Dan, ko so Sergiu Ramosu iztrgali srce

Sobota, 25. avgust 2007, je dan, ki se ga nogometna Španija in tudi Evropa spominjata z bolečino v srcu. Tega večera je na tekmi prvega kroga nove prvenstvene sezone, na štadionu Ramona Sancheza Pizjuana, na katerem so letos gostovali tudi nogometaši Maribora, za vedno nehalo biti srce mladega španskega nogometaša Antonia Puerte.

Takrat šele 22-letni nogometaš, ki je bil vzhajajoča zvezda španskega nogometa, le nekaj mesecev pred tem je debitiral v dresu članske reprezentance, se je na prvenstveni tekmi Seville proti Getafeju v 35. minuti tekme, Andaluzijci so zaostajali z 0:1, medtem ko se je hodil proti avt liniji po koncu ene izmed akcij gostujoče ekipe, zgrudil na tla.

Nogometaši obeh ekip so takoj videli, da je nekaj hudo narobe, ne da bi počakali na dovoljenje sodnikov, so k nesrečnemu nogometašu pritekli tudi člani zdravniškega osebja. Dobil je prvo pomoč, čez nekaj trenutkov se je zavedel. Vstal je na noge in v spremstvu klubskega osebja zapustil zelenico. Zdelo se je, da bo vse dobro, Sevilla je na igrišču s preobratom prišla do zmage s 4:1, a medtem se je pod tribunami štadiona, na katerem se je tisti večer zbralo 40 tisoč gledalcev, odvijala pravcata drama.

Drama pod tribunami s 40 tisoč navijači

V garderobi je Puerta, le malce za tem, ko je odkorakal vanjo, spet izgubil zavest. Takoj so ga prepeljali v bližnjo bolnišnico, ga oživljali, nekaj dni je bil na intenzivni negi, tri dni pozneje, 28. avgusta ob 14.30, pa zanj ni bilo več upanja. "Umrl je zaradi več zaporednih srčnih zastojev, ki so mu poškodovali številne organe, tudi možgane," je povedal direktor bolnišnice v Sevilli Gimeno Guerrero, ta je stopil pred številne novinarje in simpatizerje španskega nogometa in sporočil žalostno novico, ki je v hipu obkrožila nogometni svet.

V torek, ravno na ta dan, bi morala Sevilla odigrati tekmo kvalifikacij za ligo prvakov proti atenskemu AEK, a so obračun z Grki prestavili za teden dni. Že tri dni po tragičnem koncu zgodbe je Andaluzijce v Monaku čakal še evropski superpokal, nasprotnik pa je bil Milan. "Tudi pri Milanu smo globoko prizadeti in sočustvujemo z vsemi pri Sevilli. Pripravljeni smo prestaviti petkovo tekmo, lahko jo tudi odpovemo. Kakršnakoli bo odločitev, jo bomo sprejeli. V mislih smo s Puertovo družino," so se hitro javili Milančani. Tekma so potem kljub vsemu odigrali, minila je v znamenju spomina na preminulega nogometaša. Rezultat, Milan je zmagal s 4:1, ni bil pomemben.

Dva meseca po smrti je dobil sina

Tudi špansko prvenstvo se je medtem nadaljevalo, na vseh tekmah je bil v ospredju Puerta s svojo žalostno usodo. Pred vsemi tekmami so se nogometaši z minuto molka poklonili mnogo prezgodaj preminulemu kolegu, nekateri, med drugim tudi zvezdniki Barcelone, so pred tekmo oblekli tudi njegove drese.

Puerta je za seboj pustil ženo – bila je v zadnjih mesecih nosečnosti in je le dva mesca po njegovi smrti rodila sina, tega so pri Sevilli nemudoma včlanili v klub – številne žalujoče navijače in prijatelje. Eden izmed tistih, ki jih je njegova smrt najbolj prizadela, je bil Sergio Ramos. Poznejši zvezdnik evropskega nogometa, s katerim sta skupaj odraščala – bila sta člana zelo nadarjenega rodu podmladka Seville, v njem sta bila še Jose Antonio Reyes in Jesus Navas ‒ kar ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo.

Po evropskem naslovu se je spomnil nanj

"Počutim se, kot da bi mi iztrgali srce," je takrat rekel nogometaš, ki se lahko danes pohvali s krepko več kot 100 nastopi v dresu Španije in je s klubom in reprezentanco osvojil vse, kar se je osvojiti dalo.

Prvo izmed lovorik, ko je Španija na evropskem prvenstvu 2008 v finalu premagala Nemčijo in prišla do prvega v nizu velikih naslovov, je proslavil tako, da si je takoj po zadnjem sodnikovem žvižgu hitro nadel majico z imenom umrlega prijatelja na hrbtu.

Smrt takratnega soigralca je zelo prizadela tudi Danija Alvesa, brazilskega nogometaša, ki je v dneh pred Puertovo smrtjo želel izsiliti prestop iz Seville v Barcelono, ta si ga je zelo želela. Vmes je že javno napovedal, da se bo preselil ne glede na vse, a si je potem, predvsem v znak spoštovanja do prijatelja, premislil.

V Andaluziji je ostal še eno sezono in se v Barcelono, njen član je še danes, preselil leto dni za tem v prestopu, vrednem 35,5 milijona evrov.

Več ur so čakali, da so se lahko poslovili

Žalovala je vsa Španija, pokopali so ga dva dni po smrti v Sevilli. Ulice so preplavili navijači, bilo jih je na tisoče. Zdelo se je, da so prišli prav vsi prebivalci tega vročega mesta.

Na zadnjo pot so pospremili priljubljenega mladeniča, ki je ljubezen do nogometnega kluba Seville v srcu nosil od rojstva. Kako je ne bi, odraščal je v predelu Nervion, le streljaj od štadiona Seville. Tudi tja so na poti do pokopališča pripeljali krsto z njegovim truplom, navijači so se lahko še zadnjič poslovili od svojega junaka. Na tisoče jih je čakalo tudi po več ur, da so lahko vstopili za nekaj sekund in rekli zbogom.

Puerta je za Sevillo igral kar 14 let, bil je v vseh njenih selekcijah, v članskem moštvu je debitiral, ko je bil star 19 let. Tri leta je igral v njem, najbolj se je v spomin vtisnil z golom v mreži Schalkeja v podaljških povratne tekme polfinala pokala UEFA za zmago in pot v finale, v katerem so Andaluzijci potem prišli do lovorike.

Kdo ve, kako daleč bi prišel

Kako daleč bi lahko prišel, nikoli ne bomo izvedeli. Bil je dober, o tem ni dvoma. Zanj so se zanimali pri Arsenalu in Manchester Unitedu, tudi Real Madrid je povpraševal po njem, odpirala so se mu vrata reprezentance Španije. Ta je ravno v letih po njegovi smrti zavladala nogometnemu svetu. Če bi šla njegova pot v skladu s pričakovanji, bi bil verjetno zraven, ko so Španci na Dunaju, v Johannesburgu in v Kijevu osvajali lovoriko za lovoriko.

Žal je kruta usoda hotela drugače. Puerta živi le še v spominih. "Tam bo ostal za vedno," drug za drugim še danes s solzami v očeh povedo navijači Seville. Spomin na diamantno levo nogo, kot so v mesecih pred mnogo prezgodnjo smrtjo poimenovali nesrečnega Puerto, bo v srcih pravih navijačev Seville ostal za vse večne čase.