star 18 let. Me sploh ne moti, nič ne dam za to. Morda so me v karieri imeli za nogometaša, ki je oboževal hitre, športne avte. Takrat sem jih rad vozil. Takšen, kakršen sem bil na igrišču, sem bil tudi na cesti. Hiter (smeh). Mogoče je takrat kdo dobil napačen vtis o meni, a nisem nikoli dal veliko na to. Zaradi domačega dela v gostilni ter športa kot takega me nikoli ni zaneslo v neke bajno drage stvari. Luksuz kot tak mi ne pomeni nič. Kdor me dobro pozna, ve, kako sem oblečen, kaj vozim, kako živim. Absolutna prioriteta so mi družina in prijatelji," ima strogo določene vrednote, katerim želi slediti in izpopolnjevati v življenju.

Soigralci v toplih krajih, on pa je garal v gostilni

Smisel za to, kako razveseliti gosta, mu postreči kakovostno jed ali ponuditi žlahtno kapljico vina, je imel položen že v zibki. Izhaja iz znane gostinske družine Aljančič, ki razvaja želodce gostov že več kot 200 let, vse od leta 1804. O tem je njegov pokojni stari oče spisal tudi knjigo in jo obogatil z družinskim drevesom. Gostilna Pr' Bizjaku v Preddvoru si je ustvarila pomembno mesto na zemljevidu slovenskih kulinaričnih užitkov, za to skrbita tudi njegova starša Rudi in Veronika. Ponujajo domačo tradicionalno hrano. "Zdaj je postrežena na moderen način. Danes mora hrana tudi dobro izgledati," dodaja Janez. Pred leti je zapustil je družinsko podjetje, katerega uspešno vodijo naprej njegovi sorodniki, a z njimi še sodeluje. Na obojestransko veselje. Foto: Instagram & Imdb Izhaja iz znane gostinske družine. Starša Rudi in Veronika imata gostilno Pr' Bizjaku. V družinskem okolju je lahko vsakodnevno okušal kulinarične dobrote. "To sem si lahko privoščil. Tudi kot profesionalni športnik sem jedel bolj atipično. Nisem bil toliko na testeninah in piščancu, ampak jedel povsem druge stvari, ki so mi bile všeč. Mi je pa poklic gostinca, turističnega delavca, zelo pomagal v športu. Glede potovanj, dela, discipline, nasploh vsega."

Ko so si njegovi nogometni soigralci med zimskimi počitnicami ponavadi privoščili počitek kje v toplih krajih na oddaljenih koncih sveta, je ostal doma na Gorenjskem in v gostilni pomagal družini. "Ko je bil veseli december, je bilo sploh naporno. Sem pa vedno rad pomagal. Z veseljem, a je bilo fizično res naporno," se je večkrat v življenju srečeval z dvojnim delom. Nogometnim in gostinskim. Primarno je bil natakar, pozneje, ko so v gostilni začeli širiti turistične usluge, je postal organizator dela. Večkrat je pomagal tudi v kuhinji, za svoje veselje.

"Pridobil sem veliko izkušenj. Doma zelo rad primem za kuhalnico. Ne bom rekel, da se morava z ženo ravno kregati, kdo bo kuhal, a mi je absolutno v veselje. Zlasti preizkušanje novih stvari, tehnik," ga tudi v gastronomiji žene naprej radovednost. To mu je nenazadnje prišlo še kako prav pri delu, ki ga opravlja zdaj, ko skrbi za svojo gorsko pravljico na Gorenjskem in venomer razmišlja o novostih, ki bi še oplemenitile turistično ponudbo.

Vsi članki iz Sportalove rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Moraš nehati razmišljati in začeti delati

Leta 2015 je v neposredni bližini gostilne Pr' Bizjaku naredil prvi glamping park z osmimi hiškami in wellnessom. To je bil zadetek v polno. Kje pa je dobil idejo, navdih, pogum? "Ko so me na Podjetniških dnevih v Tržiču spraševali, kaj je recept, sem jim odgovoril, da je samo eden. Da nehaš razmišljati in greš delat. Tako preprosto. Navdihnile so me besede enega izmed soustanoviteljev Bookinga, ki je opisoval razloge za uspeh. Dejal je, poglejte, eni še danes razmišljajo, kako bi naredili hišo in nekaj zgradili, sam pa sem vzel lopato in šel delati. Moraš se odločiti. Saj verjamem … V osnovi sem imel pri tem določeno finančno varnost, a je treba priznati, da je bilo takrat v nevarnih vodah tudi družinsko podjetje. Ne bom rekel, da je bilo finančno izčrpano, a ko enkrat to prodaš, imaš denar, nimaš pa več ničesar drugega. Tako sem moral najprej sanirati družinsko podjetje, ga speljati naprej. Pri gostilni Pr' Bizjak smo se lotili porok, leta 2015 pa smo naredili glamping park. Osem hišk in wellness enoto. V osnovi so bile namenjene samo gostom po porokah, a se je že v prvi sezoni razpletlo povsem drugače. Postali smo odprti za vse, ogromno je bilo rezervacij od vsepovsod, gostje so prihajali od Avstralije do Brazilije."

Na igrišču je sprva igral v napadu, slovel je po hitrosti, nato pa so ga trenerji pošiljali na najrazličnejša mesta. Pozneje, ko je že postal profesionalni nogometaš, se je ustalil v obrambi. Najprej na položaju libera, prostega branilca, nato pa na levem bočnem položaju, kjer je zaigral tudi za člansko reprezentanco. "Na igrišču sem bil bolj delavec. Garal sem za druge," se ni nikoli rad pretirano izpostavljal. Foto: Vid Ponikvar

To mu je dalo misliti. Poskrbel je za prvo uspešnico. Za prvi glamping park, še v sklopu družinskega podjetja. Glamping mu je prirasel k srcu tudi zaradi finančnih ugodnosti. "Postavljanje glampinga je nekajkrat cenejše od zidanja apartmajske hiše ali pa sobe. Modeli so enostavni, v obliki šotora, leseni in primerni za celoletno bivanje. Investicija je bila zelo nizka in hitro povrnjena. V najboljši sezoni smo opravili čez tri tisoč nočitev, čeprav je v hiškah samo ena postelja za dve osebi," je bil več kot navdušen nad zanimanjem gostov. Glas o hiškah na Zgornji Beli pri Preddvoru se je hitro ponesel po vsem svetu, postal primer dobre prakse, nato pa je Janez začutil pravšnji trenutek za nadgraditev investicije.

V Tržiču jih je najprej čakala domača naloga

Leta 2018 sta se s poslovnim partnerjem in soimenjakom Janezom Žumerjem, vsak je polovični lastnik podjetja Magnocor, d. o. o., sta se odločila za veliko investicijo v Tržiču. Začrtala sta izdaten projekt Gorska pravljica, ki je kmalu postal pravcata turistična uspešnica. "Zasnovala sva drugačen tip hiške. Zdaj so bile družinske hiške za štiri osebe. Vsaka hiška ima svojo zasebno zunanjo leseno kad, notri pa je tudi kopalnica, čajna kuhinja … Praktično vsa oprema, ki si jo želiš in potrebuješ za bivanje na počitnicah. To je nadgradnja tistega prvega projekta pri gostilni Pr' Bizjaku. V Tržiču smo začeli investirati. Ker pa nismo lokalci, nas je najprej čakala zajetna domača naloga, saj smo morali preiskati in pregledati vse naravne znamenitosti. Imeli smo kaj za videti. Zadeve moraš najprej preizkusiti sam, preden jih ponudiš gostu," je užival med odkrivanjem vseh lepot, ki jih ponuja Tržič z okolico.

Načrti o širitvi glampinga v Bistrici pri Tržiču:

Projekta pa s tem še zlepa ni konec. Gorska pravljica, celotni park je zasnovan po načelih Feng shui, je še nedokončana. Kmalu namreč sledi razširitev ponudbe. "V turizmu je tako, da je treba vlagati vsako leto. V bistvu kar vsak dan. Trenutno ves dobiček vlagamo v razvoj. Projekt za leto 2022 je že narejen, arhitekti so že vse izrisali. Gradile se bodo tri nove hiške, malenkost manjše, za dve osebi, tam bo tudi wellness enota. Prisotna bo tudi posebnost, ideja mojega poslovnega partnerja, lesena pot v obliki srca. V hecu rečem, da ne bodo imeli samo Štajerci tovrstne poti oziroma ceste (znamenita cesta na Špičniku, op. p.). Idej je še ogromno. Prišla bo še letna kuhinja, morda tudi še bazen za goste, pa še kaj drugega," je predstavljal poslovne načrte za prihodnje leto, ko bodo v Bistrici pri Tržiču zahrumeli gradbeni stroji in bo gorska pravljica dobila še bolj razkošno podobo.

Gost ne sme biti nikoli številka

"Moja skrita želja je narediti najboljši glamping v Sloveniji. In to po vsebini, ne pa izgledu. Po zunanjosti so nekateri absolutno lepši. Denimo Garden Village na Bledu, kjer sem nekaj časa vodil gostinski del restavracije. Ta je res unikaten. Je bil pa posledično vložek v tisti projekt petkrat večji od našega v Tržiču. Naš glamping želim vsebinsko postaviti na najvišjo raven. To pomeni, da bi zagotovil gostom številna doživetja," zagovarja osebni pristop in dodaja, da gost ne sme biti nikoli številka.

Nogomet igra s slovensko Vinsko reprezentanco. Slačilnico si deli s prijatelji vinarji in gostinci, z nekaterimi je poslovno deloval že prej. "Po izobrazbi sem gostinski tehnik. Reprezentanci sem se pridružil malce v hecu, malce zares, a že na prvem zboru pred evropskim prvenstvom ugotovil, da je to še kako resna zadeva," je hitro padel v zgodbo, spet začutil tekmovalni adrenalin in pomagal reprezentanci do naslova evropskega prvaka! V vinski izbrani vrsti igrajo tudi nekateri izmed njegovih bivših klubskih soigralcev, kot so Boštjan Žnuderl, Matej Vračko, Tim Lo Duca, primorski konec je zastopan tudi s Simčiči, Ščurki, Juretom Štekarjem … Komaj čaka, da se sprosti zadeva s covid-19. Zadnje evropsko prvenstvo na Češkem so namreč morali izpustiti, naslednje pa je predvideno na Portugalskem. "To bo lepa zadeva za promocijo Slovenije, družili se bodo najboljši vinarji iz osmih evropskih držav." Foto: Vid Ponikvar

"Z njim se moraš vsako minuto, ko je to možno, ukvarjati in mu svetovati. Ko sem potoval po svetu, sem to na vrhunskih destinacijah večkrat pogrešal, saj ti ni nihče nič povedal ali svetoval," mu je najbolj pomembno, da zadrži goste v Tržiču. Želi si, da bi odkrivali njegove lepote, ki jih ne manjka. In to aktivno, zdravo, s pomočjo električnih koles, vodenih pohodov ali česa drugega. Ponudba je razkošna, rad izpostavi Dovžanovo sotesko, Šentanski rudnik, Stegovniški slap, Bornove tunele, Zelenico in ostale bisere, v okolici glampinga pridejo na svoj račun tudi ljubitelji jahanja, ribolova, kopanja in številnih adrenalinskih doživetij, zato je prepričan, da gostom ni treba vsak dan obiskovati Bleda, Bohinja, Kranjske Gore, Ljubljane in še česa drugega. Gostje so upravičeni do številnih ugodnosti. Imajo brezplačen vstop v Tržiški muzej ter na Gorenjsko plažo, javno kopališče v neposredni soseščini parka.  

V penzijo želi pri 45 letih

Delo v turizmu mu ne predstavlja le službe, ampak nekaj, kar mu je v čisto veselje. O tem je pogosto sanjal, dosegel je, kar si je prizadeval vse življenje, zato ne skriva zadovoljstva. "Čutim mir, zdaj vlada povsem drugačen način dela. V šali sem že potegnil črto za mojo upokojitev. Vsaj v smislu fizičnih del v glampingu. Zadal sem si za cilj, da bom šel v penzijo pri 45 letih. Pet let bom torej še investiral in delal, potem pa bi se rad umaknil," se je zasmejal, a nato kaj kmalu dodal, da se njegovo delo s tem seveda še ne bi končalo. V njegovi glavi se preprosto plete še toliko idej, ki jih želi pretopiti v poslovni izziv, da mu v prihodnosti zagotovo ne bo dolgčas.

V vinski izbrani vrsti igrajo tudi nekateri izmed njegovih bivših klubskih soigralcev, kot so Boštjan Žnuderl, Matej Vračko, Tim Lo Duca, primorski konec je zastopan tudi s Simčiči, Ščurki, Juretom Štekarjem … Komaj čaka, da se sprosti zadeva s covid-19. Zadnje evropsko prvenstvo na Češkem so namreč morali izpustiti, naslednje pa je predvideno na Portugalskem. "To bo lepa zadeva za promocijo Slovenije, družili se bodo najboljši vinarji iz osmih evropskih držav." Foto: Vid Ponikvar

Njegova poslovna izkušnja in pot, ki jo je prehodil, prinaša zelo pozitivno sporočilo. Iz finančnega neugodja je v zgolj desetletju vstopil v novo obdobje, polno turističnih uspehov, ob katerih je s sosedi in občino stkal trdno vez. Piše lokalno zgodbo o uspehu in vzponu turizma v Tržiču. Vse več je kandidatov, ki bi radi posnemali njegove dosežke. "Nekateri nekdanji soigralci iz nogometnih časov se zanimajo, koliko denarja sploh potrebuješ za tak projekt, katera dovoljenja, papirje in podobno … Z veseljem jim povem, kar jih zanima, je pa dejstvo, da če boš o tem samo razmišljal, ne bo nič. Moraš začeti delati. Sam po koncu nogometne kariere nisem imel kakega osnovnega kapitala, ravno zaradi tistih dogodkov v Mariboru in nakupa stanovanja, a mi je le uspelo," se je spomnil na čase, ko mu ni bilo postlano z rožicami. Zato je še toliko bolj ponosen, da mu je lahko uspelo in se je vpisal na turistični zemljevid mesta, v preteklosti poznanega zlasti po čevljarskih mojstrih.

Največ mu pomeni zaupanje in spoštovanje sodelavcev

Na sodelovalce je zelo ponosen. Z njimi uživa pri delu in se veseli novih izzivov. Foto: Instagram & Imdb Glavno merilo pri užitku pri delu mu ne predstavlja denar, ampak prosti čas. Stremi k temu, da dela po trikrat, štirikrat krat na teden. S poslovnim partnerjem in obema ženama so si razdelili delo. Vneto razmišljajo o tem, kako še popestriti ponudbo. Te v njegovem glampingu resnično ne manjka.

"Imamo veliko sadnih dreves, jagodičevja, zelišč, zelenjave in začimb, vrt je samooskrbni, ponujamo razne tečaje, opravila, doživetja. Razmišljamo tudi o tem, da bi gostom ponudili izkušnjo kuhanja marmelade, pa peke zrezkov. To bodo resnično dodane vrednosti," skuša s partnerko Katro (Kržišnik), poslovnim sodelavcem Janijem (Janez Žumer) in njegovo boljšo polovico Polono (Šafner) ter ostalimi sodelavci pričarati gostom nepozabno izkušnjo. Za zdaj so povratne izkušnje izvrstne, turisti so zelo zadovoljni, o tem priča tudi visoka zasedenost objektov. Sam rad izpostavi udobje jacuzzija, uporabe vroče lesene kadi, ki se kuri na naravna drva. "To je nekaj posebnega, zlasti v zimskem času," se večkrat razvaja tudi na takšen način. Priporoča tudi uporabo privatne finske savne.

Kaj je sploh glamping? To je izpeljanka iz dveh angleških besed (glamorous in camping), predstavlja pa vrsto turistične ponudbe, ki predstavlja luksuzno kampiranje. Foto: Vid Ponikvar

V podjetju, katerega polovični lastnik je, izpostavlja zlasti dve lastnosti. "Največ mi pomeni, da zaupaš ljudem, s katerimi delaš, in jih spoštuješ. Brez tega bi bil lahko cele dneve tukaj, pa ne bi bilo nič. Sem tudi pristaš tega, da ne sme iti nikoli noben čez svoje zakonsko določene delovne ure. Tudi v top sezoni, ko smo vedno razprodani. Vsak mora imeti vedno vsaj nekaj od življenja," se trudi, da bi se njegovi sodelavci počutili čim boljše. V kolektivu so trije redno zaposleni, eden ima status samostojnega podjetnika, tu so še trije študentje in dve čistilki. "Ne glede na relativno majhnost projekta smo kar številčni, v prihodnjem letu pa bomo še dodatno zaposlovali."

Povezovanje vodi do tega, da imajo vsi več

Glamping v gorski pravljici prejel priznanje za ambasadorja občine. V obrazložitvi je bilo poudarjeno, da so si ga prislužili zaradi vpetosti v lokalno okolje. Foto: Instagram & Imdb Občina na čelu z županom Borutom Sajovicem je prepoznala, da je vredno vlagati v turizem. Nedavno je glamping v gorski pravljici prejel priznanje za ambasadorja občine. V obrazložitvi je bilo poudarjeno, da so si ga prislužili zaradi vpetosti v lokalno okolje. Združili so se namreč z mestnim muzejem, muzejem obrti, smučarskim muzejem, v katerem so zbirke Bojana Križaja, Mateje Svet, Žana Koširja in ostalih športnih asov. Združili so se z občino in knjižnico, po tem sodelovanju pa je prišlo tudi do pravljičnega poimenovanja hišk. Tako, kot se za gorsko pravljico spodobi. "Z njimi smo povzeli pravljice iz Tržiča in okolice. Med drugim imamo tudi zmajevo hiško iz pravljice o nastanku Tržiča. Tudi nove hiške bodo poimenovano po pravljicah. Zaključujemo projekt, iz pravljic bo izhajalo tudi iskanje skritega zaklada po glampingu, namenjeno mladim in starim. Povezujemo se z lokalnimi ljudmi, arhitekti, geodeti, obrtniki, gostinci, vodiči, planinskimi kočami … Na to smo najbolj ponosni," poudarja pomembnost povezovanja.

Ob takšnem sodelovanju s sosedi o kakšni ljubosumnosti, ki v Sloveniji ob tovrstnih projektih in uspehih posameznikov rada pokaže svoj zlobni obraz, ni ne duha ne sluha. Prav zaradi trdne odločnosti lastnikov glampinga, da v svoj projekt vključijo čim več lokalnih obrtnikov.

"Izhajam iz tega, da je povezovanje tisto, kar nas vodi, da imamo vsi več. Pravijo, da če se z nekom združiš, imaš potem le polovico. To definitivno ne drži. Potem imaš več. Povezovanje je že zdaj prineslo zgolj pozitivne stvari," poudarja nekdanji nogometaš, ki je tako poziral našemu fotografu v eni izmed hišk v glamping parku. Foto: Vid Ponikvar

"Lahko navedem primer. Radi rečejo, da smo si ljudje konkurenca. Pa poglejmo Gregorja Šlibarja. Imel je prvo ekološko kmetijo, pa prvo bio pivo v Sloveniji. Tega v svojem glampingu prodajamo tudi mi, po drugi strani pa je treba omeniti, da ima tudi on svoj glamping. Ljudje so potem začudeni in mi govorijo, saj sta si vidva konkurenca, pa ne boste ravno njegovo pivo prodajali? Temu se le nasmejem. Izhajam iz tega, da je povezovanje tisto, ki nas vodi do tega, da imamo vsi več. Pravijo, da če se z nekom združiš, imaš potem le polovico. To definitivno ne drži. Potem imaš več. Povezovanje je že zdaj prineslo zgolj pozitivne stvari. Večkrat me pokličejo lokalni proizvajalci, obrtniki. Pomembno je, da so te sprejeli. Na začetku so bile težave, bili smo prišleki, zdaj pa smo večini Tržičanov, ne bom rekel ravno povšečni, ampak z njimi sodelujemo. To pa je najbolj pomembno," je zajel bistvo poslovnega uspeha, ki boža njegovo dušo.

Drži pesti, da se uresniči projekt o doživljajskem parku

Navdušen je nad ponudbo in naravnimi biseri, ki se skrivajo v Tržiču in njegovi okolici. Gostje njegovega glampinga imajo tako kaj za obiskati in videti. Foto: Vid Ponikvar Prihodnje leto, ko bo napočil čas za širitev, bi prišli glampingu še kako prav tudi nepovratna sredstva, ki jih tržiška občina namenja tako turizmu kot tudi gospodarstvu. Prvo leto so prejeli maksimalnih deset tisoč evrov. V tržiški občini si prizadevajo za razvoj turizma, v bližnji prihodnosti želijo uresničiti projekt obuditve Šentanskega rudnika. Je podružnice idrijskega rudnika živega srebra, kateri je že dobro znan Sloveniji, ta v Tržiču pa velja še za svojevrstno neznanko. Idejna zasnova je, da bi obudili pet rovov rudnika in ga prelevili v doživljajski park.

"Projekt je vreden deset milijonov evrov. Je eden izmed tistih, ki bi Tržič pripeljal na zemljevid celotne Slovenije, potem bi imeli dnevne obiskovalce čez vse leto. Rudnik bi tako oživel, en rov bi bil namenjen za zabavo otrok, drugi bi bil vodni in bi omogočal vožnjo s čolni, tretji bi bil za dogodke in tako dalje," je našteval idejni projekt, za katerega drži pesti, da bi uspel. S tem bi Tržič še dodatno pridobil na turistični atraktivnosti.

Brez turističnih bonov ne bi preživeli

Letos je glamping Gorska pravljica obiskalo kar 90 odstotkov tujih gostov. Lani je bilo razmerje ravno obratno. Kako bo leta 2022? Foto: Instagram & Imdb Za popolno srečo potrebuje le še nekaj. Konec norije, ki jo povzroča koronavirus. Zaradi pandemije je bil park zaprt skoraj sedem mesecev.

"S pomočjo države smo zadevo prebrodili. Veseli smo bili turističnih bonov, ki so nam rešili zadnji dve sezoni. To je treba priznati. Sicer je malce grenkega priokusa, ker bo treba glede na letošnjo uspešnost prihodnje leto vrniti določen delež plač, a smo lahko srečni in zadovoljni, da nam je tudi v času pandemije uspelo zapolniti naše kapacitete," se je že letos, čeprav je bil zaprt štiri mesece, prepričal, kako turistični trg hrepeni po takšnih ponudbah, ki jih omogoča njegov glamping park. Ponovno so se vrnili tujci, bilo je kar 90 odstotkov vseh obiskovalcev. Leto poprej je bilo obratno, zaprtost državnih meja je naredila svoje, takrat je bilo 90 odstotkov slovenskih gostov.

Janez Aljančič želi vsem bralcem in bralkam Sportala srečno in zdravo novo leto. Foto: Vid Ponikvar

V določeni meri je šel covid-19 gorski pravljici na roko, če se lahko v tem obdobju negotovosti izrazimo nekoliko nerodno. "Koronavirus je za naš segment turizma, sistema samostojnih enot, po svoje celo pozitiven. Gostje ne iščejo več namestitev v večjih hotelskih verigah, ampak samostojne enote. To pa so ravno naše hiške, podobne apartmajem. Si pa želimo čimprej vrniti v normalnost. In verjamem, da se kmalu tudi bomo. Ne le zaradi finančne varnosti investicije, ker se prihodnje leto pač širimo, ampak dejansko zaradi tega, da vsi skupaj brezskrbno zadihamo. Da so gostje še bolj sproščeni in da uživajo. To je največja želja za leto 2022," se je nekdanji nogometaš v času veselega decembra dotaknil novoletnih želja in dal vedeti, kako bi najraje videl, da bi se izraz korona hitro in dokončno poslovil iz našega besednjaka. Na dobro vseh.