Branko Oblak jih je silil na šprint, a se niso mogli premakniti

Mehiška zgodba ponuja idealno priložnost za hiter skok v preteklost. Pisal se je 6. december 1995, slovenska izbrana vrsta, ki je takrat sramežljivo iskala bolj viden položaj na svetovnem zemljevidu, pa je presenetila javnost in se iz Mehike vrnila z dragoceno zmago (2:1). Gostitelji, vodil jih je znani srbski tvorec uspešnih nogometnih zgodb Bora Milutinović, so bili šokirani. Pričakovali so lahko delo in visoko zmago, saj je Slovenija na kratki mehiški turneji najprej dvakrat prepričljivo izgubila proti mehiški olimpijski reprezentanci. Verdenikova četa se ni znašla v zahtevnih igralnih pogojih, ki so vladali na več kot dva tisoč metrih nadmorske višine.

"Privajali smo se na nadmorsko višino, a ni šlo. Pogoji so bili nemogoči. Spominjam se, da nas je Branko Oblak, tedanji pomočnik Verdenika, silil na šprint, a se na igrišču nismo mogli niti premakniti. Sploh ni bilo zraka. Ko pa smo igrali s člansko reprezentanco Mehike, smo se preselili v mesto Hermosillo, ki je veliko nižje. Tam je bilo povsem drugače. Razleteli smo se na igrišču, dobro igrali, zgodil pa se je tudi čudež. Aleš Čeh je dosegel gol. In to kakšen … Ustrelil je z 20 metrov, žoga pa mu je šla čez nogo neposredno v 'rašlje'," je v nogometnem žargonu obujal spomine Marinko Galić, ki je takrat odigral vso tekmo.

Mehika je pričakovala lahko delo, a se je uštela

"Le kako ste vedeli, da sem ravno pred kratkim razmišljal o tej tekmi," nas je vprašal Primorec, ki si je družinsko in poslovno gnezdece ustvaril na Štajerskem, ter pojasnil, da je ravno v soboto z nekaterimi tedanjimi reprezentančnimi soigralci na človekoljubnem druženju v Novi Gorici obujal spomine na dvoboj v Mehiki. "To je bilo res veliko presenečenje. Gostitelji niso pričakovali našega tako močnega odpora. Bili so nervozni. Mi smo bili takrat dejansko reprezentanca za nabiranje točk in izboljšanje razlike v zadetkih, potem pa smo jim jo tako zagodli," je povedal Gala. Na tistem srečanju so bili podeljeni kar trije rdeči kartoni, v slovenski vrsti sta ga prejela Gregor Židan in Aleš Križan, pri domačih pa Luis Hernandez, nekdanji dolgolasi zvezdnik mehiškega nogometa.

Mehiške valove je spremljal v živo

Galić priznava, da se je imel v Mehiki pred skoraj dvema desetletjema krasno. Nogometni obisk je združil z ogledi največjih znamenitosti, ki jih ponuja razkošna država. Najbolj si je zapomnil piramide, odlično, če izvzamemo neprilagojenost na visoko nadmorsko višino, pa se je počutil na največjem štadionu Azteca, kjer se je igral finale SP 1986. "Tam smo odigrali tekmo z njihovo olimpijsko zasedbo, to pa je bil uvod v mehiški klubski derbi. Štadion je bil poln, veliko je bilo znanih mehiških valov. To so bili res lepi dnevi," je dodal Marinko, ki se je podobno kot večina turistov vrnil v Evropo z ogromnim sombrerom.

Takrat se je prepričal, da je Mehika zaljubljena v nogomet, vedno pa ga je čudilo, zakaj ni imela še večjega dometa in ni osvajala višjih mest. Na zadnjih petih svetovnih prvenstvih je Mehika vedno izpadla v osmini finala, sodeč po napovedi nekdanjega libera slovenske reprezentance pa bi se lahko niz zdaj končal, saj sta prva favorita za napredovanje v skupini A Brazilija in Hrvaška.

So nadarjeni, a jim zelo peša taktika

"Mehika je nora na nogomet, ima ogromno prebivalcev in registriranih igralcev, glavni klubi so bogati in veliko vlagajo, imajo močne sponzorje, uspehov pa ni in ni … Mogoče me v tem malce spomnejo na Kitajce. Teh je več kot milijarda, pa tudi nimajo uspehov. Mehičani so nadarjeni, odlični tehničarji, jim pa zelo peša taktika. Pa tudi leni so. Imajo fenomenalne pogoje, ne dosežejo pa niti polovice pričakovanj. Imajo denar, a ne znajo delati," je dejal o Mehiki, ki jo po njegovem mnenju rešuje to, da jo v kvalifikacijah obkrožajo slabši tekmeci, zato se jim ni težko uvrstiti na svetovno prvenstvo. Zdaj so igrali zelo slabo, a so vseeno našli pot do uvrstitve. "V Evropi to ne bi bilo mogoče," dodaja Galić.

Na SP se bo na prvi tekmi pomerila s Kamerunom. To je njena prednost in velika priložnost, saj bi lahko v primeru zmage poletela in še upala na napredovanje. "Glavna zvezdnika sta Hernandez in dos Santos, ki igrata za znana evropska kluba (Manchester United in Villarreal, op. p.), Blanco je končal zgodbo, preostale pa poznam slabše. Kolikor spremljam, bo selektor veliko priložnosti ponudil mladim. Vsi jih bodo podcenili, Hrvati zagotovo, vseeno pa jih prej vidim v skupini avtsajderjev kot pa tistih kandidatov, ki lahko presenetijo," napoveduje nekdanji slovenski reprezentant, ki bi bil presrečen, če bi 13. julija na Maracani potekal sanjski finale med Argentino in Brazilijo, še bolj pa bi bil navdušen nad možnostjo, da bi se za svetovno lovoriko pomerili Hrvaška in BiH. S tem je tudi razkril, za koga bo stiskal pesti v domovini sambe. Za Mehiko ne.