Čeferin: Najtežje je bilo s Karićem

Odhaja ponosen in s posebnim zadoščenjem, saj bo ostalo zapisano, da je v Evropi prebil led. ''To je res. Tega ti ne more nihče vzeti, prvi je vedno le eden. A to je vse povezano s srečnimi naključji. Imel sem srečo, da sem bil v tistem trenutku na pravem mestu,'' je Darko Čeferin skromno pojasnjeval, zakaj si je sploh prislužil možnost za sodniški krstni nastop na tekmovanju, ki ga ljubitelji nogometa preprosto obožujejo.

Leta 2005 je v Sevilli vodil tekmo skupinskega dela lige prvakov. ''To je bilo nekaj posebnega. Ko zaslišiš himno lige prvakov pred začetkom tekme, je to zelo pozitiven adrenalin. Kdor govori, da mu je kot sodniku vseeno, če sodi na tekmi tretje lige ali pa v ligi prvakov, zagotovo laže. V ligi prvakov si pozoren na vsakem koraku. Tam se ti vsaka napaka maščuje, kamer je nešteto, spremlja te pozoren in odgovoren občutek, da se kje ne zmotiš. Si pod ogromnim drobnogledom, to je največja razlika,'' se je dotaknil dvoboja lige prvakov med Betisom in Anderlechtom, ki so ga dobili gostje (0:1).

V Hamburgu je dobil v glavo trdo čokolado

V sodniški karieri je doživel marsikaj. Marsikomu bo ostal v spominu po bizarnem in krvavem dogodku, ki je hitro zaokrožil po svetovnem spletu. Pred štirimi leti se je kranjski delivec pravice nehote znašel v središču zanimanja, ko ga je na tekmi pokala UEFA v Hamburgu nekdo izmed navijačev NEC iz Nijmegena zadel v glavo s trdim predmetom. Tarča nenavadnega izstrelka je bil nogometaš HSV David Jarolim, a so bili nizozemski neotesanci nenatančni in so pomotoma v glavo zadeli slovenskega sodnika. ''Zadeli so me s čokolado, vendar sem po zdravniški oskrbi tekmo lahko nemoteno nadaljeval,'' se dogodka spominja Gorenjec, ki se je lahko na lastno pest prepričal o tem, da zna biti čokolada v zimskih mesecih (pisal se je februar) še kako trda in nevarna. ''To je bil res neobičajen dogodek. Na srečo pa moj edini krvav v sodniški karieri. Med navijači v Sloveniji nisem nikoli izkusil karkoli podobnega. Na srečo, saj je nekaj mojih kolegov po tekmi čakalo na policijska spremstva, kar ni ravno prijeten prizor,'' si šteje v čast, da se s podobnimi stresnimi izkušnjami ni srečeval, še manj pa obremenjeval.

Figo ga je navdušil, zaradi vnetja tetiv brez najvišje kategorije

Veliko bolj prijetno, skoraj najbolj v karieri, je bilo pred devetimi leti na prijateljski tekmi v Coimbri. Portugalsko mesto je 14 dni pred začetkom evropskega prvenstva razganjalo od evforije, Čeferin pa je dobil priložnost, da sodi na prijateljskem dvoboju med gostitelji in Švedsko. Med reprezentancama, ki sta prejšnji mesec obračunali za vozovnico na SP 2014 v Braziliji. ''Bilo je prekrasno. Občinstvo je uživalo, na igrišču Figo, Pauleta, Ibrahimović ... Je bil tudi Ronaldo? Hja, moral bi biti (nekaj sekund premora, op. p.), saj je tistega leta igral na Euru, a se ga ne spominjam. Takrat še ni toliko izstopal (smeh),'' je pojasnjeval Čeferin. Največji vtis nanj je pustil Figo. ''Prava legenda. S sodniki je bil vedno prijazen. Če so seveda igrali na prijateljskih tekmah. Ko je šlo za nohte, so zvezdniki pokazali tudi drugačen obraz do sodnikov,'' se je smejal.

Na smeh pa mu ni šlo leta 2011, ko je po zdravstvenih težavah (vnetje tetive) izpadel iz najvišje evropske kategorije sodnikov, v katero se ni več vrnil. ''Ni mi bilo vseeno. Če bi ostal, bi danes sodil najmanj na tekmah lige Europa.''

Sodil v finalu, v katerem jo je Torres (prvič) zagodel Nemcem

Izkušnje, prežete s ponosom, je v Evropi nabiral že veliko prej. Leta 2002 je sodil v finalu evropskega prvenstva do 19 let. V Oslu sta se na Ullevaalu za naslov pomerili Španija in Nemčija, dvoboj pa je odločil Fernando Torres. Neverjetno, ampak šest let pozneje se je zgodba ponovila, le da na članskem Euru 2008, ko je El Niño na Dunaju zagotovil Špancem težko pričakovano evropsko krono.

''Že takrat se je videlo, da so to zelo obetavni igralci. Pri Španiji je igral še Iniesta, pri Nemcih Lahm,'' je našteval znana imena, ki so v vrhu svetovnega nogometa še danes.

S katerim nogometašem pa je bilo v njegovi dolgoletni karieri, mednarodno značko je prejel leta 2000, najtežje shajati? ''Na to pa ni težko odgovoriti. Z Amirjem Karićem. Ko je stopil na igrišče, je bil vedno temperamenten, vzkipljiv, težko se je brzdal,'' se je spomnil na Velenjčana, nekdanjega nepogrešljivega levega krilnega branilca zlate Katančeve čete, znanega po ostrem jeziku in pogostih prekrških. V prvenstvu ga po številu kartonov prekaša le celjski kapetan Sebastjan Gobec.

Usoda priimka Čeferin je močno zaznamovana s slovenskim nogometom, a Darko in Aleksander, predsednik krovne zveze, nista v sorodu. ''Nisva sorodnika in je res zanimivo, da sva se oba srečala v nogometnem poslu, čeprav v Sloveniji res ni veliko Čeferinov,'' nam je povedal upokojeni sodnik.

''Če bi bila taksa 20 evrov, bi sodil z enako vnemo''

Pri nas v mnogo krogih vlada prepričanje, da sodniki prejemajo previsoke zneske. ''S tem se ne obremenjujem. O tem odločajo drugi. Nisem začel soditi zaradi denarja. Če bi bila taksa 20 evrov, bi sodil z enako vnemo, saj sem imel to delo rad. Če pa si najboljši in sodiš v Evropi, potem pa je to pika na i, tam pa je res dobro plačano,'' je pojasnil referent za sodniške zadeve na Zvezi nogometnih sodnikov Slovenije. Na tem mestu ostaja, tako da bo tudi v prihodnje povezan s sojenjem.

Lahko bi še naprej sodil v nižjih ligah, ki jih vodijo Medobčinske nogometne zveze (MNZ), saj tam nimajo predpisa o starostni omejitvi. Na primer na Gorenjskem, kjer je doma, a tega ne bo storil. ''Telo bi zdržalo, a sem se že pred časom sprijaznil s tem, da je konec. Zato tudi nedeljske tekme nisem doživel tako čustveno, kot bi nekateri mislili.'' Tako ne bo oponašal primera 57-letnega stanovskega kolega, ki v četrti ligi še vedno maha z zastavico.