Človek, ki ga moraš imeti rad, a ga hkrati sovražiš

Prej maskota kot karkoli drugega je v zadnjem času Ronaldinho. Brez kluba se po svetu prodaja že več kot pol leta. Sodeluje na raznih dogodkih in se smeji, včasih tudi brcne žogo. Več kot uro s trebuščkom, ki ga že nekaj časa spremlja na vsakem koraku, tako ali tako ni sposoben igrati. Na kakšni izmed revijalnih tekem, seveda. Navijači ob tem norijo. Dovolj je le ena poteza, da jih spravi na noge. Zadostuje en nasmeh in jih osreči. Tudi sanjačev, ki so prepričani, da bo nekoč spet tak, kot je bil, ne manjka. Pričakovano. Ljubezen iz preteklosti preganja marsikoga.

Mnogi so ob njem vzljubili nogomet. Nekateri so, medtem ko so dvakrat tedensko uživali ob njegovih igrah, odrasli, drugi so svoje potomce prijeli za roko in jih popeljali v svet, tretji so ob njem prestopili prag poznejšega obdobja življenja. To je bil čas, ko je, najprej v Parizu in potem še v Barceloni – vmes je vseskozi navduševal tudi v dresu Brazilije –, z močnimi udarci svoje ime za vedno vklesal v njihova srca.

Gol proti Sevilli, s katerim je spektakularno začel pot v Barceloni, nepozaben zadetek proti Chelseaju v ligi prvakov, pa dva gola na el clasicu v Madridu, ki sta poskrbela, da se je zgodilo nekaj, kar se ne zgodi (skoraj) nikoli. Navijači največjega rivala so vstali na noge in zaploskali velikemu mojstru nogometne igre. Spektakularen zadetek v mrežo Villarreala, seveda se vsak spomni tudi gola s svetovnega prvenstva leta 2002, zaradi katerega se legendarni angleški vratar David Seaman še danes sredi noči zbuja prepoten. To so njegovi najsijajnejši trenutki. Če naštejemo le nekatere.

Z Brazilijo je bil svetovni in južnoameriški, z Barcelono pa evropski prvak. Osvojil je tudi dva naslova najboljšega v Španiji. V Milanu je bil italijanski prvak. Dosegel je veliko golov in še več podaj. Dvakrat je bil najboljši nogometaš leta na svetu. Globok poklon za vse, a z vsem naštetim ga ne bi smeli postavljati ob bok Lionelu Messiju in peščici najboljšega, kar nam je dala nogometna igra. Pa ga.

Predvsem zaradi užitkov, s katerimi je razvajal nogometne navdušence vsakič, ko se je, z levo, desno nogo, z zunanjim, notranjim ali sprednjim delom stopala, s prsmi, z glavo, včasih tudi z vratom, dotaknil nogometne žoge. S potezami, ki preostalim niso padle niti na pamet, kaj šele, da bi se jih lotili. Pa s tem, ko je prefinjeno švigal med nasprotnikovimi branilci in jih nemalokrat smešil. Oni levo, on, hop, desno in obratno. Včasih jim je žogo spravil med nogami, drugič je šla nad njihovo glavo, tretjič sploh niso vedeli, kaj se je zgodilo. Tudi plesal je rad. Ko je proslavljal gole, vedno. Občasno se je zdelo, da pleše tudi med samo igro. Samba.

Ob dolgih, kodrastih laseh je bil njegov zaščitni znak tudi iskren, otroški nasmeh. Zdelo se je, da je ostal enak, kot je bil takrat, ko je po prašnih brazilskih ulicah nabijal okroglo usnje iz čiste ljubezni. Zato smo uživali in zato je užival. Ne samo na nogometnem igrišču. Življenje je zajemal z veliko žlico. Plesal in preigraval ni samo na nogometnih igriščih. Preplesal je marsikatero noč, preigraval, zabijal in še kaj je tudi med številnimi lepoticami in bil vse manj osredotočen na tisto, kar je v njegovem življenju še vedno najpomembnejše.

Zato je zdaj, ko je star 35 let, od njegovega vrhunca minilo že desetletje in je že nekaj let le še bleda senca samega sebe. Zato je v zadnjem letu odigral manj tekem, kot jih je včasih v enem mesecu, in je zdaj bolj kot nogometaš videti kot klovn in zabavljač. Njegova nogometna knjiga je zaprta. In zato ga tisti, ki ga imamo radi, hkrati sovražimo, saj nas je prikrajšal za vsaj še nekaj let čistega nogometnega užitka.

Škoda, a je že moralo biti tako. Verjetno, če bi bilo drugače in se ne bi skušal zabavati v vsaki sekundi življenja, sploh ne bi bil to, kar je. Eden zadnjih, ki je spomnil, kaj je bistvo športa, v katerem se iz leta v leto obrača vse več denarja in vsega slabega, kar pride z njim. Ko se je ob brcanju žoge zabaval, plesal in se smejal, nas je spomnil na bistvo. Na to, da je nogomet predvsem igra.