Prej kot Olimpija in Maribor si naslov zasluži nihče

Nogometno žogo je obvladal in z njo v nogah s stolov dvigoval navijače, a koliko priljubljeni Cime o nogometu dejansko ve, ne vemo. Morda ima o Milanu Mandariću prav, a poteze, ki jih je z vrha ljubljanskega kluba vlekel v tej sezoni, tega ne potrjujejo.

Izkušeni ameriški poslovnež srbskega rodu si je namreč privoščil veliko napak. Preveč. Resda je on kriv za prebujenje nogometne Ljubljane, a je kriv tudi za to, da Ljubljančani prvič po več kot dveh desetletjih že danes niso izkusili, kako je na drugi strani. Na tisti, kjer nasprotniku ponosno in privoščljivo žugaš, ker veš, da si pred njim. Še vsaj eno sezono. Še vsaj leto dni. A namesto tega tisti, ki na tekme hodijo v zelenih kosih oblačilih, trepetajo, da bodo spet poskušali zbadljivke na svoj račun. Še vsaj eno sezono. Še vsaj leto dni. Že 22. zapored.

Ne moremo se znebiti občutka, da bi Ljubljančani, če bi na klopi njihovega ljubljenega kluba ostal trener, ki je bil skorajda vseskozi na vrhu lestvice, z atraktivno igro vztrajno vračal gledalce na prazne sedeže štadiona v Stožicah in bil, pa čeprav je bil pri tem nemalokrat populist, morda celo glavni obraz uspešne zgodbe, zdaj že z nasmehom hodili po ljubljanskih ulicah, in se posmehovali nogometni Štajerski. Vzklikali, prepevali, tipkali, klikali. A ne, mož z izkušnjami od tam, kjer je uspeti najtežje, iz angleškega nogometa, se je na nagovor svojih šepetalcev, ki jih zdaj ni več zraven, odločil, da ga odslovi in izbral drugo pot. Tisto, ki je vodila skozi močne turbulence.

Zdaj kljub številnim spodrsljajem mariborskega tekmeca, ki že dolgo ni bil tako slab, kot je danes, in je zapravil nenavadno veliko število točk, Olimpija v sam finiš maratona odhaja izenačena z njim. Resda ima še vedno vse v svojih rokah, a je neprepričljiva. Brez športnega direktorja. S petim trenerjem v sezoni, ki so ga, ravno nasprotno kot tistega, o katerem smo govorili prej, beseda je seveda tekla o Marijanu Pušniku, navijači zasovražili že na samem začetku. Po rasistični aferi in številnih spodrsljajih v zimskem prestopnem roku. Z zgolj enim napadalcem, ki je komaj izstopil iz najstniških let.

Ne, drugače kot to, da Ljubljančani v teh dneh bolj kot na zmage v zaključku prvenstva upajo na nov spodrsljaj Maribora, ne more biti, a dejstvo je, da si naslova, če v zaključku prvenstva ne bodo osvojili vseh razpoložljivih točk, niti ne zaslužijo. Če se bo zgodilo, da bo letalo, na katerem jih v zadnjem času premetava gor in dol, strmoglavilo, bo zgodba ista. "Mi smo Maribor," bo takrat izustil Zlatko Zahović, poskrbel, da se bodo v Ljubljani vnovič praskali po glavi, in se ob tem privoščljivo smejal.

A tudi on se bo moral, ne glede na razplet, pošteno zamisliti in, vsaj sebi, če ne drugemu, priznati vse napake, ki jih je naredil. Ni jih bilo malo. Morda še več, kot jih je naredil njegov tekmec na ljubljanski strani. Na obeh straneh jih je bilo ogromno. Zato se verjetno ne bomo preveč zmotili, če zatrdimo, da si pravzaprav prej kot oba naslov zasluži nihče.