Bančnik, ki ga Diego Maradona prosi odpuščanja

Ko je v nedeljo v 19. krogu italijanskega prvenstva Napoli spet navdušil in v gosteh premagal Frosinone s 5:1 – Fiorentina pa je dan pred tem klonila proti Laziu, medtem ko je Inter dobri dve uri poprej presenetljivo ostal brez točk proti Sassuolu –, se je klub po natanko polovici sezone znašel na vrhu lestvice.

Ravno na dan, ko je praznoval svoj 57. rojstni dan, je rojeni Neapeljčan Maurizio Sarri poskrbel, da je tamkajšnji nogometni klub, na katerega prisegajo vsi njegovi someščani, prvič po več kot četrt stoletja osvojil naslov jesenskega prvaka. Na videz nepomemben podatek, a pogled v zgodovino pravi, da je še kako zgovoren.

V zadnjih 12 sezonah je bil na koncu vedno prvak klub, ki je bil na vrhu po prvi polovici. Tudi Napoli je svoj zadnji naslov od dveh osvojil prav leta 1990, ko je bil nazadnje jesenski prvak. Takrat je glavno vlogo odigral legendarni Diego Maradona, ki ga v Neaplju še danes častijo kot boga. Njegova beseda ima v Neaplju še vedno veliko težo.

Zato navijači Napolija septembra zagotovo niso bili optimisti. "Sarrija zelo spoštujem, a z njim ne bomo osvojili ničesar. Zelo sem jezen, ker so ga vodilni ljudje v klubu postavili na mesto trenerja. Je dober človek, a ni dober trener. Ni kriv on, ampak ljudje, ki so ga pripeljali," je bil o zdajšnjem junaku vseh Neapeljčanov nadvse kritičen Argentinec, ki je v dresu Napolija blestel med letoma 1984 in 1991.

Že dva meseca pozneje, ko je moštvo začelo navduševati, je bila zgodba povsem drugačna. "Zmotil sem se. Sarri, oprosti mi!" je nekoč najboljši nogometaš na svetu prosil odpuščanja trenerja, ki so ga navijači in okolica medtem že vzljubili.

"Uživam v igri Napolija. Želim si, da bi v Neaplju spet proslavljali naslov in verjamem, da ga bomo. Dajmo, fantje!" pa je bil Argentinec evforičen v prvih januarskih dneh, ko je Napoli zabeležil še eno zmago, skočil na vrh lestvice in vložil jasno kandidaturo za naslov italijanskega prvaka.

Ne samo v Italiji, navdušujejo tudi v Evropi

Ne samo zaradi zmag, tudi zaradi igre je Napoli resen kandidat za najbolj pomembno lovoriko na italijanskih tleh. Nedeljska zmaga s 5:1 je bila že peta v tej sezoni, v kateri je zabil vsaj pet golov na eni tekmi. Lazio je premagal s 5:0, Milan s 4:0, odpravil je tudi Juventus, Inter in Fiorentino. Ima najboljši napad v ligi, v 19 tekmah je zabil kar 38 golov, in drugo najboljšo obrambo. Prejel je le 15 golov.

Pa ne samo to. Napoli je v igri za lovoriko tudi v italijanskem pokalu, uvrstil se je med najboljših osem, medtem ko v Evropi naravnost blesti. V skupini D evropske lige je v konkurenci s Clubom Bruggom, Legio Varšavo in Midtylanddom na šestih tekmah šestkrat zmagal ob neverjetni razliki v zadetkih (22:3) in ni jih malo, ki menijo, da lahko ponovi uspeh iz leta 1989, ko je v takratnem pokalu UEFA šel do konca.

Tudi zaradi besed, ki jih je v zadnjih mesecih večkrat izrekel njegov trener. "Evropa je enako pomembna kot italijansko prvenstvo," je dejal in dal vedeti, da – za razliko številnih klubov iz najmočnejših lig – evropsko ligo jemlje resno že od njenega začetka.

Če ne bi bil prvak, bi se za vedno poslovil

"Nikoli si nisem mislil, da bomo tako uspešni. Ko sem sedel na klop Napolija, sem si želel le, da bom januarja 2016 sploh še njegov trener, zdaj pa tole," je pred dnevi dejal Sarri, ki se je rodil v Neaplju, a se je s tremi leti vrnil nazaj v Toskano, od koder prihaja njegova družina.

Tam je odraščal, a je bil od malih nog velik navijač Napolija. Medtem ko so njegovi sošolci stiskali pesti za Milan, Juventus, Inter in preostale italijanske velikane, je on prisegal na klub z juga Italije. Takrat si verjetno v niti najbolj norih sanjah ni mislil, da bo nekoč sedel na njegovi klopi, a prav to se je po pravcati odisejadi na klopeh številnih nepriznanih italijanskih klubov junija lani zgodilo.

Najprej je nogomet igral na amaterski ravni, študiral ekonomijo in delal v banki, potem se je preselil med trenerje. Začel je leta 2000, ko je postal trener Sansovina, ta je igral v šesti ligi. "Če ob koncu sezone ne bomo na prvem mestu, se bom za vedno poslovil od trenerskega posla," je dejal, ko je sedel na njegovo klop in seveda osvojil naslov prvaka.

Leta 2011 so ga odslovili pri tretjeligašu

Potem je vodil številne manjše klube v Toskani, leta 2005 pa kot trener Pescare prvič delal v drugi ligi. Ko so ga leta 2011 po vsega petih mesecih odslovili pri Sorrentu, ta je takrat nastopal v tretji ligi, si verjetno ni mislil, da bo manj kot pet let pozneje eden izmed hitov italijanskega nogometa, a prav to se je zgodilo.

Po klicu Empolija se je pravljica začela

Vse je spremenil klic Empolija junija 2012. V tem malem toskanskem klubu, ki je bil takrat drugoligaš, se je že v prvi sezoni razvrstil na peto mesto, šel v dodatne kvalifikacije za prvo ligo, v finalu je potem izgubil proti lokalnemu rivalu Livornu. Leto pozneje je bil drugi in poskrbel, da se je Empoli po šestih letih vrnil med elito.

Tam je v sezoni 2014/15 brez težav obstal in osvojil 15. mesto, čeprav je bil daleč najslabše plačan trener v ligi. "Jezen? Plačujejo me, da delam to, kar bi sicer delal zastonj. Potem ko bi prišel iz službe. Sem zelo srečen človek," je trener, ki je velik deloholik, takrat odgovoril na vprašanje enega izmed novinarjev.

Bo čez nekaj mesecev postal večni junak?

11. junija lani pa je bil postavljen pred največji izziv v življenju. Po odhodu Rafaela Beniteza na klop madridskega Reala so ga pri Napoliju na začudenje vseh imenovali za glavnega trenerja.

Skeptični so bili vsi, tudi on. Sploh po slabem začetku prvenstva – poraz proti Sassuolu, remija z Empolijem in Sampdorio –, po katerem je imel Napoli po treh tekmah dve točki in je bil pri dnu. Toda potem se je začela neverjetna serija 16 tekem, v katerih je Napoli doživel le en poraz, ob tem trikrat remiziral in kar 12-krat zmagal.

Zdaj je na vrhu in ima lepo možnost, da klub, za katerega iz vsega srca navija, odkar pomni, popelje do uspeha, po katerem bi postal najbolj pomemben meščan in za večne čase človek, na katerega bi do konca svojih dni v Neaplju prisegali prav vsi.

Tam, na jugu Italije, je nogomet pač nekaj posebnega. O tem ve veliko povedati sprva njegov največji kritik, a zdaj velik oboževalec Maradona, ki ob vsakem povratku v mesto poskrbi za izredne razmere v mestu. Podobne tistim, ki so pri nas ob naravnih katastrofah.

Od človeka, ki so ga prezirali, do velikega junaka v zgolj nekaj tednih. Še ena nora zgodba, ki jo je spisal nogomet.